Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.
|
Pomanjkljivi oziroma vsaj nekonsistentni pa so tudi tisti razlogi druge stopnje, s katerimi organ druge stopnje utemelji odločitev v pravnem pogledu. V tem delu pritožbeni organ po eni strani pravilno navaja, da je pravna podlaga za izpodbijano odločbo v drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, medtem ko se v nadaljevanju, ne da bi pojasnil zakaj, ukvarja s citiranjem in razlago tretjega odstavka iste zakonske določbe, ki predstavlja tako v pravnem kot v dejanskem pogledu povsem drugo podlago za odločitev.
|
Niso sporne ugotovitve davčnega organa glede osebne in kapitalske povezanosti B.B. in A.A. v okviru skupine E. kot tudi dejstvo, da sta bila oba redno zaposlena v drugih sicer povezanih družbah. Sporno tudi ni, da imata B.B. in A.A. sklenjene pogodbe o poslovodenju oziroma o delu tudi pri ostalih povezanih osebah skupine E. Poleg redne zaposlitve opravljata še poslovodne funkcije oziroma funkcije pomočnika, kar ni realno in tudi po mnenju sodišča predstavlja objektivno okoliščino, na podlagi katere se lahko sklepa, da gre za posel z namenom izogibanja obdavčevanju. Tožnik tudi ne zanika, da so bili stroški iz naslova nagrad A.A. in B.B. obračunani enkratno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Tožnik tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Zgolj obračunavanje stroškov iz naslova nagrade ne pa tudi njihovo izplačevanje, je po mnenju sodišča mogoče le zato,...
|
Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja posamezne poslovne dogodke, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno dobavo.
Skladno s 63. in 67. členom ZDDV-1 ter po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki sledi stališčem SEU, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec...
|
Na podlagi obsežnih dejanskih ugotovitev sodišče pritrjuje stališču davčnega organa, da je bil glavni namen, ki so ga zasledovali s prenosom opcijskih pravic na družbo v tujini, neplačilo davčnih obveznosti. S pogodbo so torej zasledovali pravne posledice, ki so v nasprotju s prisilnimi (davčnimi) predpisi.
V zvezi s stališčem davčnega organa, da so opcijski upravičenci s prodajo opcij družbi, ki je v izključni lasti opcijskih upravičencev (z lastniškimi deleži, ki so sorazmerni deležu posameznega upravičenca v vseh prenesenih opcijah tako v času prodaje opcij, kot tudi v času, ko je opcije izvršila družba B.), opcije dejansko prodali sami sebi, tožeča stranka vztraja, da je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča G 4/2004 neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na Pravno mnenje o navideznosti prenosa opcij, ki ga je predložila že v davčnem postopku in meni, da pogoji za spregled pravne subjektivitete družbe B. niso izpolnjeni. Stališče davčnega...
|
Z zahtevo za vračilo davka je mogoče zahtevati vračilo le tistega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, koliko davka je dolžan plačati, pa je razvidno iz odmerne odločbe. Ker je v obravnavanem primeru odmerna odločba postala pravnomočna, iz knjigovodske kartice zavezanca pa je razvidno, da ta ne izkazuje preplačila, zahtevku za vračilo davka ni bilo mogoče ugoditi. Podlaga za ugoditev zahtevku tožnika bi bila lahko podana le v 97. členu ZDavP-2, vendar iz podatkov spisa nesporno izhaja, da pogoji za vračilo davka po omenjeni zakonski določbi niso bili izpolnjeni in je zato odločitev davčnih organov pravilna.
|
Trditev, da je med direktorji družbe prišlo do ustne spremembe pisne pogodbe glede določila, kdaj se pogodbenikoma lahko izplača dohodek iz naslova opravljenega dela ni z ničemer izkazana. Tožeča stranka pa tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški iz naslova nagrade direktorjema obračunani enkrat letno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Prav tako tožnik ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Slednje pa je po mnenju sodišča mogoče le zato, ker gre za povezane osebe. Gre torej za pogodbe in z njimi povezane aktivnosti, ki niso običajne in ki ne bi bile sklenjene, če ne bi šlo za povezane osebe. Stroški oziroma odhodki na podlagi takšnih poslov pa tudi ne morejo biti davčno priznani kot to določa tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2, in na katerega se davčni organ tudi izrecno sklicuje. Objektivne okoliščine poslov, ki sta jih obsežno opisala oba davčna...
|
Tožnikovi lastni zapisi o njegovih življenjskih okoliščinah v preteklih letih dejansko ne predstavljajo novega dokaza oziroma novih dejstev v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, saj so to tožnikovi zapisi, ki bi jih tožnik lahko napravil in izročil organu že pred izdajo odločbe, iz njih pa tudi ne izhajajo nova dejstva, to je dejstva, ki bi obstajala že v času izdaje prvotne odločbe, pa organu ne bi bila znana.
|
Seznam dokumentov, ki se vročajo elektronsko, je vse daljši. Objavljen je na spletni strani FURS. Pravnim osebam in fizičnim osebam z dejavnostjo se dokumenti obvezno vročajo elektronsko, fizičnim osebam pa le, če so prostovoljno vključene v sistem eVročanje. Gre za zelo pomembne akte, zato vse davčne zavezance pozivamo, da (če še niso) uredijo vse potrebno za uspešno prejemanje elektronsko vročenih dokumentov.
Celotno sporočilo za javnost
|
Vozila kanal-jet v osnovi niso namenjena izključno cestnemu prevozu blaga, z njimi se opravljajo storitve čiščenja, zaradi česar ne izpolnjujejo pogojev za vračilo trošarine za komercialni namen.
|
Davčni zavezanci imajo pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Zato je po presoji sodišča utemeljen očitek, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od poslovnih subjektov, ki nastopajo na trgu. Zahteva, da se...
|
Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki ga ugotovi finančni organ. Slednji ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer za izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.
|
Davčni organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb, na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 tožnica razpolagala s sredstvi, ki precej presegajo napovedane dohodke za isto obdobje. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je davčni organ glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenil ugotovljeno razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oz. porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oz. dohodki, od katerih se davki ne plačajo v višini 330.138,23 EUR, kot verjetno davčno osnovo in od nje odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (36,84%) v znesku, navedenem v točki I izreka izpodbijane odločbe.
|
Tožnica je imela pravico odbijati vstopni DDV po odbitnem deležu, določenem po 65. členu ZDDV-1, le v tistem delu, ki je bil namenjen njenim obdavčljivim transakcijam. Transakcije, ki so izven sistema DDV, ne omogočajo odbitka vstopnega DDV. Ker tožnica takšne razdelitve prejetih računov, ki se nanašajo na tožničino ostalo dejavnost, ni napravila, je pravilno, da je to storil davčni organ. V števcu je upošteval znesek tožničinega obdavčljivega (obdavčenega in oproščenega) letnega prometa za celotno ostalo dejavnost brez A. v letu 2010 po tožničini knjigi izdanih računov, zmanjšan za izdane dobropise za leto 2010. V imenovalcu pa je upošteval znesek celotnih tožničinih prihodkov v letu 2010 za celotno ostalo dejavnost brez A. (obdavčeno, oproščeno in neobdavčljivo) po fakturirani realizaciji. Tako je davčni organ tudi po presoji sodišča zneske preveč odbitega vstopnega DDV za leto 2010 ter za januar 2011 in februar 2011 tožnici utemeljeno naložil v...
|
Pri določanju verjetne davčne osnove se je davčni organ oprl na podatke o natisnjeni količini vrednostnih bonov in izkazani prodani količini vrednostnih bonov. Za oceno davčne osnove je davčni organ uporabil kalkulacijsko metodo in pri tem uporabil podatke, ki jih je pridobil od davčnega zavezanca. Ker davčni zavezanec ni verodostojno dokazal, da ni prodal vseh natisnjenih vrednostnih bonov, je prvostopenjski organ ocenil, da je na prireditvi Schengenfest 2013 prodal vse natisnjene vrednostne bone. Pri oceni davčne osnove je davčni organ ocenil tako prihodke, kot tudi odhodke davčnega zavezanca. Davčni organ je pravilno ocenil, da davčni zavezanec ni evidentiral vseh prihodkov v obravnavanem obdobju, prav tako pa tudi ni evidentiral vseh odhodkov, ki so mu nastali pri opravljanju dejavnosti na prireditvi Schengenfest 2013. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih...
|
Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.
|
Zaključek o (ne)potrebnosti navedenega odhodka po 29. členu ZDDPO-2, ni nesporno ugotovljen. Navedeni zaključek temelji zgolj na ugotovitvi, da tožnica (na podlagi navedene študije) ni pridobila posla za ruski trg, do ostalih tožničinih ugovorov, s katerimi tožnica utemeljuje potrebnost prizadevanja (in s tem predmetne študije) za namene, da v prihodnosti prodre na ruski trg in s tem povezanih dokaznih predlogov, pa se davčni organ po presoji sodišča ni zadostno opredelil, zaradi česar dejansko stanje v tem delu po presoji sodišča ni popolno ugotovljeno. Na podlagi povedanega v predmetni zadevi po presoji sodišča ni mogoče brez dvomov sprejeti zaključka davčnega organa, da sporni odhodek ni bil potreben za pridobitev tožničinih prihodkov in da torej ne izpolnjuje materialnopravnega pogoja za davčno priznanje iz 29. člena ZDDPO-2.
|
Po osmem odstavku 38. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo. Tega pa tožnik ni zagotovil. V DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik za izdajanje računov pri gotovinskem poslovanju oziroma za hrambo računov uporablja računalniške programe oziroma elektronske naprave, ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju ter med drugim ne omogoča izpisa izvornih podatkov, kar pa tudi za tožnika ni sporno.
|
Opravljanje dejavnosti oziroma lastništvo sta dve povsem različni pravni kategoriji. Drži, da vpis v sodni register pomeni le deklaratoren vpis, in da zato v zadevi ne gre za stvar, ki bi bila že pravnomočno razsojena oziroma, ki veže davčni organ. Stranka, ki ji je bil vpis zavrnjen, lahko zato svoj predlog ponovno vloži. Iz podatkov v spisu nadalje tudi izhaja, da se po prodaji spornega deleža družbe C. d.o.o., z omenjeno družbo v smislu dejavnosti ni dogajalo ničesar. To pa pomeni po eni strani pritrditev dejstvu, ki ga navaja tožnik, da ne gre za simuliran pravni posel, po katerem bi sam še naprej opravljal dejavnost v omenjeni družbi, oziroma po drugi strani, da odvetniška družba dejavnosti, ki je v omenjeni družbi ne more opravljati, tudi dejansko ne opravlja. Okoliščine ali je v zadevi dejansko šlo za simuliran ali fiktiven navidezni posel, je zato po mnenju sodišča v zadevi potrebno ponovno zanesljivo ugotoviti.
|
V zadevi ne gre za to, da se tožniku očitajo nepravilnosti na strani izdajateljev računov oz. da se tožniku očita poslovanje z "missing trader" družbami, temveč se mu očita nedobrovernost na podlagi objektivnih okoliščin konkretnih poslov, ki jih je davčni organ pojasnil v okviru vsake transakcije, ki se tudi ne bi zgodile na ta način, kot so se, če bi v posel vstopale družbe, ki ne bi bile povezane. Prav tako ni podan ekonomski smisel poslov in da storitve oz. nabave niso bile opravljene. Gre za transakcije, ki pomenijo tudi zlorabo predpisov.
|