Dokazovanje trditev, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, je na strani davčnega zavezanca. Dvom v resničnost trditev zato pomeni, da trditve ni uspel dokazati, s tem pa tudi ne dejstev, ki so podlaga za zmanjšanje davčne obveznosti. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na načelo sorazmernosti. Določba 6. člena ZDavP-2, po kateri davčni organ v dvomu odloči v korist zavezanca za davek, namreč davčnega organa ne zavezuje, da bi nedokazana dejstva štel za dokazana.
|
Sklep o zavarovanju, na katerega (in postopek pred njim) se nanaša vloga tožnice, je bil odpravljen, s tem pa so prenehali tako v dejanskem kot pravnem pogledu tudi vsi njegovi učinki, vključno s tistimi, ki jih vsebuje odločitev pritožbenega organa (Ministrstva za finance), ki jo tožnica izpodbija s tožbo, to je nepriznavanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku zavarovanja ter zavrnitev pritožbe. Sklepa o zavarovanju, na katerega se nanašajo njeni ugovori, namreč ni več, ponoviti pa je potrebno tudi postopek odločanja v zadevi. To pa pomeni, da si tožnica z odločitvijo o tožbi ne bi mogla v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja in da zato nima pravnega interesa za tožbo. Pravico do sodnega varstva in s tem do meritorne odločitve sodišča ima namreč le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic: da bi mu torej ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe...
|
Ker gre za vprašanje zastaranja obresti, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, se za vprašanje zastaranja uporabljajo določbe OZ o judikatih.
|
Obveščamo vas o spremembi stališča glede DDV obravnave izplačevanja nadomestil iz naslova pravičnega nadomestila avtorjem varovanih del, in sicer glede nadomestil avtorjem za tonsko ali vizualno snemanje in fotokopiranje njihovih del.
0920-6833/2017-7: Pojasnilo glede DDV obravnave nadomestil avtorjem za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje
|
|
|
eVročanje (4. izdaja) > spremembe so označene z rdečo barvo
Arhiv sprememb
|
|
|
Dopolnjeno vprašanje:
- Vprašanje 2: Ali lahko imenujem več pooblaščencev za vročanje?
Pooblaščenec za vročanje (2. izdaja)
Arhiv sprememb
|
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali gre pri vprašanju davka od prometa zavarovalnih poslov za samostojno pravico, povsem ločeno od zavarovalnega dogodka, ki jo je mogoče uveljavljati le samostojno v obliki ugovora ali nasprotne tožbe;
- ali je zavarovalnica v primeru, da se premoženjsko in življenjsko zavarovanje zaradi krivde zavarovalca prekineta pred potekom 10 let, po ZDPZP v položaju davčnega zavezanca ali plačnika davka (ki davek plača za račun davčnega zavezanca) kot termina, ki ju opredeljuje 12. člen ZDavP-2, ter posledično, ali je toženka zaradi predčasne prekinitve zavarovanja davek pravilno bremenila v škodo zavarovalne vsote (kot plačnik davka).
|
Preiskovalci mobilnega oddelka Finančnega urada Novo mesto so 15. oktobra na območju mejnega prehoda Obrežje pri pregledu vstopnega avtobusa črnogorskih registrskih oznak odkrili prepovedano drogo marihuano. Pri pregledu prtljage potnikov so v eni od potnih torb našli pakete, ovite v PVC folijo, v skupni teži 5 kilogramov. Preliminarni test posušenih delov rastlin iz enega paketa je nakazal, da gre za prepovedano drogo – marihuano. Zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja tihotapljenja prepovedanih drog so celotno zadevo predali v nadaljnji postopek policiji.
|
Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike...
|
Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike...
|
V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom.
|
Finančna uprava RS je v letu 2016 in 2017 izvajala finančno preiskavo zoper slovensko družbo, v lasti ruskih državljanov, ki naj bi opravljala le storitve organizacije transporta splošnega tovora iz Evropske Unije v Rusijo za različne stranke. Preiskovana družba se v Sloveniji ni identificirana za namene davka na dodano vrednost, saj po pojasnilu pooblaščenke, blago ni potovalo po ozemlju Slovenije niti drugje v EU.
Ker je obstajal sum, da družba služi le kot kanalsko podjetje za pranje in prenos denarja v davčne oaze, je bil pri družbi uveden davčni inšpekcijski nadzor in obračunan davek od dohodkov pravnih oseb. Ugotovilo se je namreč, da je družba na podlagi ponarejenih listin prikazovala navidezen nakup blaga iz davčnih oaz in njegovo dobavo v Rusijo. Iz Rusije v davčne oaze pa se je v obrati smeri nakazoval denar.
Zaradi neverodostojnih listin transporta blaga davčni organ družbi ni priznal davčno nepriznanih odhodkov iz naslova nakupa blaga, in sicer za davčno obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 v znesku 621.096,87 EUR, ter za davčno obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 v znesku 16.866.270,83 EUR. Od obeh osnov je bil obračunan DDPO po 17% stopnji v višini 105.586,47 EUR in 2.867.266,04 EUR.
O ugotovljenih nepravilnostih je bila seznanjena tudi Ruska federacija.
|
|
|
Sodno varstvo se v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je rezerviran za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor).
Poziv na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 ne predstavlja samostojnega upravnega postopka. Ne glede na to, da sam poziv nalaga dolžnost podati prijavo premoženja, ta poziv ni sam sebi namen, temveč se neposredno navezuje na postopek odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Torej se ga izda z namenom ugotovitve dejanskega stanja, ki bo tvorilo dejansko podlago pri uporabi določbe 68.a člena ZDavP-2, s katero se bo davčnemu zavezancu naložilo (ali pa ne) obveznost, zaradi katere se celoten postopek sploh vodi, tj. plačilo odmerjenega davka od nenapovedanih dohodkov. Pravi smisel poziva...
|
Tožeča stranka pri sklepanju pogodb ni sledila osnovnemu namenu, za katerega se ustanavljajo gospodarske družbe, to je doseganju dohodkov in dobička iz poslovanja in da je bil namen tožeče stranke, da s številnimi medsebojno povezanimi transakcijami, s katerimi je preko posojilnih pogodb prelivala sredstva med povezanimi osebami, zabriše izvor kapitala, ter z zapletenimi transakcijami oteži vpogled v poslovanje. Tožeča stranka ni pojasnila v čem je ekonomski namen opisanih ravnanj, ko povezane osebe ena drugi v dolgi verigi posojajo sredstva, pri čemer posojilojemalka praviloma sredstva plasira kot posojilo naprej naslednji povezani osebi. Dejstvo, da je A.A. neposredni ali posredni lastnik oz. upravljavec v obravnavanih transakcijah udeleženih družb, ni sporno. Takšna povezanost pa tudi po presoji sodišča omogoča usklajeno delovanje, katerega cilj je izključno zniževanje davčne osnove in s tem davčne obveznosti A.A. s sklenitvijo (navideznih) pravnih poslov, ki...
|
Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Po določbah ZDavP-2 ni izključena niti hkratna niti sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. V zvezi s sklicevanjem tožnika na 425. člen OZ pa sodišče poudarja, da pravna sredstva zoper sklep o davčni izvršbi po določbah ZDavP-2 ne zadržijo njegove izvršitve, kar lahko privede do odprave sklepa po tem, ko je le-ta že izvršen, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Odprava pravne podlage izvršenega plačila dolžnikovega dolžnika narekuje vračilo sredstev, izterjanih na njegovi podlagi. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti tožniku, da je terjatev davčnega organa "oživela" z izdajo izpodbijanega sklepa.
|
Odločilno je, ali tožnikovo ravnanje glede na okoliščine primera odstopa od skrbnosti, ki se jo lahko pričakuje od davčnega zavezanca v zvezi s preprečevanjem zlorab sistema DDV. Za to presojo je odločilno predvsem tožnikovo poslovno sodelovanje s spornimi podizvajalci. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da naj bi se za posle dogovarjal po telefonu in da je imel z družbami sklenjene pogodbe. Drugih podatkov ni navedel oziroma je celo potrdil, da ni vedel, kakšen status so imeli delavci oziroma ali so podjetja delo opravila z lastnimi delavci ali s podizvajalcem. Po mnenju sodišča razumen davčni zavezanec ne ostane popolnoma neveden glede svojih podizvajalcev, sploh če z njimi sodeluje daljše časovno obdobje. V konkretnem primeru ni šlo za enkraten posel, zato bi že zaradi trajanja poslovnega sodelovanja tožnik o svojih podizvajalcih moral izvedeti podatke o tem, kdo so, kako delujejo in podobno. Davčni organ od tožnika ni zahteval nerazumnih ukrepov, ki bi presegali...
|
Davčna obveznost je nastala po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in torej po tem, ko je zapuščina pokojnih denacionalizacijskih upravičencev že prešla na njihove dediče (drugi odstavek 78. člena ZDen). Davčna obveznost nastane z izplačilom dohodka in ni odvisna od zapadlosti kuponov, kot se zmotno zatrjuje v tožbi. Po presoji sodišča zato ni slediti stališču, da je določbo 6. točke 82. člena ZDoh-2 o tem, da dediči štejejo za denacionalizacijske upravičence, če so le-ti umrli pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, glede obresti mogoče uporabiti le za tiste kupone, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ne pa tudi za tiste, ki so zapadli pred njeno pravnomočnostjo, in tudi ne tožbenemu stališču, da je tožnika v funkciji skrbnika šteti kot zavezanca za plačilo dohodnine iz naslova prejetih obresti s strani denacionalizacijskih upravičencev.
|