Vozila kanal-jet v osnovi niso namenjena izključno cestnemu prevozu blaga, z njimi se opravljajo storitve čiščenja, zaradi česar ne izpolnjujejo pogojev za vračilo trošarine za komercialni namen.
|
Davčni zavezanci imajo pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Zato je po presoji sodišča utemeljen očitek, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od poslovnih subjektov, ki nastopajo na trgu. Zahteva, da se...
|
Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki ga ugotovi finančni organ. Slednji ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer za izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.
|
Davčni organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb, na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 tožnica razpolagala s sredstvi, ki precej presegajo napovedane dohodke za isto obdobje. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je davčni organ glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenil ugotovljeno razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oz. porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oz. dohodki, od katerih se davki ne plačajo v višini 330.138,23 EUR, kot verjetno davčno osnovo in od nje odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (36,84%) v znesku, navedenem v točki I izreka izpodbijane odločbe.
|
Tožnica je imela pravico odbijati vstopni DDV po odbitnem deležu, določenem po 65. členu ZDDV-1, le v tistem delu, ki je bil namenjen njenim obdavčljivim transakcijam. Transakcije, ki so izven sistema DDV, ne omogočajo odbitka vstopnega DDV. Ker tožnica takšne razdelitve prejetih računov, ki se nanašajo na tožničino ostalo dejavnost, ni napravila, je pravilno, da je to storil davčni organ. V števcu je upošteval znesek tožničinega obdavčljivega (obdavčenega in oproščenega) letnega prometa za celotno ostalo dejavnost brez A. v letu 2010 po tožničini knjigi izdanih računov, zmanjšan za izdane dobropise za leto 2010. V imenovalcu pa je upošteval znesek celotnih tožničinih prihodkov v letu 2010 za celotno ostalo dejavnost brez A. (obdavčeno, oproščeno in neobdavčljivo) po fakturirani realizaciji. Tako je davčni organ tudi po presoji sodišča zneske preveč odbitega vstopnega DDV za leto 2010 ter za januar 2011 in februar 2011 tožnici utemeljeno naložil v...
|
Pri določanju verjetne davčne osnove se je davčni organ oprl na podatke o natisnjeni količini vrednostnih bonov in izkazani prodani količini vrednostnih bonov. Za oceno davčne osnove je davčni organ uporabil kalkulacijsko metodo in pri tem uporabil podatke, ki jih je pridobil od davčnega zavezanca. Ker davčni zavezanec ni verodostojno dokazal, da ni prodal vseh natisnjenih vrednostnih bonov, je prvostopenjski organ ocenil, da je na prireditvi Schengenfest 2013 prodal vse natisnjene vrednostne bone. Pri oceni davčne osnove je davčni organ ocenil tako prihodke, kot tudi odhodke davčnega zavezanca. Davčni organ je pravilno ocenil, da davčni zavezanec ni evidentiral vseh prihodkov v obravnavanem obdobju, prav tako pa tudi ni evidentiral vseh odhodkov, ki so mu nastali pri opravljanju dejavnosti na prireditvi Schengenfest 2013. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih...
|
Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.
|
Zaključek o (ne)potrebnosti navedenega odhodka po 29. členu ZDDPO-2, ni nesporno ugotovljen. Navedeni zaključek temelji zgolj na ugotovitvi, da tožnica (na podlagi navedene študije) ni pridobila posla za ruski trg, do ostalih tožničinih ugovorov, s katerimi tožnica utemeljuje potrebnost prizadevanja (in s tem predmetne študije) za namene, da v prihodnosti prodre na ruski trg in s tem povezanih dokaznih predlogov, pa se davčni organ po presoji sodišča ni zadostno opredelil, zaradi česar dejansko stanje v tem delu po presoji sodišča ni popolno ugotovljeno. Na podlagi povedanega v predmetni zadevi po presoji sodišča ni mogoče brez dvomov sprejeti zaključka davčnega organa, da sporni odhodek ni bil potreben za pridobitev tožničinih prihodkov in da torej ne izpolnjuje materialnopravnega pogoja za davčno priznanje iz 29. člena ZDDPO-2.
|
Po osmem odstavku 38. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo. Tega pa tožnik ni zagotovil. V DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik za izdajanje računov pri gotovinskem poslovanju oziroma za hrambo računov uporablja računalniške programe oziroma elektronske naprave, ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju ter med drugim ne omogoča izpisa izvornih podatkov, kar pa tudi za tožnika ni sporno.
|
Opravljanje dejavnosti oziroma lastništvo sta dve povsem različni pravni kategoriji. Drži, da vpis v sodni register pomeni le deklaratoren vpis, in da zato v zadevi ne gre za stvar, ki bi bila že pravnomočno razsojena oziroma, ki veže davčni organ. Stranka, ki ji je bil vpis zavrnjen, lahko zato svoj predlog ponovno vloži. Iz podatkov v spisu nadalje tudi izhaja, da se po prodaji spornega deleža družbe C. d.o.o., z omenjeno družbo v smislu dejavnosti ni dogajalo ničesar. To pa pomeni po eni strani pritrditev dejstvu, ki ga navaja tožnik, da ne gre za simuliran pravni posel, po katerem bi sam še naprej opravljal dejavnost v omenjeni družbi, oziroma po drugi strani, da odvetniška družba dejavnosti, ki je v omenjeni družbi ne more opravljati, tudi dejansko ne opravlja. Okoliščine ali je v zadevi dejansko šlo za simuliran ali fiktiven navidezni posel, je zato po mnenju sodišča v zadevi potrebno ponovno zanesljivo ugotoviti.
|
V zadevi ne gre za to, da se tožniku očitajo nepravilnosti na strani izdajateljev računov oz. da se tožniku očita poslovanje z "missing trader" družbami, temveč se mu očita nedobrovernost na podlagi objektivnih okoliščin konkretnih poslov, ki jih je davčni organ pojasnil v okviru vsake transakcije, ki se tudi ne bi zgodile na ta način, kot so se, če bi v posel vstopale družbe, ki ne bi bile povezane. Prav tako ni podan ekonomski smisel poslov in da storitve oz. nabave niso bile opravljene. Gre za transakcije, ki pomenijo tudi zlorabo predpisov.
|
Finančni organ se ni opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih ugovorov glede njegovega dolga iz naslova plačil prispevkov za socialno varnost in iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kar lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
|
S tem, ko je pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb v skladu z zakonom preveril tudi pritožbeni ugovor glede vračila zakonitih zamudnih obresti od zamudnih obresti (kar pa je dolžan storiti po 2. odstavku 254. člena ZUP), ni pa te odločitve povzel v izrek odločbe, o zahtevku tožnika glede vrnitve zamudnih obresti od zamudnih obresti tako pravno gledano sploh še ni bilo odločeno. Po presoji sodišča zato ni mogoče govoriti o tem, da je zaradi presoje pritožbenega ugovora tekel o tej zadevi tudi že upravni postopek oz. da je bilo o njej že pravnomočno odločeno
|
Dobitki v nagradnih igrah (reklamnih ali animacijskih), ki jih je v obravnavanem primeru organiziral tožnik, so obdavčeni po ZDoh-2 in sicer kot drugi dohodki, saj iz tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 izhaja, da se kot drugi dohodki štejejo tudi dobitki v nagradnih igrah. Pravna podlaga za izpodbijano odločitev je tako tudi po presoji sodišča 3. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
|
V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku v ponovnem postopku DIN dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznavanje odbitka vstopnega DDV. Davčni organ utemeljuje svojo odločitev predvsem zaradi neizpolnjevanja 2. pogoja, saj tožniku davčni organ (med drugim) tudi očita, da tožnik tudi nima ustreznih oz. popolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1; pri vseh transakcijah pa se tožniku očita, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku vstopnega DDV, povezana z goljufijo (4. pogoj). Za slednje pa davčni organ navede objektivne okoliščine, ki izhajajo iz konkretnih transakcij, na podlagi katerih tožniku očita subjektivni element. Predloženi računi so vsebinsko tako pomanjkljivi in preveč splošni in da ni mogoče identificirati opravljeno storitev. Pri tem pa vsebine opravljenih storitev tudi ni mogoče identificirati iz kooperantskih pogodb, saj gre za tipske pogodbe, po kateri...
|
Davčno osnovo za relevantno obdobje predstavlja razlika med vrednostjo premoženja oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Davčni organ je pri zbiranju in obdelavi podatkov ugotovil, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je tožnica pridobila in z njim razpolagala v relevantnem obdobju precej presegala dohodke, ki jih je tožnica napovedala davčnemu organu za isto obdobje. To je bil razlog, da je davčni organ tožnico pozval k predložitvi prijave premoženja. Davčni organ je z metodo neto vrednosti premoženja in s tem na način, ki ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, pristopil k ugotavljanju razlike med vrednostjo spremembe neto premoženja tožnice v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 ter porabo sredstev in dohodkov tožnice v navedenem obdobju. Ugotovil je, da je tožnica kot fizična oseba v obdobju 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 razpolagala s sredstvi za privatno...
|
Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Temu je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Glede poslov, s katerimi zavezanec, v konkretnem primeru tožnik, dokazuje nasprotno (v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDvP-2), da je davčna osnova nižja, pa je logično, da je dokazno breme na njem. Zavezanec - tožnik je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti.
|
Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 zavezanec za davek ne sme imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh kasnejših sprememb. Zavezanec za davek mora zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo.
|
Finančna uprava Republike Slovenije je pri zavezancu za davek, ki opravlja dejavnost »druga specializirana gradbena dela«, opravila davčni inšpekcijski nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje enega leta. Zavezanec je v tem obdobju imel zaposlenih povprečno 180 oseb, ki so opravljale razna montažna dela v tujini. V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je zavezanec za davek zaposlenim detaširanim delavcem izplačeval dnevnice, do katerih le ti niso bili upravičeni, saj niso bili na službenem potovanju, ampak so bili napoteni na delo v tujino.
Iz dokumentacije ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen del se nanaša na nepravilno izkazano izplačilo za nadurno delo, delo na praznik in druge dela proste in koliki del naj bi se nanašal na izplačilo detašmaja, prav tako zavezanec v postopku nadzora ni predložil dokazil o izplačanem detašmaju. Neupravičeno izplačane dnevnice so bile posledično obravnavane kot vsako drugo plačilo za opravljeno delo, kar sodi v dohodke iz delovnega razmerja. Pri izračunu je bila upoštevana tudi morebitna upravičenost zaposlenih do terenskega dodatka, nadomestila za ločeno življenje, povračila stroškov za prehrano in oprostitve iz naslova mednarodnih pogodb. V postopku nadzora so bile tako obračunane dajatve v znesku 1.043.740,50 EUR, ki se v višini 632.325,73 EUR nanašajo na dodatno obračunane prispevke za socialno varnost, v višini 249.403,51 EUR na dohodnino in v višini 162.011,26 EUR na obresti od nepravočasno plačanih dajatev.
|
Obveznost delodajalca, da obračuna akontacijo dohodnine in prispevke temelji na prisilnih predpisih. Glede na prisilno naravo predpisov je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je pobot terjatve tožene stranke izvedlo zgolj do višine neto zneska tožnikove terjatve iz naslova odpravnine, ne pa tudi v višini davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in odvesti, ne glede na ugovor pobota.
|