Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Ta rok je instrukcijske narave in ni prekluzivni rok. V skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, se uporabljajo...

Računi, ki jih je v juniju in juliju 2015 tožniku izdala družba A. d.o.o., ne vsebujejo zakonsko predpisanih sestavin iz 82. člena ZZDV-1 in tako posledično tožnik ne izpolnjuje drugega zakonsko določenega pogoja, navedenega v obrazložitvi te sodbe. Ker tožnik ne razpolaga z ustreznimi računi, mu ne gre pravica do odbitka DDV, ki jo je uveljavljal na podlagi teh računov.

Sodišče se strinja z ugotovitvami davčnega organa, da bi tožnik kot pravna oseba, ki se ukvarja z odpadnimi surovinami, moral vedeti, da je dolžan zagotavljati pot odpadnih surovin po predpisih o varstvu okolja. Tožnik bi zato moral od tistega, ki mu je predal odpadke, zahtevati evidenčni list o ravnanju z odpadki, ali pa vsaj hraniti listinsko evidenco o kakovosti in teži pripeljanega materiala Zato bi bilo od tožnika kot dobrega gospodarstvenika tudi po presoji sodišča utemeljeno pričakovati, da bi od oseb, ki mu dobavljajo odpadne surovine, zahteval ustrezne listine. Navedenih listin pa tožnik ni zahteval.

Po določbah 111. člena ZDavP-2 je davčni organ dolžan zavarovati davčni dolg v vsakem primeru, čim presega znesek 50 000,00 EUR. V tem primeru organ nima pravice do prostega preudarka. Pri tem mu ni treba izkazovati okoliščin, zaradi katerih bi bila izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali otežena. Sklep, kakršen je tudi predmetni sklep, se izda, ko je obstoj obveznosti verjetno izkazan, in torej še preden je obveznost ugotovljena z odločbo.

V konkretni zadevi gre za vprašanje prikritega izplačila dobička, kjer se upošteva povezanost v smislu 7. točke 74. člena ZDDPO-2. Ta med drugim določa, da se za dohodke, podobne dividendam, šteje prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačil dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona.

Tožnik ne izvaja storitev vzgoje in izobraževanja (kot jo določa 66. člen PZDDV-1). Dobava dijaških in študentskih izkaznic ter nalepk ne predstavlja dobave, ki je neposredno povezana s storitvami vzgoje in izobraževanja. Posledično tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 8. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1.

Med odhodke davčnega zavezanca se lahko vštevajo samo tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov (prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2). V skladu s 77. členom ZDavP-2 pa davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo.

Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2009, v katerem je prvostopenjski organ tožnika po presoji sodišča seznanil z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, prav tako mu je bila dana možnost, da se o vsem izjavi in predloži vse dokaze, ki lahko vplivajo na odločitev. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ postopal po napotilih pritožbenega organa in da je tožnik v postopku sodeloval. Tožnik pa tudi v obnovljenem postopku ni dokazal, da je sredstva, kot so ugotovljena v DIN pri pravni osebi, porabil za namene izplačila dnevnic bosanskim delavcem oz. da je povračilo stroškov dejansko izplačal posameznim delavcem.

Če je pravni posel sklenjen in nedopustnega nagiba, to ne pomeni, da je navidezen, temveč velja prav nasprotno, namreč, je pravni posel sklenjen zaradi določenega nagiba, potem je toliko bolj gotovo, da je imela stranka tudi resnično voljo za sklenitev pravnega posla. Na davčnopravnem področju se takšni posli obravnavajo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Ker je sistem DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati tudi stališča Sodišča EU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, v prvi vrsti stališče, da se prejemnika računa, ki je bil podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira z zavrnitvijo pravice do odbitka vstopnega davka le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug...

Samoprijava je poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi z njo ni mogoče uporabiti zakonskih določb o rokih in procesnih omejitvah v postopkih pobiranja posameznih davkov iz posebnega dela ZDavP-2, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge.

Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2010 ni ugotavljala, ali je - in v kakšni višini je - znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2010 brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoz na delo ter olajšave za čezmejne delovne migrante, nepravilna in nezakonita.

Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.

Ni mogoče pritrditi tožbi, da je bila zakonska ureditev ob uvedbi postopka osebnega stečaja takšna, da je odpust terjatve veljal za vse terjatve. Sprememba 408. člena ZFPPIPP pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj zakon že od začetka uporabe kot prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, navaja tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, slednji pa kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena zakona.

ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave. Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave, saj jo lahko vloži le enkrat. Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek.

V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal in to ne glede na to, kdaj je bila davčna napoved na podlagi samoprijave vložena, če je bila vložena skladno z roki in pogoji, ki jih za samoprijavo določa 63. člen ZDavP-2.

 Opredelitev dohodkov, doseženih v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v Sloveniji (2. izdaja)    

 Arhiv sprememb

Iz odločbe izhaja, da je tožena stranka sklepala, da je splošno znano dejstvo, da v Iranu ni vojne oziroma samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka opozarja na to, da bi o tem mediji množično poročali. Ker gre po mnenju sodišča za splošno znano dejstvo o tem glede situacije v Iranu, toženi stranki ni bilo potrebno za potrditev tega dejstva zbirati še dodatnih poročil.

Za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni bistveno, ali je komunalna infrastruktura zgrajena vse do zemljišč zavezanca oziroma ali so priključki pripeljani neposredno na parcelo, za kar se neutemeljeno zavzema tožnica v tožbi, ampak to, da je z izvedbo lastnega priključka možna izvedba dejanske povezave z javno komunalno infrastrukturo.