Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe je v smislu določbe 425. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1 prevzel tožnik kot edini družbenik. Glede na drugi odstavek 425. člena ZGD-1 lahko upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev (družbenikov), ki so dali izjavo iz prejšnjega odstavka v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Ob upoštevanju vsega navedenega gre v tem primeru za obveznosti (izbrisane) družbe, ki se prenašajo na družbenika in je zato prvostopenjski organ postopek pravilno uvedel zoper družbenika v smislu določbe 50. člena ZUP. Kot že navedeno se je tožnik pred izdajo sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku s posebno notarsko overjeno izjavo obvezal, da prevzema plačilo morebitnih preostalih obveznosti družbe B. d.o.o.. Glede na navedeno je bil tudi po presoji sodišča sklep o uvedbi DIN izdan pravilno in je prvostopenjski organ za to navedel tudi ustrezno pravno podlago. Pravilno pa je bila tudi odločba izdana...
|
Tožnik je v letu 2002 izvedel 67,43 % vseh stornacij oziroma tistih, kjer je izkazana količina nič, in je v poslovni enoti na F. izkazal celo 93,66 % celotnega vrednostnega obsega navedenih stornacij. Z izkazovanjem stornacij prometa po blagajni, kar dejansko predstavlja vračilo blaga, ki ni nikjer dokumentirano in dokazano, pa je bila dejansko znižana vrednost opravljenega prometa v trgovini in potrebni znesek gotovine, ki bi moral biti položen na blagajno in ob koncu dneva na žiro račun. Izdano blago je bilo izknjiženo iz zalog, kar pomeni, da je bilo odpremljeno osebam, ki so izvajale stornacije, ali drugim pravnim ali fizičnim osebam. Ugotovljeno je bilo, da je zavezanec na posameznih računih, izdanih na blagajni, izkazoval fiktivne stornacije blaga, obenem pa je bilo na istih računih, na katerih so bile stornacije, zaračunano drugo blago, ki pa je bilo prav tako izdano iz trgovine in izknjiženo iz zalog. Blago, ki je bilo izdano iz poslovalnice, je bilo dejansko...
|
Trditveno breme in breme dokazovanja zatrjevanega začetnega stanja in virov premoženja, ki iz uradnih evidenc, s katerimi razpolaga oziroma so dostopne davčnemu organu, niso razvidni, je na strani davčnega zavezanca. Zavezanec je namreč tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže v skladu z načelom materialne resnice. V nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani.
V odsotnosti oziroma nezadostnosti listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva se dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, npr. s pričami, izvedenci, če je dokazni predlog pravočasen in glede na okoliščine primera ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. Dokazovanje z listinami je torej prednostno, ne pa...
|
Po kupoprodajni pogodbi in po podatkih zemljiške knjige je prodajalec nepremičnine B.B. Na tožnikov položaj prodajalca zgolj kažejo predložene listine, to je kupoprodajna pogodba za opremo nepremičnine in potrdila o prejemu kupnine. Ni pa pogodbe o nakupu nepremičnine s strani tožnika in tudi nobenega drugega (uradnega) podatka v tej zvezi. Kot dokaz o zatrjevanem lastništvu nepremičnine in s tem o tožnikovem položaju njenega prodajalca tako ostaja zgolj izpoved tožnika na zaslišanju pred sodiščem, ki pa ob dejstvu, da gre pri nakupu oziroma prodaji nepremičnine za oblični pravni posel, ne more nadomestiti listinskih dokazil, ki bi sicer ne le mogle temveč morale obstajati ob njegovi sklenitvi.
|
V izpodbijani odločbi se "ignorirajo" poročila davčnih organov Republike Avstrije, ki so bila pridobljena v postopku nadzora in ki se nanašajo med drugim tudi na sporno poslovanje z gotovino. Po navedbah v tožbi, ki jih potrjujejo podatki upravnih spisov, so bile namreč v okviru mednarodne izmenjave informacij opravljene poizvedbe pristojnih avstrijskih organov pri družbi C. kot dobaviteljici tožeče stranke in hkrati prejemnici gotovine. Iz omenjene poizvedbe in odgovora nanjo, ki ga tožeča stranka povzema v tožbi, je razvidno, da se nanaša na gotovinska plačila družbi C. s strani tožeče stranke in s tem prav na vsebine, ki so predmet izpodbijane odločbe. Iz spisov tudi sledi, da je davčni organ prve stopnje odgovor na poizvedbe prejel še pred izdajo odločbe. Kljub temu se o prejeti informaciji ne izreče in pridobljenih podatkov ne presodi. Pridobljenih informacij tudi ne presodi in se o njih ne izreče drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi in s tem ne...
|
|
|
|
Finančna uprava RS bo v drugi polovici septembra 2017 izvajala poostrene aktivnosti nadzora pri delodajalcih, ki za svoje zaposlene ne oddajajo obračunov prispevkov za socialno varnost (v nadaljevanju: REK obrazci) in tako za njih ne plačujejo prispevkov. Že izvedeni nadzori v zadnjih letih so bistveno pripomogli k večjemu številu oddanih REK obrazcev (v zadnjem letu 15 % manj nepredlagateljev, kot leto poprej). Ker gre za občutljivo področje kršenja temeljnih pravic delavcev in pereč problem vsakega posameznika, ki se v takšni situaciji znajde, bo FURS izvedel še dodatne nadzorne aktivnosti.
Celotno sporočilo za javnost
|
V zvezi z obračunom DDV za avgust 2014 po presoji sodišča ni utemeljeno tožbeno stališče, da v tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 prijava terjatve v stečajnem postopku ni določena. Res je sicer, da je prijava terjatve v tem odstavku ni izrecno predpisana, je pa izrecno predpisana v določbi četrtega odstavka tega člena, ki je glede na tretji odstavek (ne glede na prejšnji odstavek) specialna le v pogledu možnosti popravka (zmanjšanja) davčne osnove že pred zaključkom stečaja. Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 torej obravnavata isti primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, zato po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o zapolnjevanju pravnih pravil z zakonsko oziroma posamično analogijo.
Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko popravi znesek obračunanega DDV tudi davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Da je mogoče popraviti DDV...
|
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člena ZUJF v neskladju z Ustavo. Vendar odločitev Ustavnega sodišča ne učinkuje avtomatično na vse postopke v katerih na dan učinkovanja odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik bi tako moral po tem, ko je drugostopni organ z odločbo zavrnil kot neutemeljeno njegovo pritožbo zoper odmerno odločbo in ki mu je bila vročena šele 6. 7. 2015, torej po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, vložiti tožbo zoper odmerno odločbo, v kateri bi lahko uveljavljal kršitve materialnega zakona in vse druge ugovore, ki jih navaja v predmetni tožbi, saj je bil materialni predpis, ki je bil podlaga za izdajo odločbe za plačilo davka, razveljavljen. Tožnik pa te možnosti ni izkoristil, kar je imelo za posledico to, da je odmerna odločba ostala v veljavi, s tem pa tudi podlaga za odmero davka.
|
Oprostitev iz 5. točke omenjenega člena je namenjena aktivnim udeležencem posveta, torej tistim, ki sodelujejo v sami razpravi, pri tem pa za takšno sodelovanje ne prejmejo posebnega plačila. Posvet z mednarodno udeležbo pomeni strokovni pogovor udeležencev iz več držav o določeni tematiki oziroma problemu. Da v obravnavanem primeru ne gre za strokovne posvete z mednarodno udeležbo temveč za obdavčljiv drug dohodek po 105. členu ZDoh-2, davčni organ utemelji še z ugotovitvijo, da so izobraževanja izvedle s tožečo stranko povezane družbe (D., E.) in da gre za izobraževanje in promocijo produktov, ki jih trži skupina A.
O interesu zdravstvenih ustanov, da za izobraževanje zdravstvenih delavcev pridobijo donacije in o interesu zdravstvenih delavcev za izobraževanje in ob pomanjkanju sredstev tudi za pridobivanje donacij, tudi sodišče ne dvomi. Zato tudi ne dvomi v ugotovitev, da so pri pridobivanju sredstev sodelovali tudi zdravniki, niti v to, da so...
|
Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.
|
Pomanjkljivi oziroma vsaj nekonsistentni pa so tudi tisti razlogi druge stopnje, s katerimi organ druge stopnje utemelji odločitev v pravnem pogledu. V tem delu pritožbeni organ po eni strani pravilno navaja, da je pravna podlaga za izpodbijano odločbo v drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, medtem ko se v nadaljevanju, ne da bi pojasnil zakaj, ukvarja s citiranjem in razlago tretjega odstavka iste zakonske določbe, ki predstavlja tako v pravnem kot v dejanskem pogledu povsem drugo podlago za odločitev.
|
Niso sporne ugotovitve davčnega organa glede osebne in kapitalske povezanosti B.B. in A.A. v okviru skupine E. kot tudi dejstvo, da sta bila oba redno zaposlena v drugih sicer povezanih družbah. Sporno tudi ni, da imata B.B. in A.A. sklenjene pogodbe o poslovodenju oziroma o delu tudi pri ostalih povezanih osebah skupine E. Poleg redne zaposlitve opravljata še poslovodne funkcije oziroma funkcije pomočnika, kar ni realno in tudi po mnenju sodišča predstavlja objektivno okoliščino, na podlagi katere se lahko sklepa, da gre za posel z namenom izogibanja obdavčevanju. Tožnik tudi ne zanika, da so bili stroški iz naslova nagrad A.A. in B.B. obračunani enkratno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Tožnik tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Zgolj obračunavanje stroškov iz naslova nagrade ne pa tudi njihovo izplačevanje, je po mnenju sodišča mogoče le zato,...
|
Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja posamezne poslovne dogodke, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno dobavo.
Skladno s 63. in 67. členom ZDDV-1 ter po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki sledi stališčem SEU, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec...
|
Na podlagi obsežnih dejanskih ugotovitev sodišče pritrjuje stališču davčnega organa, da je bil glavni namen, ki so ga zasledovali s prenosom opcijskih pravic na družbo v tujini, neplačilo davčnih obveznosti. S pogodbo so torej zasledovali pravne posledice, ki so v nasprotju s prisilnimi (davčnimi) predpisi.
V zvezi s stališčem davčnega organa, da so opcijski upravičenci s prodajo opcij družbi, ki je v izključni lasti opcijskih upravičencev (z lastniškimi deleži, ki so sorazmerni deležu posameznega upravičenca v vseh prenesenih opcijah tako v času prodaje opcij, kot tudi v času, ko je opcije izvršila družba B.), opcije dejansko prodali sami sebi, tožeča stranka vztraja, da je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča G 4/2004 neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na Pravno mnenje o navideznosti prenosa opcij, ki ga je predložila že v davčnem postopku in meni, da pogoji za spregled pravne subjektivitete družbe B. niso izpolnjeni. Stališče davčnega...
|
Z zahtevo za vračilo davka je mogoče zahtevati vračilo le tistega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, koliko davka je dolžan plačati, pa je razvidno iz odmerne odločbe. Ker je v obravnavanem primeru odmerna odločba postala pravnomočna, iz knjigovodske kartice zavezanca pa je razvidno, da ta ne izkazuje preplačila, zahtevku za vračilo davka ni bilo mogoče ugoditi. Podlaga za ugoditev zahtevku tožnika bi bila lahko podana le v 97. členu ZDavP-2, vendar iz podatkov spisa nesporno izhaja, da pogoji za vračilo davka po omenjeni zakonski določbi niso bili izpolnjeni in je zato odločitev davčnih organov pravilna.
|
Trditev, da je med direktorji družbe prišlo do ustne spremembe pisne pogodbe glede določila, kdaj se pogodbenikoma lahko izplača dohodek iz naslova opravljenega dela ni z ničemer izkazana. Tožeča stranka pa tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški iz naslova nagrade direktorjema obračunani enkrat letno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Prav tako tožnik ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Slednje pa je po mnenju sodišča mogoče le zato, ker gre za povezane osebe. Gre torej za pogodbe in z njimi povezane aktivnosti, ki niso običajne in ki ne bi bile sklenjene, če ne bi šlo za povezane osebe. Stroški oziroma odhodki na podlagi takšnih poslov pa tudi ne morejo biti davčno priznani kot to določa tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2, in na katerega se davčni organ tudi izrecno sklicuje. Objektivne okoliščine poslov, ki sta jih obsežno opisala oba davčna...
|
Tožnikovi lastni zapisi o njegovih življenjskih okoliščinah v preteklih letih dejansko ne predstavljajo novega dokaza oziroma novih dejstev v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, saj so to tožnikovi zapisi, ki bi jih tožnik lahko napravil in izročil organu že pred izdajo odločbe, iz njih pa tudi ne izhajajo nova dejstva, to je dejstva, ki bi obstajala že v času izdaje prvotne odločbe, pa organu ne bi bila znana.
|
Seznam dokumentov, ki se vročajo elektronsko, je vse daljši. Objavljen je na spletni strani FURS. Pravnim osebam in fizičnim osebam z dejavnostjo se dokumenti obvezno vročajo elektronsko, fizičnim osebam pa le, če so prostovoljno vključene v sistem eVročanje. Gre za zelo pomembne akte, zato vse davčne zavezance pozivamo, da (če še niso) uredijo vse potrebno za uspešno prejemanje elektronsko vročenih dokumentov.
Celotno sporočilo za javnost
|