Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike...
|
V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom.
|
Finančna uprava RS je v letu 2016 in 2017 izvajala finančno preiskavo zoper slovensko družbo, v lasti ruskih državljanov, ki naj bi opravljala le storitve organizacije transporta splošnega tovora iz Evropske Unije v Rusijo za različne stranke. Preiskovana družba se v Sloveniji ni identificirana za namene davka na dodano vrednost, saj po pojasnilu pooblaščenke, blago ni potovalo po ozemlju Slovenije niti drugje v EU.
Ker je obstajal sum, da družba služi le kot kanalsko podjetje za pranje in prenos denarja v davčne oaze, je bil pri družbi uveden davčni inšpekcijski nadzor in obračunan davek od dohodkov pravnih oseb. Ugotovilo se je namreč, da je družba na podlagi ponarejenih listin prikazovala navidezen nakup blaga iz davčnih oaz in njegovo dobavo v Rusijo. Iz Rusije v davčne oaze pa se je v obrati smeri nakazoval denar.
Zaradi neverodostojnih listin transporta blaga davčni organ družbi ni priznal davčno nepriznanih odhodkov iz naslova nakupa blaga, in sicer za davčno obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 v znesku 621.096,87 EUR, ter za davčno obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 v znesku 16.866.270,83 EUR. Od obeh osnov je bil obračunan DDPO po 17% stopnji v višini 105.586,47 EUR in 2.867.266,04 EUR.
O ugotovljenih nepravilnostih je bila seznanjena tudi Ruska federacija.
|
|
Sodno varstvo se v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je rezerviran za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor).
Poziv na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 ne predstavlja samostojnega upravnega postopka. Ne glede na to, da sam poziv nalaga dolžnost podati prijavo premoženja, ta poziv ni sam sebi namen, temveč se neposredno navezuje na postopek odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Torej se ga izda z namenom ugotovitve dejanskega stanja, ki bo tvorilo dejansko podlago pri uporabi določbe 68.a člena ZDavP-2, s katero se bo davčnemu zavezancu naložilo (ali pa ne) obveznost, zaradi katere se celoten postopek sploh vodi, tj. plačilo odmerjenega davka od nenapovedanih dohodkov. Pravi smisel poziva...
|
Tožeča stranka pri sklepanju pogodb ni sledila osnovnemu namenu, za katerega se ustanavljajo gospodarske družbe, to je doseganju dohodkov in dobička iz poslovanja in da je bil namen tožeče stranke, da s številnimi medsebojno povezanimi transakcijami, s katerimi je preko posojilnih pogodb prelivala sredstva med povezanimi osebami, zabriše izvor kapitala, ter z zapletenimi transakcijami oteži vpogled v poslovanje. Tožeča stranka ni pojasnila v čem je ekonomski namen opisanih ravnanj, ko povezane osebe ena drugi v dolgi verigi posojajo sredstva, pri čemer posojilojemalka praviloma sredstva plasira kot posojilo naprej naslednji povezani osebi. Dejstvo, da je A.A. neposredni ali posredni lastnik oz. upravljavec v obravnavanih transakcijah udeleženih družb, ni sporno. Takšna povezanost pa tudi po presoji sodišča omogoča usklajeno delovanje, katerega cilj je izključno zniževanje davčne osnove in s tem davčne obveznosti A.A. s sklenitvijo (navideznih) pravnih poslov, ki...
|
Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Po določbah ZDavP-2 ni izključena niti hkratna niti sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. V zvezi s sklicevanjem tožnika na 425. člen OZ pa sodišče poudarja, da pravna sredstva zoper sklep o davčni izvršbi po določbah ZDavP-2 ne zadržijo njegove izvršitve, kar lahko privede do odprave sklepa po tem, ko je le-ta že izvršen, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Odprava pravne podlage izvršenega plačila dolžnikovega dolžnika narekuje vračilo sredstev, izterjanih na njegovi podlagi. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti tožniku, da je terjatev davčnega organa "oživela" z izdajo izpodbijanega sklepa.
|
Odločilno je, ali tožnikovo ravnanje glede na okoliščine primera odstopa od skrbnosti, ki se jo lahko pričakuje od davčnega zavezanca v zvezi s preprečevanjem zlorab sistema DDV. Za to presojo je odločilno predvsem tožnikovo poslovno sodelovanje s spornimi podizvajalci. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da naj bi se za posle dogovarjal po telefonu in da je imel z družbami sklenjene pogodbe. Drugih podatkov ni navedel oziroma je celo potrdil, da ni vedel, kakšen status so imeli delavci oziroma ali so podjetja delo opravila z lastnimi delavci ali s podizvajalcem. Po mnenju sodišča razumen davčni zavezanec ne ostane popolnoma neveden glede svojih podizvajalcev, sploh če z njimi sodeluje daljše časovno obdobje. V konkretnem primeru ni šlo za enkraten posel, zato bi že zaradi trajanja poslovnega sodelovanja tožnik o svojih podizvajalcih moral izvedeti podatke o tem, kdo so, kako delujejo in podobno. Davčni organ od tožnika ni zahteval nerazumnih ukrepov, ki bi presegali...
|
Davčna obveznost je nastala po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in torej po tem, ko je zapuščina pokojnih denacionalizacijskih upravičencev že prešla na njihove dediče (drugi odstavek 78. člena ZDen). Davčna obveznost nastane z izplačilom dohodka in ni odvisna od zapadlosti kuponov, kot se zmotno zatrjuje v tožbi. Po presoji sodišča zato ni slediti stališču, da je določbo 6. točke 82. člena ZDoh-2 o tem, da dediči štejejo za denacionalizacijske upravičence, če so le-ti umrli pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, glede obresti mogoče uporabiti le za tiste kupone, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ne pa tudi za tiste, ki so zapadli pred njeno pravnomočnostjo, in tudi ne tožbenemu stališču, da je tožnika v funkciji skrbnika šteti kot zavezanca za plačilo dohodnine iz naslova prejetih obresti s strani denacionalizacijskih upravičencev.
|
Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na podlagi razumnih in preverljivih razlogov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh skupaj ter upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Bistveno je ta določba lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična, ne pa tudi, če stranka postopka meni, da ocena sodišča ni vsebinsko prepričljiva. Zato revizijsko sodišče tudi, če bi npr. delilo strankino mnenje glede vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene, zgolj iz tega razloga vanjo ne bi smelo poseči, če ne bi bila hkrati pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva. Takšnih očitkov zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje pa revident v obravnavanem primeru niti ne navaja.
|
Ugotovitve in morebitni za davčnega zavezanca obremenilni dokazi, ki so bili pridobljeni v davčni preiskavi, so se prenesli v upravni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (peti odstavek 131. člena ZDavP-2), v katerem ima pritožnik polne procesne pravice, med drugim tudi pravico do kontradiktornosti in s tem do vpogleda v podatke, dokumente ter dokaze, ki so podlaga za odločitev davčnega organa.
|
O izdaji računa je moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV.
Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanja vstopnega DDV, sploh ni prišlo.
V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.
|
V predloženem upravnem spisu se nahajajo vse listine, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, oziroma drugače, da davčni organ v izpodbijani odločbi dejstva ugotavlja le na podlagi listin, ki se nahajajo v spisih. Pravica do pregleda dokumentov oziroma drugih spisov, v katerih naj bi se nahajali, se uveljavlja v upravnem oziroma v davčnem postopku in ne z zahtevo za dopolnjevanje spisov v upravnem sporu. Sodišče zato predlogu tožeče stranke za dopolnitev spisov ni sledilo. Z ugotovitvami, ki so bile podlaga za uvedbo inšpekcijskega postopka, je bil tožnik seznanjen s sklepom o začetku inšpekcijskega postopka. Skladno s petim odstavkom tedaj veljavnega 131. člena ZDavP-2 se v davčni preiskavi zbrani dokazi in podatki lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru.
Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno....
|
Davčni organ je na podlagi uradnih evidenc, ki jih vodi davčnemu zavezancu, ugotovil, da ima davčni zavezanec na dan 16. 1. 2016 evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka in drugih obveznih dajatev, zato izdaja novega soglasja ni možna oziroma ostaja izdaja nesoglasja v veljavi. Gre torej za listino, ki je bila izdana in toženi stranki znana pred izdajo izpodbijane odločbe in ki v bistvenem elementu spreminja pogoj iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT za izdajo soglasja za zaposlitev, saj je iz te listine razvidno, da se delodajalcu tožeče stranke očita, da je imel neporavnane davčne obveznosti na dan 16. 1. 2016 in ne na dan 12. 1. 2016, ko je bila prošnja vložena.
|
|
|
Pravilnik, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 50/17 z dne 15. 9. 2017 je začel veljati naslednji dan po objavi. Določbe, ki se nanašajo na pavšalno nadomestilo ter novi Priloga XII in Priloga XIII se začnejo uporabljati 1. januarja 2018.
Navedene spremembe so naslednje:
Nabavna oziroma lastna cena blaga za donirano hrano (38. člen)
Dovoljenje za vodenje davčnega skladišča (88. – 93. člen)
Dovoljenje za pravico do uveljavljanja pavšalnega nadomestila (162. – 164. in 166. člen)
Pravilnik, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 86/16 z dne 29. 12. 2016 je začel veljati 1. januarja 2017.
Navedene spremembe so naslednje:
Kraj obdavčitve telekomunikacijskih storitev in dejanska uporaba in uživanje (črtanje 29. člena)
Spremembe tarifnih oznak (48., 49. in 50. člen)
Oprostitve iz 53. člena ZDDV-1 v zvezi z mednarodnim prevozom (84. člen)
Trošarinska skladišča (86. člen)
Običajne oblike ravnanja z blagom (96. člen)
Zaračunavanje, plačevanje in zavarovanje plačila DDV pri uvozu, kadar se DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev (157. člen)
Izjava za izbiro obdavčitve dobave/najema nepremičnine z DDV
Podrobneje glede sprememb Pravilnika
|
Z veljavnostjo novega Pravilnika o največjem dopustnem primanjkljaju trošarinskih izdelkov preneha veljati Pravilnik o največjem dopustnem primanjkljaju trošarinskih izdelkov, ki je bil izdan na podlagi starega Zakona o trošarinah (ZTro). Nov pravilnik določa največji dopustni primanjkljaj pri skladiščenju in prevozu trošarinskih izdelkov, ki so v režimu odloga plačila trošarine, ter način ugotavljanja primanjkljaja in uveljavljanja odpusta plačila trošarine.
|
Odmera davka ni bila zavrnjena zaradi ugotovitev postopka pri revidentkinem možu po tedaj veljavnem 68. členu ZDavP-2, ampak zato, ker upravni organ prve stopnje ni verjel revidentkini materi o danem darilu, revidentka pa te izjave ni podkrepila z drugimi dokazi. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne.
Vprašanja o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem 5. odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru.
Ker je revidentka že z vložitvijo napovedi izpolnila svojo zakonsko dolžnost, ji z odločitvijo organa, da se ji davka ne odmeri, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
|
Davčni organ lahko v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek 73. a člena ZDDV-1). Taka ureditev ne pomeni prekomernega posega v revidentove pravice, ni nesorazmerna in ni v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. Izkazanost dvoma v upravičenost zahteve za vračilo (ki je pravni standard) je varovalka, da davčni organ pri zahtevi za zavarovanje ne ravna samovoljno.
|
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
|