Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1...
|
SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1...
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je nabavna vrednost kapitala (poslovnega deleža) določena s pogodbo o ustanovitvi nakupne opcije, ali pa se davčno osnovo oziroma nabavno vrednost kapitala (poslovnega deleža) ob njegovi pridobitvi, to je ob učinkovanju nakupne opcije, določa z ugotovitvijo njegove tržne vrednosti.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče v zvezi z zahtevkom za vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je po pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala odpadla pravna podlaga za njeno izdajo z učinkom za nazaj (ex tunc), pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na določila ZDavP-2 ali pa bi moralo analogno uporabiti pravila vračanja za primer naknadno odpadle pravne podlage za plačilo.
|
V zadevi je ugotovljeno, da je tožnik sicer izvajal storitve izobraževanja, ni pa izvajal javno veljavnega izobraževalnega programa, o čemer ni spora. Spora tudi ni o tem, da ni bil (in po navedenem tudi ni mogel biti) vpisan v razvid šol, ki opravljajo javno veljavne izobraževalne programe, kar je zakonski pogoj za začetek opravljanja dejavnosti izobraževanja. S tem pa ostaja neizkazano tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki jih morajo skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZOFVI izpolnjevati zasebne šole, ki izvajajo javno veljavne programe.
|
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je razlaga tretjega odstavka 71. člena ZDavP-2J, po kateri ta velja tudi za materialne določbe zakona (med drugim tudi za določbe o višini obrestne mere obresti iz 95. člena ZDavP-2), skladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS in prepovedjo povratne veljave zakonov iz 155. člena Ustave RS?
2. Ali se spremenjena (višja) obrestna mera obresti iz 95. člena ZDavP-2 lahko uporabi tudi v postopkih, za katere velja tretji odstavek 71. člena ZDavP-2, čeprav je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J?
|
Po določbah 58. člena ZDavP-2 je plačnik davka oseba, ki v svoje breme izplača dohodek, od katerega se izračuna, odtegne in plačuje davčni odtegljaj. Bistveno za opredelitev plačnika davka je torej, kdo v svoje breme dohodek izplača. To pa je bila v konkretnem primeru tožeča stranka, ki je nesporno opravila izplačilo kupnine za poslovne deleže na podlagi sklenjene prodajne pogodbe fizičnim osebam in s tem postala plačnik davka iz 58. člena ZDavP-2.
|
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko tožnik uveljavlja tudi v primeru, če zatrjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je odločba o odmeri davka od premoženja utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi toženka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Tega dejstva pa toženka zaradi napačnega stališča, da v obravnavnem primeru ne gre za očitno napako v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, ni ugotavljala.
|
Za sklepanje, da je bil objekt tožnikov na kanalizacijsko omrežje priklopljen zakonito, načeloma zadostuje, da ni bil izveden v nasprotju z voljo ali brez vedenja upravljavca, zato je zmotno stališče toženke, da priklopa ni mogoče šteti za zakonitega zgolj zato, ker tožnikom ni bilo izdano še formalno soglasje v skladu z določbami Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode ter določbe Programa opremljanja stavbnih zemljišč s sanitarno in meteorno kanalizacijo v naseljih Vaše, Goričane, Rakovnik in Sora. Na druge okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o morebitni nezakonitosti priklopa (npr. neizpolnjevanje nadaljnjih pogojev iz navedenih predpisov), pa se toženka ne sklicuje.
|
Glede na to, da je bil sklenjen Sporazum med Republiko Slovenijo in zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval.
|
Ali je tožnik upravičen do vračila preostanka DPN ni bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom, temveč je bilo o tem odločeno že predhodno, in sicer z odločbo prvostopenjskega davčnega organa iz decembra 2017 (čemur tožnik ne oporeka), posledično pa bi tožnik navedbe, ki jih podaja v tem upravnem sporu, moral in mogel podati v pritožbi in morebitni tožbi zoper zavrnilni del odločbe iz decembra 2017.
|
Dokazno breme glede izpolnitve pogojev za davčno oprostitev je na davčnem zavezancu, ne glede na to, da izpolnjevanje teh pogojev v konkretnem primeru preverja davčni organ v postopku DIN. Vrsta postopka namreč ne spreminja dejstva, da oprostitev zmanjšuje davčno obveznost, ki je predmet nadzora. Ker pa je po dejanskih ugotovitvah, bilo obravnavano blago iz Slovenije odpeljano s strani kupca oziroma druge osebe za kupčev račun (in ne tožnika), sta z vidika dokazovanja v konkretnem primeru relevantni določbi drugega in tretjega odstavka 79. člena PZDDV-1. Odločilno v obravnavani zadevi je, da je na tožniku, da z dopustnimi dokaznimi sredstvi, glede na okoliščine tega primera, nesporno dokaže, da je obravnavano blago fizično zapustilo Slovenijo.
|
Ne more biti ekonomsko upravičen motiv tožnika pomoč sinu in snahi večinskega družbenika tožnika za nakup stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Z zmanjšanim obsegom naložbenih nepremičnin (zaradi podaje nepremičnine) je tožnik odtujil premoženje (nepremičnino), ki bi sicer lahko bilo vir za ustvarjanje prihodka iz naslova tožnikove dejavnosti. Tožnik je organiziran kot družinska gospodarska družba v družinski lasti in sicer v lasti očeta, matere, sina in hčere. Pretežni lastnik tožnika z odločujočim vplivom je oče, ki je s cesijo (darilo) odstopil (podaril) pretežni del kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku svojemu sinu in snahi. S prodajo nepremičnine družbeniku in njegovi zakonski partnerki ter s plačilom kupnine za nakup nepremičnine s cesijo pretežnega dela kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku sta tožnik in A.A. omogočila prikrito izplačilo dobička oz. pridobitev...
|
Vsaka odločba davčnih inšpektoric, izdana v obdobju od 30. 6. 2011 do 30. 6. 2016 vsebuje podatke, s katerimi razpolaga davčni organ, ki se nanašajo na davčnega zavezanca in ki so v zvezi z davčno obveznostjo. Vsi dokumenti so vidno označeni z oznako „davčna tajnost“ in izpolnjujejo prej navedene kriterije. Zato gre pri vsaki od presojanih odločb za izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Prav vsak izmed dokumentov, ki so predmet zahteve tožnika, ima na vsaki strani oznako „davčna tajnost“, pri tem pa gre v vsakem od presojanih dokumentov za tolikšno količino zaupnih podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost po prvem odstavku 15. člena ZDavP-2, da njihova izločitev ni mogoča na način, kot to določa 7. člen ZDIJZ. Bistveno za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke je, da anonimizacija zahtevanih dokumentov na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv, ni mogoča zaradi velike koncentracije podatkov, ki...
|
Odločitev o odmeri stroškov davčnega postopka (izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovna pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled) je odvisna od uspeha ob koncu postopka. Upravni postopek se praviloma konča z izdajo odločbe ali sklepa v upravni zadevi in z vročitvijo te odločbe.
|
Rok za izdajo odmerne odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato odločbo izdati tudi po poteku tega roka. Namen tega roka je, da se zaradi zahtevnosti inšpekcijskih postopkov zagotovi daljši rok za izdajo odločbe, kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da bi odločbe po poteku roka sploh ne bilo več mogoče izdati.
|
Ker se je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je tožnik hotel sodelovati kot stranski udeleženec, že končal, tožnik po presoji sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka priznanja statusa stranskega udeleženca, saj se njegov položaj, četudi bi s tožbo v tem upravnem sporu uspel, več ne bi mogel izboljšati, saj v končan postopek več ne bi mogel vstopiti, ker se vstop v postopek se lahko zahteva samo tekom postopka na prvi stopnji, po izdaji odločbe pa le še s pritožbo oz. s predlogom za obnovo postopka.
|
Mala sestrična se, ko gre za obdavčitev, tudi po presoji sodišča ne uvršča v III. dedni red, saj je ta v točki b) 8. člena ZDDD izrecno omejen na dede in babice, pri čemer pa ta položaj po navedenem v davčnem predpisu ni izenačen s položajem, ki ga ima po ZD.
|
V konkretnem primeru je obnovo postopka začela FURS po uradni dolžnosti po tem, ko je prejela podatek o znesku, ki je bil tožniku vrnjen od davkov, poravnanih v Avstriji od dohodkov, ki jih je tam dosegel v letu 2011. Ko organ odloči o tem, da se postopek obnovi, določi tudi v kakšnem obsegu se obnovi, v primeru, ko o tem odloči po uradni dolžnosti, pa še presodi, ali so za obnovo izpolnjeni zakonski pogoji.
Po tem, ko je FURS iz tujine prejela odločbo tujega organa o odmeri davka tožniku za leto 2011, je izdala sklep, da se postopek odmere dohodnine tožniku za leto 2011, ki je bil končan s to odločbo, obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v obsegu, da se ugotovi pravilna osnova za odmero dohodnine za to leto. Predmet obnove postopka je bilo torej le ugotavljanje pravilne osnove za odmero dohodnine, ne pa tudi presoja ali je tožnik upravičen do posebnih davčnih olajšav za stroške v zvezi z delom v tujini ter za posebne olajšave za čezmejne delovne migrante...
|
Podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je opredelitev nepremičnine za stavbno zemljišče v občinskih prostorskih aktih, njena komunalna opremljenost (oziroma možnost doseči tako opremljenost) in podatki iz zemljiškega katastra, zato njena dejanska uporaba ni bistvena. Uporaba, delitev in razpolaganje z nepremičnino v preteklosti na odločitev sodišča nima vpliva, prav tako vprašanje spremembe parcelnih meja, njihovo združevanje in razdruževanje, ki je v domeni pristojnih geodetskih organov.
|