Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na podlagi razumnih in preverljivih razlogov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh skupaj ter upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Bistveno je ta določba lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična, ne pa tudi, če stranka postopka meni, da ocena sodišča ni vsebinsko prepričljiva. Zato revizijsko sodišče tudi, če bi npr. delilo strankino mnenje glede vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene, zgolj iz tega razloga vanjo ne bi smelo poseči, če ne bi bila hkrati pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva. Takšnih očitkov zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje pa revident v obravnavanem primeru niti ne navaja.

Ugotovitve in morebitni za davčnega zavezanca obremenilni dokazi, ki so bili pridobljeni v davčni preiskavi, so se prenesli v upravni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (peti odstavek 131. člena ZDavP-2), v katerem ima pritožnik polne procesne pravice, med drugim tudi pravico do kontradiktornosti in s tem do vpogleda v podatke, dokumente ter dokaze, ki so podlaga za odločitev davčnega organa.

O izdaji računa je moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV. Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanja vstopnega DDV, sploh ni prišlo. V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.

V predloženem upravnem spisu se nahajajo vse listine, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, oziroma drugače, da davčni organ v izpodbijani odločbi dejstva ugotavlja le na podlagi listin, ki se nahajajo v spisih. Pravica do pregleda dokumentov oziroma drugih spisov, v katerih naj bi se nahajali, se uveljavlja v upravnem oziroma v davčnem postopku in ne z zahtevo za dopolnjevanje spisov v upravnem sporu. Sodišče zato predlogu tožeče stranke za dopolnitev spisov ni sledilo. Z ugotovitvami, ki so bile podlaga za uvedbo inšpekcijskega postopka, je bil tožnik seznanjen s sklepom o začetku inšpekcijskega postopka. Skladno s petim odstavkom tedaj veljavnega 131. člena ZDavP-2 se v davčni preiskavi zbrani dokazi in podatki lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno....

Davčni organ je na podlagi uradnih evidenc, ki jih vodi davčnemu zavezancu, ugotovil, da ima davčni zavezanec na dan 16. 1. 2016 evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka in drugih obveznih dajatev, zato izdaja novega soglasja ni možna oziroma ostaja izdaja nesoglasja v veljavi. Gre torej za listino, ki je bila izdana in toženi stranki znana pred izdajo izpodbijane odločbe in ki v bistvenem elementu spreminja pogoj iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT za izdajo soglasja za zaposlitev, saj je iz te listine razvidno, da se delodajalcu tožeče stranke očita, da je imel neporavnane davčne obveznosti na dan 16. 1. 2016 in ne na dan 12. 1. 2016, ko je bila prošnja vložena.

 Spremembe zakonodaje na področju DDV (3. izdaja)    > spremembe so označene z rdečo barvo

 Arhiv sprememb

Pravilnik, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 50/17 z dne 15. 9. 2017 je začel veljati naslednji dan po objavi. Določbe, ki se nanašajo na pavšalno nadomestilo ter novi Priloga XII in Priloga XIII se začnejo uporabljati 1. januarja 2018. Navedene spremembe so naslednje: Nabavna oziroma lastna cena blaga za donirano hrano (38. člen) Dovoljenje za vodenje davčnega skladišča (88. – 93. člen) Dovoljenje za pravico do uveljavljanja pavšalnega nadomestila (162. – 164. in 166. člen) Pravilnik, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 86/16 z dne 29. 12. 2016 je začel veljati 1. januarja 2017. Navedene spremembe so naslednje: Kraj obdavčitve telekomunikacijskih storitev in dejanska uporaba in uživanje (črtanje 29. člena) Spremembe tarifnih oznak (48., 49. in 50. člen)  Oprostitve iz 53. člena ZDDV-1  v zvezi z mednarodnim prevozom (84. člen) Trošarinska skladišča (86. člen) Običajne oblike ravnanja z blagom (96. člen) Zaračunavanje, plačevanje in zavarovanje plačila DDV pri uvozu, kadar se DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev (157. člen) Izjava za izbiro obdavčitve dobave/najema nepremičnine z DDV  Podrobneje glede sprememb Pravilnika   

Odmera davka ni bila zavrnjena zaradi ugotovitev postopka pri revidentkinem možu po tedaj veljavnem 68. členu ZDavP-2, ampak zato, ker upravni organ prve stopnje ni verjel revidentkini materi o danem darilu, revidentka pa te izjave ni podkrepila z drugimi dokazi. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne. Vprašanja o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem 5. odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru. Ker je revidentka že z vložitvijo napovedi izpolnila svojo zakonsko dolžnost, ji z odločitvijo organa, da se ji davka ne odmeri, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Davčni organ lahko v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek 73. a člena ZDDV-1). Taka ureditev ne pomeni prekomernega posega v revidentove pravice, ni nesorazmerna in ni v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. Izkazanost dvoma v upravičenost zahteve za vračilo (ki je pravni standard) je varovalka, da davčni organ pri zahtevi za zavarovanje ne ravna samovoljno.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Iz zakona ne izhaja, da se davčnemu zavezancu, ki vloži davčno napoved na podlagi samoprijave, davčna osnova določi pod drugačnimi pogoji kot davčnemu zavezancu, ki davčno napoved odda pravočasno. Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za predmetni primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz...

Vrhovno sodišče SEU v predhodno odločanje postavlja naslednja vprašanja v zvezi z razlago točke (d) prvega odstavka in drugega odstavka 143. člena v zvezi s prvim odstavkom 138. člena Direktive o DDV ter 201. člena iste direktive v zvezi z določbami 201. do 204. člena CZS: Ali je lahko uvoznik (deklarant), ki ob uvozu uveljavlja oprostitev plačila DDV (uvoz po postopku 42), ker je blago namenjeno za dobavo v drugo državo članico, odgovoren za plačilo DDV (če je naknadno ugotovljeno, da pogoji za oprostitev dejansko niso bili izpolnjeni) na enak način, kot je odgovoren za plačilo carinskega dolga? Če je odgovor negativen, ali je odgovornost uvoznika (deklaranta) enaka, kot je odgovornost davčnega zavezanca, ki opravi oproščeno dobavo blaga znotraj Skupnosti iz prvega odstavka 138. člena Direktive o DDV? Ali je treba v tem zadnjem primeru subjektivni element uvoznika (deklaranta) do zlorabe sistema DDV presojati različno, kot...

Po presoji Vrhovnega sodišča odpust DDV na podlagi 236. in 239. člena CZS ni mogoč, saj se te določbe nanašajo le na odpust oziroma povračilo uvoznih dajatev, med katere pa DDV ne spada. Četudi se po šestem odstavku 77. člena ZDDV-1 pri uvozu blaga DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, to ne pomeni, da je DDV dejansko uvozna dajatev v smislu CZS. Pravica do povrnitve oziroma odpusta uvozne dajatve je materialnopravna pravica, CZS pa ni materialnopravna podlaga za obračunavanje in s tem tudi ne za odpuščanje DDV. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi X Ips 82/2005 z dne 20. 10. 2016. Če pogoji za oprostitev plačila davka niso izpolnjeni, za plačilo davka odgovarja tisti, ki mu je bila oprostitev neupravičeno odobrena. Ker je bila oprostitev neutemeljeno odobrena v okviru carinskega postopka, je za davek odgovorna oseba, ki je sicer carinski dolžnik, kar izhaja iz 6. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1,...

Obrazci so objavljeni na spletni strani Finančne uprave RS, področje Carina oziroma Davki in druge dajatve\Trošarine in jih zavezanci izpolnijo in shranijo kot lasten dokument ter vložijo prek portala  eDavki kot »Ostale vloge« NF-LD - Lastni dokument. To pomeni, da na elektronskem obrazcu »Lastni dokument« prenesejo shranjeno datoteko in kot »Kategorijo« izberejo »CARINE« za carinske vloge oziroma »TROŠARINE« za trošarinske vloge in nato iz ponujenega seznama izberejo posamezno vlogo.  Prek portala eDavki se lahko elektronsko vlagajo naslednje vloge s področja carin in trošarin: Carina: CAR-UKR: Zahteva za carinsko ukrepanje CAR-UKR_POD: Zahteva za podaljšanje veljavnosti odločbe o zahtevi za ukrepanje CAR-KPRED: Zahtevek za odobritev kraja predložitve blaga carini CAR-AEO: Zahtevek za izdajo dovoljenja za pooblaščeni gospodarski subjekt (AEO) CAR-ZTI: Zahtevek za izdajo odločbe v zvezi z zavezujočimi tarifnimi informacijami (ZTI) CAR-POV_ODP: Zahtevek za povračilo ali odpust Trošarine: TROV-TS: Vloga za izdajo ali spremembo dovoljenja za trošarinsko skladišče TROV-TS_P: Vloga za izdajo ali spremembo posebnega dovoljenja imetnika trošarinskega skladišča TROV-OU: Vloga za izdajo ali spremembo dovoljenja za oproščenega uporabnika TROV-PU: Vloga za izdajo ali spremembo dovoljenja za pooblaščenega uvoznika TROV-PP: Vloga za izdajo ali spremembo dovoljenja za pooblaščenega prejemnika TRO-ZPP: Vloga za izdajo dovoljenja za začasno pooblaščenega prejemnika September 15, 2017 0 Comments

Za ugotovitev bonitete uporabe osebnega vozila za privatne namene v smilsu 1. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki pa je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če dolodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene oziroma za ugotovitev bonitete ni relevantno število prevoženih kilometrov.

V Uradnem listu Evropske unije številka 283 z dne 28. avgusta 2017 je bila objavljena sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju sodišče EU) v zadevi C 288/16 z dne 29. junija 2017 glede obravnave storitev, ki so neposredno povezane z izvozom. 

 4230-582/2017-2: Obvestilo o sodbi Sodišča Evropske unije (C-288/16) v zvezi z obravnavo storitev, ki so neposredno povezane z izvozom, po ZDDV-1    

S pojasnjevanjem virov financiranja nepojasnjenega prirasta premoženja davčni zavezanec znižuje davčno osnovo. Eden izmed virov financiranja so lahko tudi prihodki zakonca davčnega zavezanca. Stališče tožene stranke, da prihodki revidentkinega moža avtomatično niso upoštevni v postopku odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, je zato zmotno. Vendar pa je skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazno breme za izkazanost virov financiranja na davčnem zavezancu. To pomeni, da zgolj zatrjevanje obstoja skupnega premoženja in dohodkov zakonca ne zadošča. Treba je izkazati, da je do prehoda finančnih sredstev med zakoncema resnično prišlo. Obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 tako zajema le premoženje davčnega zavezanca, ki temelji na neprijavljenih oziroma nepojasnjenih dohodkih v obdobju davčnega nadzora. Ne gre za obdavčenje premoženja, ki je nastalo več kot pet let pred prvim uradnim dejanjem davčnega organa ali v razmerjih,...

Tožnik želi spremembo že pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 na podlagi 90. člena ZDavP-2. Ta določa, da lahko davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti, ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njegovih pravnih naslednikov, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil previsoko odmerjen davek oziroma, da je bil odmerjen davek zaradi očitne napake. Neuveljavljanje davčne olajšave ne predstavlja napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Pravno upoštevne napake, zaradi katere ugodnosti ni uveljavljal, pa tožnik ne navede oziroma ne obrazloži. Zgolj navajanje, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, pa ne zadostuje.

Iz določbe 26. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja ne izhaja dolžnost države podpisnice, da za namene izvedbe konkretnega davčnega postopka, v katerem je dokazno breme na zavezancu, sama pridobiva podatke od druge države pogodbenice. Cilj Direktive Sveta 2011/16/EU niti njen predmet ni razbremenitev davčnih zavezancev njihove sodelovalne dolžnosti v postopku.