Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanec z njo avtomatično pridobi tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogojev za izplačilo presežka DDV tako ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč določbe 73. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2. Iz njih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ima položaj stranke davčni zavezanec, torej oseba, zoper katero teče postopek, to je oseba, o katere pravici ali obveznosti se v konkretnem upravnem postopku odloča. V obravnavanem primeru gre za postopek inšpekcijskega nadzora pri družbi A d.o.o. ter s tem za odločanje o pravicah in obveznostih te družbe oziroma prevzemne družbe B d.o.o. kot njene univerzalne pravne naslednice. Gre torej za odločanje o obveznosti pravne osebe, ki lahko dejanja v postopku opravlja le po svojem zakonitem zastopniku – direktorju.

Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV ni treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa in drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ugotavljanje vedenja prejemnika računa oz. njegove nezadostne skrbnosti v odnosu do poslovanja izdajatelja računa, bi bilo potrebno le, če bi bilo ugotovljeno, da je dobavo oz. storitev opravil drug davčni zavezanec v kolikor do nje dejansko pride. Pri tem niti ni nujno, da jo vedno opravi prav izdajatelj računa sam oz. da poslovanje med dvema davčnima zavezancema ni bilo zgolj navidezno.V zvezi z davkom od dohodka pravnih oseb za leti 2006 in 2007 sodišče ob ugotovitvi, da spornih računov, ki so bili v omenjenih letih izločeni kot odhodki, ne spremlja izvirna dokumentacija oz. priloge, ki bi dokazovale resničnost in upravičenost nastanka poslovnega dogodka,...

O tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnemu organu, če je tako določeno v zakonu, ki ureja davčni postopek, torej na podlagi priglasitve na način in v roku, ki ga določa ZDavP-2 v členu 331. Glede na sodno prakso gre za materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da s potekom roka pravica do ugodnosti ugasne.

Najem nepremičnin je po 2. točki prvega odstavka 44. člena praviloma oproščen plačila DDV.ZDDV-1 v 45. členu sicer predvideva izjemo in omogoča, da se davčni zavezanec odloči, da bo najem nepremičnin vseeno obravnaval kot obdavčeno transakcijo. V tem primeru najem lahko postane z DDV obdavčljiva transakcija (in zato podlaga za odbitek vstopnega DDV po 63. členu ZDDV-1), če sta tako najemodajalec kot najemnik davčna zavezanca, identificirana za namene DDV, če ima tudi najemnik pravico uveljavljati odbitek vstopnega DDV v celotnem znesku in če oba, torej tako najemnik kot najemodajalec, davčnemu organu predložita izjavo o obdavčitvi.Revident ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ker ni izkazal, da nepremičnino, od računov za rekonstrukcijo in dozidavo katere je želel odbiti vstopni DDV, uporablja za namen svojih obdavčljivih transakcij (prvi odstavek 63. člen ZDDV-1) oziroma v postopku ni predložil objektivih dokazov, ki bi dokazovali, da je konkretna...

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v predmetni zadevi za odmero davka merodajna pridobitev lastninske pravice na podlagi določil 49. člena Stvarnopravnega zakonika in po postopku Zakona o kmetijskih zemljiščih ter v povezavi le-tega z Zakonom o ugotavljanju katastrskega dohodka.

Po določbi 147. člena Ustave država z zakonom predpisuje davke, kar pomeni, da mora zakon določiti elemente obdavčitve, kot so predmet, osnovo, olajšave in stopnjo obdavčitve ter zavezanca.Cenitev davčne osnove pomeni ugotavljanje dejstev. Katera dejstva in na kakšen način jih bo organ ugotavljal, to je, katero metodo bo izbral, da bo dosegel želeni cilj (določil osnovo za odmero davka, ki se bo najbolj verjetno približala dejanskim razmeram davčnega zavezanca oziroma resnično vrednost), pa je odvisno od okoliščin posameznega primera, tj. predvsem od narave razpoložljivih podatkov. Izbira metode je torej prepuščena davčnemu organu.Izhodišče za začetek postopka nadzora in kasnejšo odmero davka od dohodkov fizičnih oseb je prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2.Dolžnost sodišča prve stopnje do opredelitve glede strankinih navedb je omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih...

Prvi odstavek 76. člena ZDDV-1 določa, da mora DDV plačati oseba, ki opravi dobavo blaga. Prejemnik blaga plača DDV zgolj v taksativno določenih primerih v 76. a členu ZDDV-1, konkretno pri nepremičninah, če gre za dobavo nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena ZDDV-1 in se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom ZDDV-1.V primeru, da želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, je povsem logično, da mora svojo namero sporočiti davčnemu organu. V slovenskem pravnem redu to stori z izjavo, te izjave pa revident v obravnavanem primeru ni podal. Morebitni indici, ki naj bi nakazovali na vsebino izjave, ne morejo zadoščati. Stališče, da bi davčni organ vsako komunikacijo z davčnim zavezancem o 45. členu ZDDV-1 že moral šteti kot podano izjavo o želeni obdavčitvi, bi bilo tudi v neskladju z zakonskimi zahtevami glede popolne in pravilne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin, ki vplivajo na...

 Davčne obveznosti nerezidentov v Sloveniji (2. izdaja)    > spremembe so označene z rdečo barvo

 Arhiv sprememb

Evropska komisija je v okviru priprav na revizijo horizontalne trošarinske Direktive objavila  Poročilo o delovanju Direktive 2008/118/EC o splošnem režimu za trošarine, ki predstavlja osnovo za morebitne bodoče spremembe Direktive.  Direktiva Sveta 2008/118/ES določa splošne postopke za skladiščenje in gibanje trošarinskega blaga (alkohol in alkoholne pijače, tobačni proizvodi, energenti) v Evropski uniji. Pojasnjuje tudi postopke za odlog plačila trošarine, ki so na voljo pooblaščenim trgovcem za skladiščenje in gibanje trošarinskega blaga. V skladu s poročilom Komisije bi bilo Direktivo 2008/118/EC mogoče izboljšati, da se zmanjšajo upravna bremena za države članice in gospodarske subjekte ter izkrivljanja na notranjem trgu. V okviru priprav bodočih zakonodajnih sprememb na trošarinskem področju Evropska komisija organizira tudi javno posvetovanje z vsemi zainteresiranimi deležniki. Za namene javnega posvetovanje je bila pripravljena  anketa oziroma vprašalnik  GB, s katerim želijo zbrati mnenja državljanov, gospodarskih subjektov in ostalih deležnikov glede potreb in opcij za spremembe (revizijo) Direktive 2008/118/EC.  Evropska komisija bo vsebinsko analizirala prejete odgovore in izdelala strnjen pregled oziroma poročilo glede rezultatov javnega posvetovanja. Poročilo bo predstavljalo sestavni del ocene učinkov, ki naj bi bilo objavljeno v zadnji četrtini leta 2017.

Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1, so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici. Tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za oprostitev dobave znotraj EU, saj tožnik ni predložil dokazil, da je bilo blago odposlano in odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV.

Zaradi navedenega so osebe, ki imajo drobno rezani tobak in cigarete na zalogi zunaj trošarinskih skladišč, dolžne na dan pred zvišanjem DPC za drobno rezani tobak in cigarete, ki jih imajo na zalogi, opraviti popis ter davčnemu organu predložiti zapisnik o popisu ter obračun trošarine najpozneje 15. dan po popisu. Za potrebe zapisnika o popisu drobno rezanega tobaka oziroma cigaret se uporablja obrazec Obračun razlike trošarine za drobno rezani tobak in cigarete. Trošarina se plača najpozneje 60. dan po opravljenem popisu.  Obračun trošarine iz zgornjega odstavka se davčnemu organu ne predloži, če je znesek trošarine, ki bi jo bilo treba obračunati, nižji od 10 evrov. V tem primeru se v zapisniku o popisu drobno rezanega tobaka oziroma cigaret, ki se predloži na obrazcu »Obračun razlike trošarine za drobno rezani tobak oziroma cigarete« navede, da je znesek trošarine nižji od 10 evrov.    Dne 20. 5. 2017 se bo zvišala cena drobno rezanega tobaka  Mohawk VT 70 gramov z EAN kodo 4260367987529. Razpredelnica s starimi in novimi DPC drobno rezanega tobaka ( Seznam drobnoprodajnih cen drobno rezanega tobaka   ) se nahaja na spletni strani FURS. Glede na navedeno, morajo zavezanci opraviti popis zalog drobno rezanega tobaka na dan 19. 5. 2017 in pristojnemu finančnemu uradu dostaviti zapisnik o popisu drobno rezanega tobaka, ki se predloži na obrazcu » Obračun razlike trošarine za drobno rezani tobak in cigarete« do 3. 6. 2017. Ker je to sobota, se rok za navedeno predložitev zapisnika v skladu s 45. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo z vsemi spremembami) prenese na prvi naslednji delovni dan, to je 5. 6. 2017. Obveznost za plačilo razlike trošarine za znesek, ki je enak ali višji od 10 evrov, zapade v plačilo na dan 18. 7....

Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1, so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici. Tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za oprostitev dobave znotraj EU, saj tožnik ni predložil dokazil, da je bilo blago odposlano in odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV.

Razlog za zavrnitev vstopnega DDV je bila okoliščina, da tožnik v trenutku pridobitve teh nepremičnin ni izkazal, da ju bo uporabljal za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti. Namen davčnega zavezanca mora biti v času transakcije izkazan konkretno in za konkretno transakcijo, z dokazi, ki jih davčni organ lahko preizkusi. Tožnik pa je v postopku zgolj navedel, da je predmetni nepremičnini kupil z namenom nadaljnje prodaje ali pa oddajanja v najem, kar pa tudi po mnenju sodišča ni konkretno opredeljen namen.

Tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja.

V navedeni zadevi je potrebno kot materialni predpis pri izračunu obresti upoštevati specialni predpis, ki velja za carinske in uvozne dajatve, to pa je v danem primeru CZS. 15. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, da odločba, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za povračilo, ne bi bila izvršena v roku treh mesecev po njenem sprejetju. Pač pa gre za situacijo, ko obresti predvidevajo nacionalne določbe.

V postopku je bilo ugotovljeno, da ugotovljeni znesek predstavlja razliko med porabljenim denarjem in virom denarja, ki je bil ugotovljen na podlagi podatkov gibanja denarja pri tožnici. Navedeni znesek predstavlja višino davčne osnove, od katere je bil tožnici odmerjen davek v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Pri kupoprodajni pogodbi je šlo za navidezen pravni posel, zaradi česar tožnici niso priznani prejemki iz naslova prodaje navedene nepremičnine. Vse okoliščine v zvezi s predmetno prodajo in dejstva, ugotovljena v postopku, izkazujejo, da je predmetni pravni posel prodaje nepremičnine navidezen.

V konkretnem primeru je bila posojilna pogodba sklenjena zgolj navidezno. Njene verodostojnosti pa tožnik ni uspel izkazati. Okoliščine nakupa nepremičnine kažejo na to, da je bila posojilna pogodba napisana naknadno, z namenom izognitve davčnih obveznosti, zaradi česar davčni organ ni upošteval učinkov navedene posojilne pogodbe.

Prvostopenjski organ je ugotavljal, ali je na podlagi objektivnih okoliščin na strani tožnika tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik poleg obravnavanih spornih družb, ki so MT, posloval še s tremi MT, vse v vlogi podizvajalcev za enostavna gradbena dela. Sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da navedeno ne more biti naključje. Iz ugotovitev v postopku pa tudi izhaja, da je tožnik posloval drugače pri „spornih“ poslih v primerjavi s posli (primerljivimi dobavitelji), glede katerih v postopku niso bile ugotovljene nezakonitosti.