Finančna uprava RS bo v začetku leta 2018 izvajala poostrene aktivnosti nadzora pri fizičnih osebah, fizičnih osebah z dejavnostjo in pri pravnih osebah, ki so dosegale dohodke z oddajanjem nepremičnin v turistični najem (tudi preko spletnih portalov Booking, Airbnb, itd). FURS je namreč pridobil podatke o dohodkih, doseženih z oddajanjem nepremičnin v turistični najem, zato predlagamo, da ponovno preverite, ali ste napovedali vse dohodke, dosežene z oddajanjem v turistični najem. Še vedno imate čas do 31. 1. 2018, da to storite z uporabo instituta samoprijave in se na ta način izognete plačilu globe.
Celotno sporočilo za javnost
Infografika - Kako se lahko registrirate "za nazaj" in "za naprej"?
|
Pri zavezancu za davek, ki ima registrirano dejavnost poslovne storitve in svetovanje, je bil izveden davčni inšpekcijski nadzor DDV za obdobje od 1. 1. 2014 do 28. 2. 2015 in od 1. 8. 2015 do 30. 9. 2015 ter davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 11. 2014 do 30. 9. 2015. Na osnovi ugotovljenih nepravilnosti v davčnem inšpekcijskem nadzoru je bil odmerjen davek od drugih dohodkov v skupnem znesku 128.670,06 EUR. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da je zavezanec za davek izdajal fiktivne račune drugi družbi z namenom dvigov denarnih sredstev iz TRR in z namenom izogibanja plačila davka od dohodkov fizične osebe, ki jih je na tak način prejemal za zasebne namene. Zavezanec naj bi opravljal dejavnost odkupa in prodaje plemenitih kovin, vendar je bilo ugotovljeno, da so dobave fiktivne, odkupi plemenitih kovin so fiktivni in tudi prodaja je bila izkazana s fiktivnimi računi drugemu podjetju, ki je zavezancu za davek po prejetih fiktivnih računih nakazovalo denarna sredstva na različne TRR. Prejeta denarna sredstva je s transakcijskih računov družbe dvigoval samo direktor družbe, a v nadzoru ni dokazal, da so bila sredstva porabljena za poslovne namene. V takem primeru se šteje, da je direktor sredstva porabil za zasebne namene in se tak dohodek direktorja skladno s 15. členom ZDoh-2 obdavči kot drug dohodek fizične osebe.
|
Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki znaša 80.000,00 EUR, ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP in ker tožena stranka ni izkazala, da bi bila revizija dopuščena, le-ta ni dovoljena.
|
Iz določbe prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP je mogoče razbrati, da v kolikor je prerekana samo ločitvena pravica, upnik ni napoten na tožbo za ugotovitev njenega obstoja, kot to velja v primeru prerekanja terjatve, pač pa za njeno uveljavitev. V takem primeru mora zato za uveljavitev ločitvene pravice proti tistim, ki so upnikovo ločitveno pravico prerekali vložiti dajatveno tožbo z zahtevkom, naj sodišče stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Za uveljavljanje ločitvene pravice tako ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek, saj ugotovitvena sodba ne vzpostavlja stanja, ki bi tožniku omogočala prednostno poplačilo njegovih terjatev.
|
|
|
|
Ko gre za povezani osebi v smislu prvega odstavka 16. člena ZDPPO-2, se po četrtem odstavku tega člena ZDDPO-2 pri ugotavljanju odhodkov davčnega zavezanca upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi, ter storitve, vendar odhodki največ do višine, ugotovljene z upoštevanjem primerljivih tržnih cen, določenih na način iz petega odstavka tega člena ZDDPO-2.
|
Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen DDPO za obdobje od 12. 11. 2012 do 31. 12. 2012, kar nesporno izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve pa tudi jasno izhaja, da je z vpisom oddelitve v Sodni register 12. 11. 2012 tožnik kot pravna oseba pridobil svojo pravno subjektiviteto. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, je pravna oseba lahko nosilec pravic in obveznosti in s tem tudi davčni zavezanec šele z vpisom v Sodni register. Glede na to, da je finančni organ preverjal poslovanje tožnika kot novo-ustanovljene družbe v postopku oddelitve v skladu z določbami 623. člena do 638. člena ZGD-1 in ZDavP-2, pa je po presoji sodišča pravilno upošteval tudi obdobje od obračunskega dneva oddelitve (30. 6. 2012) do vpisa oddelitve v Sodni register (12. 11. 2012), saj je v tem obdobju prenosna družba (A. d.o.o.) vodila računovodstvo tudi za tožnika po ločenih računovodskih evidencah. Določba četrtega odstavka 365. člena ZDavP-2 pa...
|
Odhodki, ki so nastali na podlagi navideznih računov za neopravljene storitve, se ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke tožnika pri odmeri DDPO in hkrati tudi ne za odhodke, ki bi bili potrebni za pridobitev prihodkov. Zato tudi ne izpolnjujejo pogoja iz 29. člena ZDDPO-2, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri odmeri DDPO, saj niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti niti niso posledica opravljanja dejavnosti tožnika.
|
Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Ta rok je instrukcijske narave in ni prekluzivni rok. V skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, se uporabljajo...
|
Računi, ki jih je v juniju in juliju 2015 tožniku izdala družba A. d.o.o., ne vsebujejo zakonsko predpisanih sestavin iz 82. člena ZZDV-1 in tako posledično tožnik ne izpolnjuje drugega zakonsko določenega pogoja, navedenega v obrazložitvi te sodbe. Ker tožnik ne razpolaga z ustreznimi računi, mu ne gre pravica do odbitka DDV, ki jo je uveljavljal na podlagi teh računov.
|
Sodišče se strinja z ugotovitvami davčnega organa, da bi tožnik kot pravna oseba, ki se ukvarja z odpadnimi surovinami, moral vedeti, da je dolžan zagotavljati pot odpadnih surovin po predpisih o varstvu okolja. Tožnik bi zato moral od tistega, ki mu je predal odpadke, zahtevati evidenčni list o ravnanju z odpadki, ali pa vsaj hraniti listinsko evidenco o kakovosti in teži pripeljanega materiala Zato bi bilo od tožnika kot dobrega gospodarstvenika tudi po presoji sodišča utemeljeno pričakovati, da bi od oseb, ki mu dobavljajo odpadne surovine, zahteval ustrezne listine. Navedenih listin pa tožnik ni zahteval.
|
Po določbah 111. člena ZDavP-2 je davčni organ dolžan zavarovati davčni dolg v vsakem primeru, čim presega znesek 50 000,00 EUR. V tem primeru organ nima pravice do prostega preudarka. Pri tem mu ni treba izkazovati okoliščin, zaradi katerih bi bila izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali otežena. Sklep, kakršen je tudi predmetni sklep, se izda, ko je obstoj obveznosti verjetno izkazan, in torej še preden je obveznost ugotovljena z odločbo.
|
V konkretni zadevi gre za vprašanje prikritega izplačila dobička, kjer se upošteva povezanost v smislu 7. točke 74. člena ZDDPO-2. Ta med drugim določa, da se za dohodke, podobne dividendam, šteje prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačil dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona.
|
Tožnik ne izvaja storitev vzgoje in izobraževanja (kot jo določa 66. člen PZDDV-1). Dobava dijaških in študentskih izkaznic ter nalepk ne predstavlja dobave, ki je neposredno povezana s storitvami vzgoje in izobraževanja. Posledično tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 8. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1.
|
Med odhodke davčnega zavezanca se lahko vštevajo samo tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov (prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2). V skladu s 77. členom ZDavP-2 pa davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo.
|
Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2009, v katerem je prvostopenjski organ tožnika po presoji sodišča seznanil z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, prav tako mu je bila dana možnost, da se o vsem izjavi in predloži vse dokaze, ki lahko vplivajo na odločitev. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ postopal po napotilih pritožbenega organa in da je tožnik v postopku sodeloval. Tožnik pa tudi v obnovljenem postopku ni dokazal, da je sredstva, kot so ugotovljena v DIN pri pravni osebi, porabil za namene izplačila dnevnic bosanskim delavcem oz. da je povračilo stroškov dejansko izplačal posameznim delavcem.
|
Če je pravni posel sklenjen in nedopustnega nagiba, to ne pomeni, da je navidezen, temveč velja prav nasprotno, namreč, je pravni posel sklenjen zaradi določenega nagiba, potem je toliko bolj gotovo, da je imela stranka tudi resnično voljo za sklenitev pravnega posla. Na davčnopravnem področju se takšni posli obravnavajo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2.
Ker je sistem DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati tudi stališča Sodišča EU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, v prvi vrsti stališče, da se prejemnika računa, ki je bil podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira z zavrnitvijo pravice do odbitka vstopnega davka le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug...
|
Samoprijava je poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi z njo ni mogoče uporabiti zakonskih določb o rokih in procesnih omejitvah v postopkih pobiranja posameznih davkov iz posebnega dela ZDavP-2, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge.
|
Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2010 ni ugotavljala, ali je - in v kakšni višini je - znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2010 brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoz na delo ter olajšave za čezmejne delovne migrante, nepravilna in nezakonita.
|