Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Razlikovanje, ki je z vidika pogoja bivanja v triletnem časovnem obdobju pred prodajo stanovanja vzpostavljeno med osebami, ki so v stanovanju dejansko bivale določeno časovno obdobje, in tistimi, ki so bili poleg tega v njem tudi stalno prijavljeni (2. točka drugega odstavka 96. člena Zdoh-2), ni nerazumno, terja ga namen davčne oprostitve, na katero se sklicuje revident, in sicer da se z ugodnostjo stimulira kupovanje nepremičnin za reševanje lastnega stanovansjkega vprašanja ne pa za preprodajo.

Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v davčnem (upravnem) postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in se sodišče prve stopnje strinja z dejanskimi ugotovitvami upravnega organa.Po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, 73. člen ZDavP-2) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh...

Kadar davčni zavezanec (rezident), ki je gradbeni delavec, zaposlen pri slovenskem delodajalcu in napoten na delo v Avstrijo, neposredno prejema tudi izplačila od avstrijskega sklada  BUAK, mora te dohodke sam napovedati davčnemu organu, in sicer z vložitvijo  Napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in pokojnine za rezidente. BUAK, ki v skladu z avstrijsko zakonodajo, upravičencem – gradbenim delavcem, zaposlenim pri slovenskih delodajalcih, dohodke izplačuje neposredno, od teh izplačil obračunava in plačuje obvezne prispevke za socialno varnost po slovenskih predpisih. Ker BUAK po  Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2) ni plačnik davka in posledično od izplačanih dohodkov slovenskim davčnim zavezancem ne obračunava in ne plačuje akontacije dohodnine, morajo le-ti prejete dohodke sami napovedati davčnemu organu. Davčni zavezanci, ki dohodke iz tujine dosežejo pri tujih izplačevalcih, ki se ne štejejo za plačnika davka po slovenskih predpisih, so te dohodke dolžni napovedati sami pri davčnemu organu v napovedi za odmero akontacije dohodnine. Na podlagi vložene napovedi davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine. Zavezanec za plačilo akontacije dohodnine na podlagi odločbe o odmeri akontacije dohodnine je davčni zavezanec sam. Podatke iz te odločbe davčni organ upošteva pri sestavitvi informativnega izračuna dohodnine.

Davčni organ pravilno ugotavlja, da je bil davčni zavezanec v relevantnem obdobju rezident Slovenije in je dohodek (plačo) prejemal pri avstrijskem delodajalcu, olajšavo oziroma stroške pa je uveljavljal prepozno. Zato je izpodbijana odločba, s katero mu pri odmeri dohodnine navedene ugodnosti niso bile upoštevane, zakonita in pravilna.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba davčne predpise razlagati restriktivno. Navedeno stališče velja tudi v primeru določb, ki urejajo davčne ugodnosti. Pravica uveljavljanja stroškov za delo, posebna davčna olajšava za čezmejne delovne migrante in olajšava za vzdrževane družinske člane predstavljajo davčno ugodnost. Davčne ugodnosti pa mora davčni zavezanec uveljavljati v rokih, ki jih določa ZDavP-2.

Davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante bi tožnik lahko uveljavljal v dohodninski napovedi. To izhaja iz prvega odstavka 61. člena ZDavP-2, po katerem mora davčni zavezanec v davčni napovedi vnesti vse podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. Tožnik pa je to olajšavo uveljavljal šele v pritožbi zoper odmerno odločbo in glede na citirana zakonska določila prepozno.

Davčnemu organu, glede na višino pričakovane davčne obveznosti, ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost).

Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnal. Ob takem dejanskem stanju in pravnem stanju so po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2.

Določbe ZDavP-2 niti ZUP za primere, kot je obravnavani, ne dajejo pristojnosti davčnemu organu, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in da klavzulo izvršljivosti tožnik lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v predmetnem postopku davčne izvršbe. Pri tem je za odločitev relevantno tudi, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Računi ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1, predložene listine pa tudi ne izkazujejo, da bi bile storitve, ki so zaračunane z navedenimi računi, zares opravljene. Ker je predmet obdavčitve z DDV zgolj dobava blaga in opravljanje storitev (3. člen ZDDV-1), v konkretnem primeru pa ni izkazano, da bi bile zaračunane storitve dejansko opravljene, tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.

V konkretni zadevi je bil davek delno plačan, zaradi česar je z izpodbijano odločbo delno ustavljena davčna izvršba. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2014, saj bi moral upoštevati datum 10. 6. 2014, zaradi česar naj bi bil znesek, upoštevajoč nepravilno izračunane obresti, ki ga še dolguje tožnik, določen napačno. davek je plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka, kar določa tudi 92. člen ZDavP-2. Zato davčni organ ni imel podlage, da bi navedene obresti računal od drugega datuma, na katerega se sklicuje tožnik.

V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-21 zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.

Zahteva za vračilo plačanega prispevka tožnika ni utemeljena, saj zgolj dejstvo, da je bila odmerna odločba, ki je bila podlaga za tožnikovo plačilo tega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ne pomeni, da obveznost plačila prispevka ne obstaja in da je bilo celotno plačilo prispevka plačano neupravičeno.

Obveznost obračuna in plačila DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno oziroma, ko je bila storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1) oz. ko je izpolnjen prvi od predhodno navedenih pogojev. Dejansko opravljena dobava blaga je tako eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Nacionalno sodišče mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili opraviti splošno presojo vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja zadeve in ugotoviti ali ima družba pravico do odbitka vstopnega DDV. Le če iz te presoje izhaja, da je bila dobava blaga dejansko izvedena in da je družba to blago dejansko uporabila za potrebe svojih obdavčljivih dejavnosti, ji potem pravice do odbitka vstopnega DDV ni mogoče zavrniti.

Po določbi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in dobički, ki jih doseže fizična oseba v davčnem letu, pri čemer se za dohodke po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Po 75. členu ZDoh-2 je dohodek iz oddajanja premoženja v najem dohodek, ki je dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem.

Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.

V konkretnem primeru se za posli nakupa in prodaje poslovnega deleža skriva posel prodaje nepremičnin povezani ciprski družbi. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik plačal kupnino na račun prodajalca, zaradi česar je bilo prodajalcu nedvomno jasno, da pri nakupu nepremičnin sodeluje tožnik. Tožnik je s tem, ko je posel nakupa nepremičnine za povezano družbo izpeljal preko nakupa in prodaje poslovnega deleža družbe L. d.o.o. ustvaril izgubo in izkazal finančne odhodke, ki so zniževali davčno osnovo tožnika. Cilj transakcij, ki so potekale med povezanimi osebami, je bil pridobitev nepremičnine za družbo M. Pravilen je zaključek, da je z vidika tožnikovega poslovanja brez ekonomske vsebine posel nakupa in prodaje poslovnega deleža, v okviru katerega je navidezno ustvaril izgubo, da je izkazal odhodke in s tem bistveno nižjo davčno osnovo za obračun DDPO.