Ker ZDavP-2 v 1. točki drugega odstavka 145. člena med izvršilnimi naslovi, na podlagi katerih se opravi davčna izvršba, navaja izvršljivo odločbo o odmeri davka, nima prav tožnik, ko navaja, da je mogoče začeti davčno izvršbo le zoper izvršilni naslov, ki ga izda sodišče v sodnem postopku.
Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.
|
Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).
|
Davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012.
Zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki.
|
Sklep o dedovanju je v obravnavanem primeru postal pravnomočen pred dnevom učinkovanja razveljavitve določbe drugega odstavka 5. člena ZDDD. Res je sicer, da se davčne obveznosti praviloma odmerjajo na podlagi zakona, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. Vendar pa navedeno splošno pravilo velja le, če zakon ne določa drugače. V primeru, če Ustavno sodišče RS zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti zaradi ugotovljene neustavnosti razveljavi, drugače določa že navedeni 44. člen ZUstS. Določba drugega odstavka 5. člena ZDDD je bila (zgolj) razveljavljena (in ne odpravljena), razveljavitev pa je veljala za naprej, torej za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani. Tak pa je tudi obravnavani primer.
|
Iz pravnomočnega sklepa o domiku izhaja, da se tam navedene tožniku lastne nepremičnine domaknejo kupcu za kupnino 4.500,00 EUR. Davčna obveznost je torej v obravnavnem primeru nastala s trenutkom odplačnega prenosa lastninske pravice na tožnikovih nepremičninah, na podlagi zakona, pri čemer ni pomembno, da je do prenosa prišlo brez tožnikove volje, v izvršilnem postopku.
|
V upravnem spisu se nahaja e-sporočilo, da je bil predmetni izvršilni naslov odložen v osebno mapo tožnika v sistemu eDavki, s katerim se tožnika obvešča, da je bil v portalu eDavki 15. 9. 2017 ob 13:37 uri odložen dokument, ki ga je potrebno tožniku osebno elektronsko vročiti. Iz njega je razvidno tudi opozorilo tožniku, dano v skladu z določbo 85.a členu ZDavP-2, da se vročitev po e poti opravi tako, da se dokument odloži v portal eDavki, naslovniku pa se posreduje informativno sporočilo v portal eDavki ter na njegov e naslov, če ga je posredoval davčnemu organu, da mora dokument prevzeti v 15 dneh. Tožnik je bil z e-sporočilom v portalu eDavki 23. 9. 2017 ponovno opozorjen, da mu je bil v portalu eDavki 15. 9. 2017 ob 13:37 uri odložen naveden dokument. Dne 30. 9. 2017 je bil tožnik tudi seznanjen, da je prišlo do fikcije vročitve dokumenta, zato se v skladu z določbo 85.a člena ZDavP-2 vročitev šteje za opravljeno, dokument pa si lahko tožnik ogleda z...
|
Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.
|
Davčni organ je ugotovil, da gre pri projektih za projekte, katerih namen je razvoj spletnih aplikacij ter da gre za funkcionalno nadgradnjo uporabniških aplikacij. Pravilno je ugotovil, da tožnik ni predložil verodostojne projektne dokumentacije v takšni obliki, da so iz nje dosledno, jasno, konkretno in preverljivo razvidne RR vsebine, RR osebje in ostali viri za RR, RR cilji, RR mejniki, izhodiščno mednarodno RR stanje in RR napredek glede na stanje. Prav tako tožnik tudi ni predložil dokaza o prisotnosti pomembnega elementa novosti in razreševanja znanstvene in/ali tehnološke nejasnosti.
Iz določbe tretjega odstavka 8. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj izhaja, da lahko davčni organ glede presoje, ali se konkretno vlaganje kvalificira kot vlaganje v RR, za mnenje zaprosi ministrstvo pristojno za tehnologijo, vendar pa to ni obvezno. Davčni organ je od omenjenega ministrstva pridobil splošna mnenja kot...
|
V kolikor tožeča stranka s sklicevanjem na prehodne določbe ZDavP-2 ugovarja zastaranje pravice do odmere davka, tak ugovor v tem postopku ne pride v obzir. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se namreč lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo uveljavljati ugovorov zoper izvršilni naslov (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Ti se namreč lahko uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov (v obravnavanem primeru s pravnimi sredstvi zoper odmerni odločbi). Navedenih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.
|
V upravnem sporu tožeča stranka ne more izpodbijati izvršilnega naslova, zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je izdan.
V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo, saj so bili izvršilni naslovi opremljeni s klavzulo izvršljivosti, davčni organ pa ni pristojen, da bi posegal v njihovo vsebino, niti ugotovitev njihove izvršljivosti.
|
Odprave odločbe in odprave odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje ne gre enačiti, niti ne gre za bistveno enak položaj zavezancev, tako kot to zatrjuje tožeča stranka. Če se odločba prve stopnje odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe učinkuje retoaktivno, torej nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena, in se zato odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so nastale z njeno izvršitvijo, vnaprej pa iz odpravljene odločbe ne morejo nastati nobeni pravni učinki. Z odpravo odločbe se torej vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Če pa se odločba prve stopnje odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. Pri izdaji nove odločbe v ponovljenem postopku se mora upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je...
|
V konkretni zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj po četrti točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Po določbi devetega odstavka 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu; pri tem mora imeti sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati.
Pri izračunu sredstev, s katerimi razpolaga tožničina družina, se morajo od dohodkov za vodenje družbe, ki jih prejema njen mož, odšteti ne le zneski davkov, pač pa tudi znesek prispevkov za socialno varnost.
|
5. člen Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga določa, da se CMR sestavi ob dobavi blaga v treh izvirnikih, ki jih podpišeta pošiljatelj in prevoznik. Prvi izvod dobi pošiljatelj, drugi spremlja blago, tretjega pa obdrži prevoznik. Če bi tožnik dejansko ob dobavi obravnavanega blaga sestavil predmetni CMR, ki ga je predložil kasneje davčnemu organu, bi navedeno moralo izhajati tudi iz poslovnih knjig tožnika. Predložena prevozna listina - CMR o dobavi predmetnega blaga ne vsebuje verodostojnih podatkov o dobavi blaga po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal oprostitev obračuna DDV.
Da bi tožnik vsaj moral vedeti, da z obravnavanem poslom sodeluje pri zlorabi davčnega sistema izhaja iz načina plačila kupnine za predmetni vozili, iz neskladnih navedb tožnika glede hrvaških registrskih tablic za predmetni vozili ter podatkov glede registrskih tablic, ki izhajajo iz predmetnega CMR, iz navedb različnih datumov izročitve blaga....
|
Po presoji sodišča je, glede na določbo 425. člena ZGD-1 in glede na podano izjavo tožnice z dne 11. 11. 2013, s katero prevzema obveznost plačila morebitnih ostalih obveznosti družbe A. d.o.o., za poplačilo takšne obveznosti družbe zavezana tožnica sama kot družbenica družbe A. d.o.o. in za poplačilo teh obveznosti jamči s svojim celotnim premoženjem. Iz listin upravnega spisa in dokazil, ki jih je v davčnem postopku predložila tožnica, ne izhaja, da bi tožnica kot družbenica družbe A. d.o.o. po prenehanju te družbe po skrajšanem postopku poravnala kakršnekoli obveznosti te družbe upnikom družbe A. d.o.o., saj je, glede na predhodno navedeno, po prenehanju družbe obveznost poplačila dolgov predmetne družbe prešla na tožnico, kot edino družbenico te družbe.
|
Z izpodbijano odločbo se ugotavlja t.i. subjektivni element (objektivne okoliščine, ki dokazujejo tožnikovo védenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV), ki ga je organ kot pravni standard v obravnavanem primeru napolnil s tem, da so bili prejeti računi madžarskega dobavitelja nepravilno številčeni in sestavljeni, da so bila plačila vršena z gotovino, o plačilu pa ni bilo dokazov, da tožnik ni poznal imen oseb, s katerimi je sklepal posle, da ni bilo dokazov o prevzemu in prevozu vozil, da se na naslovu dobavitelja nahajajo stanovanje hiše, da ni bil jasen kraj glede prevzema vozil.
|
Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča.
Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.
|
Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o kateri je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči ter se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan 11. 1. 2018 (vročen 30. 1. 2018), kar pomeni, da je izdan v danem petletnem roku od dneva pretrganja zastaranja in v danem desetletnem absolutnem roku od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.
|
Sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da je bila predmetna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je davčni organ v odmernem postopku tožniku odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega pa nesporno izhaja prehod zapuščine iz zapustnice na tožnika v višini 162.000,00 EUR.
|
V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja datum izvršljivosti, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnala. S pritožbo zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, naloga davčnega organa namreč je le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje zakonske pogoje in na tej podlagi začne postopek davčne izvršbe.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki ureja poseben postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov, ne dopušča uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
|