V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se glede na citirana določila ZUP presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne presoja pa se v fazi uvedbe obnove postopka utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivale na morebitno spremembo odločbe, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva.
|
Tožeča stranka ni dokazala vira sredstev, s katerimi je razpolagala oziroma njegove sledljivosti. Z ničemer ni dokazala, da sredstva, s katerimi je razpolagala, ne podležejo obdavčitvi v Sloveniji. Dejstvo nezaslišanja posameznih prič na sam postopek ni vplivalo. Tožnik je bil ves čas postopka seznanjen s predmetom inšpiciranja ter tudi z ugotovitvami v postopku. V postopku so bile pripombe zavezanca za davek preučene in delno tudi upoštevane. Do relevantnih pripomb ter predlaganih dokaznih predlogov se je davčni organ opredelil in jih v postopku pojasnil. Tožniku je bil davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 pravilno in zakonito odmerjen.
|
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno je, ali je revident razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred 2006, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec...
|
Računi niso ustrezni in s tem ni izpolnjen drugi pogoj za odbitek DDV (da ima davčni zavezanec ustrezen račun). Glede na to, da je tožnik sam sestavil specifikacije k prejetim računom družbe A., pri tem pa je vedel, da je zaračunan tudi material, ki ga je dobavil C., te račune pa je tudi plačal, pa je tožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, in s tem ni izpolnjen niti četrti pogoj za odbitek DDV (da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da zavezanec ni vedel ali moral vedeti za povezanost transakcije z goljufijo).
|
Prvostopenjski davčni organ ni vzpostavil formalnega dokaznega pravila, temveč je na podlagi materialnega formalnega pravila iz prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 opravil presojo predloženih dokumentov, in sicer, da predloženi CMR kot vrsta prevoznih dokumentov niso dovolj verodostojni, da bi bila oprostitev utemeljeno osnovana na njih, prav tako pa ostale predložene listine ne dokazujejo, da bi bilo blago odpeljano v drugo državo članico, in torej v smislu prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 niso dokumenti, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da se nanašajo na prevoz blaga iz tožnikovih računov.
Za substanciranost dokaznega predloga ne zadostuje posplošeno navajanje, da bodo vozniki lahko potrdili, da so bili prevozi dejansko opravljeni in blago dejansko dostavljeno tožnikovim kupcem v Italijo ter druge navedbe iz izjave, še posebej ne ob tem, da ni specifikacij oz. dokazil o tem, da bi dotični vozniki vozili konkretne kamione po spornih dobavah, ni jasno,...
|
Ni sporno, da je tožnik po poteku dvomesečnega roka za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo toženki poslal poziv oziroma zahtevo za izdajo odločbe o vloženi pritožbi v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1. Prav tako ni sporno, da o tožnikovi pritožbi pritožbeni organ še ni odločil do vložitve tožbe v upravnem sporu.
|
Dejstvo, da je tožnica sama financirala svoj nakup s posojili novemu družbeniku, ki je ta posojila takoj porabil za delna poplačila kupnine, nato pa z zapiranjem teh posojil na način prerazporeditve delavcev, ki so opravili storitve, ki so bile osnova za terjatve družbe E. do tožnice, po presoji sodišča ne kaže, da bi imela družba E. zatrjevano funkcijo holdinške družbe v skupini, temveč na to, da je bila reorganizacija namenjena izognitvi uporabe predpisov o obdavčenju. Tudi na področju vodenja oziroma upravljanja po prenosu poslovnega deleža v tožnici ni prišlo do sprememb, saj je A.A. ostal prokurist v obeh družbah, druga dva družbenika pa sta bila poslovodji, obenem pa preko 80% lastniškega deleža v družbi E. iste osebe dejansko še vedno obvladujejo upravljavska upravičenja v obeh družbah, kar pomeni, da še vedno sprejemajo vse glavne poslovodne in upravljavske odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na tožnico.
Davčni organ je ugotovil, da...
|
Iz drugega odstavka 9. člena ZDDD izhaja izenačitev obravnave dedičev prvega dednega reda in pastorka. Medtem ko prvi kot zapustnikovi potomci dedujejo že na podlagi zakona, pastorki dedujejo samo na podlagi oporoke, saj jih ZD ne predvideva kot zakonite dediče. Dedujejo torej le po zapustnikovi volji, ki jo izrazi s sestavo oporoke, kar pomeni, da je zakonodajalec pri davčni oprostitvi pastorka tej okoliščini dal odločilno težo enako, kot jo ima zakon pri dedičih prvega dednega reda. Na okoliščini oporočnega dedovanja je tako vzpostavljena domneva, da je pastorek (dedič) zapustniku to, kar so (ali bi bili, če bi jih imel) že po samem zakonu zanj njegovi potomci.
|
Tožnik je vračilo davka iz naslova popravka obračunanega izstopnega DDV uveljavljal v obračunu DDV za obdobje januar – marec 2014, ki ga je davčnemu organu predložil 28. 4. 2014. Tožnik uveljavlja plačilo zamudnih obresti za čas pred iztekom roka za vračilo preveč plačanega DDV iz drugega odstavka 73. člena ZDDV-1 in celo za čas pred vložitvijo obračuna, v katerem je izkazal in zahteval vračilo presežka. Takšna zahteva pa je je brez podlage tako v določbah 73. člena ZDDV-1 kot tudi v določbah ZDavP-2.
|
Tožnik vztraja, da so vozila ozemlje Republike Slovenije zapustila pred registracijo, in sicer na datume, kot jih izpričujejo CMR listine. Davčni organ pa nasprotno zaključuje, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije šele po tem, ko so že bila registrirana. Po presoji sodišča dejansko stanje glede te bistvene okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZMV-1, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.
|
Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti glede na to, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, ne glede na raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da je bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.
|
Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti glede na to, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, ne glede na raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da je bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.
|
Prvostopenjski organ bi moral v obravnavani zadevi upoštevati, da gre pri zlorabi sistema NCTS za posebno okoliščino po 239. členu CZS, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ ugotoviti očitno malomarna ravnanja tožnika, zaradi katerega tožnik ni mogel ugotoviti navedene napake. Tako očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik napake carinskega organa ni mogel ugotoviti, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano. Prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ker ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni sprejel vseh potrebnih zaščitnih ukrepov, ki bi pomenili zaščito pred vsemi tveganji, po presoji sodišča lahko pomeni, da tožnik ni ravnal v smislu zelo dobrega gospodarstvenika in z veliko stopnjo odgovornosti, ne pa, da je ravnal očitno malomarno.
|
ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen), in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. Določba, da organ v takem primeru postopek nadaljuje, zato smiselno pomeni, da mora organ odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek.
|
Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana.
Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice...
|
Obravnavane obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016 in je merodajen tudi v obravnavani zadevi, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.
|
Tožniku se očita, da je v letu 2013 knjigovodsko izkazoval vnaprej vračunane stroške, saj je fakture po Pogodbi prejel šele v letu 2014, predmet Pogodbe pa je nanj prešel šele v letu 2014, vsled česar neopredmetenih sredstev, ki so predmet Pogodbe, v letu 2013 še ni obvladoval. Zato je v nasprotju z določili SRS že v letu 2013 v svojih knjigah pripoznal nakup obravnavanih neopredmetenih sredstev in na tej podlagi neupravičeno znižal davčno osnovo na račun davčne olajšave za RR.
Nakup licenc se po drugem odstavku 7. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za raziskave in razvoj izrecno ne šteje med vlaganja za nakup RR storitev. Tožnik trdi, da Pogodba ni licenčna pogodba, saj ne gre za odplačen prenos uporabe pravice, temveč nakup RR storitev, saj je tožnik s prodajalcem pri RR storitvah sodeloval že na podlagi dogovorov iz leta 2012, kar se je odrazilo v obliki tehnologije, posledično pa je tožnik lahko kupil RR storitve, ki so jih zanj...
|
Tožnik ponavlja pritožbene navedbe, da skupaj z mamo živita na istem naslovu, vendar mami plačuje pavšal za bivanje v skupni gospodinjski enoti, s čimer ji pomaga pri plačilu nujnih skupnih stroškov, ki jim sodišče ne sledi. Tožnik poskuša te navedbe relativizirati, tudi s predložitvijo potrdila iz gospodinjske evidence, ki pa ga sodišče kot prepozen dokazni predlog zavrača. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnik v zahtevi za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo jasno navedel, da živi v skupnem gospodinjstvu z mamo, takšno zahtevo pa je vložil po prejemu poziva prvostopenjskega organa na dopolnitev zahteve, s katerim ga je organ izrecno opozoril na družinske člane skupnega gospodinjstva.
|
Vrhovno sodišče je presojalo, ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe. Presodilo je, da je v tej zadevi odgovor pritrdilen, saj je prodajalec s takšno pogodbeno klavzulo uresničeval pravico do odbitka. Dogovor o izbiri davčnega režima po 45. členu ZDDV-1 je tako sestavni del kavze pogodbe. Ker kupec na izbiro davčnega režima ni pristal, marveč je bil pripravljen plačati tisto, kar mu bo naložila FURS, do soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe ni prišlo.
|
Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo...
|