Po določbi 80. člena ZPP, ki se skladno z 22. členom ZUS-1 v upravnem sporu uporablja, kolikor ta zakon ne določa drugače, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je pravna oseba - tožeča stranka po vložitvi tožbe prenehala obstajati, ker je bila na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. Srg ... z dne 13. 4. 2018 izbrisana iz sodnega registra.
|
Toženec bo moral v ponovljenem postopku po vsebini presoditi navedbe tožnikov, med ostalimi tudi njuno trditev, da je izvajalec na računu št. 147/16, predloženem k obvestilu o zaključku naložbe, ki ga je toženec štel za verodostojnega, na roke popravil datum ponudbe, s čimer smiselno zatrjujeta, da je s tem vzpostavljen (vsaj) dvom v njegovo verodostojnost in skladno s prej citirano določbo petega odstavka 8. b) točke Javnega poziva podana potreba po izvedbi dodatnih dokazov v zvezi z ugotavljanjem pričetka izvedbe del.
|
Predlagatelj agromelioracije sme izvesti agromelioracijo šele, če oziroma ko ta poseg dovoli organ z odločbo. Ravnanje tožnice, ki je z deli pričela, še preden so ji bila dovoljena, je zato v nasprotju s predpisom. Vendar posledica oziroma sankcija za njeno ravnanje ni v tem, da za že izvršeni poseg (nikoli) ne bo/bi mogla pridobiti dovoljenja.
|
Kolikor bi uredbodajalec imel namen določiti, da je izdelava varnostnega načrta potrebna na vseh začasnih in premičnih gradbiščih, kar bi izhajalo iz obrazložitve pritožbene odločbe, bi moralo biti to po mnenju sodišča posebej določeno oziroma bi morala biti takšna določba umeščena posebej, ne pa v poglavje, ki kot rečeno ureja posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih, na katerih dela izvaja ali je predvideno, da bo dela izvajalo dvoje ali več izvajalcev.
|
Toženka o zahtevi za denacionalizacijo gradu v ... v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 2788/2017 z dne 20. 2. 2018 ni odločila v zakonsko predpisanem roku 30 dni, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po zahtevi tožnikov z dne 13. 5. 2019, ter sodišču tudi ni pojasnila, zakaj ne. Opravičljivi razlogi za molk organa torej niso podani.
|
V zadevi je sporno, ali je tožena stranka med prejemke, ki se upoštevajo pri preračunu veteranskega dodatka, pravilno upoštevala znesek mesečne rente, ki jo tožnik prejema iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici delovne nezgode. Mesečno ta znaša 297,84 EUR, izplačevalec pa plačuje tudi akontacijo dohodnine v višini 99,28 EUR. Po presoji sodišča je bistveno, da renta, ki jo prejema tožnik, ni med izjemami, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 47. člena ZVojI.
|
Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo.
Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo.
Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik.
Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki...
|
Odločitev o odložitvi izvršbe po 87. členu ZDavP-2 je lahko sprejeta le pred izdajo sklepa o izvršbi, ne pa po tem, ko je tak sklep že izdan in s tem začet postopek davčne izvršbe.
|
Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV. Na navedeno kaže nižja razlika v ceni, dosežena s prodajo predmetnega blaga, gotovinska nakazila na transakcijski račun tožnika s strani fizičnih oseb, način poslovanja, v okviru katerega je bila koruza iz ... na Madžarskem prepeljana v ..., nato pa še isti dan v isti smeri in isti količini nazaj v druge madžarske kraje.
|
Merila za dopustitev revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti so enaka - izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja (prvi odstavek 367.a člena ZPP in tretji odstavek 385. člena ZPP), zato zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva, ki jo je vložilo po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije in pri tem uveljavljalo bistveno enake razloge, ni mogoče vsebinsko obravnavati. Iz načela ekonomičnosti postopka in poštenega izvrševanja procesnih pravic izhaja dolžnost izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi. Upravičeno je pričakovanje, da bo Vrhovno državno tožilstvo, ki je zastopalo tožnico že ob vložitvi predloga za dopustitev revizije, v revizijskem postopku izčrpalo vse relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo Vrhovnega sodišča o pomembnosti konkretnega pravnega vprašanja.
|
Izpodbijana odločitev je v skladu s stališčem iz sodbe Sodišča EU v zadevi Mecesek-Gabona C-273/11 z dne 6. 9. 2012, iz katere izhaja, da je člen 138(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se prodajalcu zavrne pravica do oprostitve DDV za dobavo znotraj Skupnosti, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja oz. je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji.
V obravnavani zadevi gre za ustrezne objektivne okoliščine (neobičajne okoliščine v zvezi s prevozi, krajem razkladanja, neznanimi prevzemniki, odsotnost druge dokumentacije, odsotnost pogodbe s posrednikom, neizdaja fakture s strani posrednika, nezavarovanje plačila blaga, neplačilo blaga), kakršne v...
|
Dejstva, ki omogočajo določitev verjetne davčne osnove, je treba ugotoviti z dokaznim standardom gotovosti, vendar pa je v tej zvezi, kolikor zavezanec uveljavlja znižanje davčne osnove, treba upoštevati tudi pravila o materialnem dokaznem bremenu iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2.
Dejstva, da v letih 2015 in 2016 ni evidentiral prejete in položene gotovine, tožnik v tožbi ne prereka, s čimer ostane neosporavan temeljni očitek tožniku, namreč, da je na svoje bančne račune prejemal gotovinske pologe, brez da bi v svojih knjigah izkazoval, od koga in zakaj jih je prejel. Tožnik je v tožbi sicer ponovil stališče iz pripomb in pritožbe, da je iz programa MetaKocka, ki ga je nabavil, in predloženih listin razvidno vse v zvezi z gibanjem zalog; vendar pa s tem ni konkretizirano osporaval in zato tudi ne izpodbil ugotovitev davčnega organa, ki jih je v tej zvezi podal v izpodbijani odločbi v odgovor na tožnikove pripombe, zato sodišče tudi te ugotovitve...
|
Med prodajalcem in kupcem, ki je predkupni upravičenec, je pravni posel sklenjen tedaj, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe in sicer pod pogojem, da bo odobren s strani upravne enote. Pogodba je vedno sklenjena med osebo, ki da ponudbo, in osebo, ki jo sprejme (21. člen Obligacijskega zakonika). Pravni posel torej ne more biti sklenjen med osebami, ki niso dale ali niso sprejele ponudbe.
Dogovora, sklenjenega med tožnikoma in N.N., po katerem naj bi ponudbo sprejeli skupno, v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj ni ustvaril nobenega zavezujočega pravnega učinka v razmerju do prodajalcev. Med temi osebami kot kupci in med prodajalci pravni posel ni bil sklenjen. Posla, ki sploh ni bil sklenjen, pa ni mogoče odobriti.
|
Za izkazovanje namena v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 zgolj navedbe o namenu ne zadoščajo. Tožnik je tisti, ki mora prepričati ne samo s svojimi navedbami, ampak tudi s predlaganjem dokazov (npr. določene aktivnosti, ki se izkazujejo z določenimi listinami), ki po njegovih zatrjevanjih izkazujejo objektivne okoliščine (elemente) predmetnega namena. Dokazno breme je v skladu z 76. členom ZDavP-2 na tožniku, ki mora v davčnem postopku za svoje trditve predložiti dokaze. Tožnik pa v postopku (razen golih navedb) ni predložil niti predlagal nobenih dokazov.
|
Sodišče se strinja s presojo o dvomljivosti ekonomske upravičenosti obravnavane cesije, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in je bila na drugi stopnji potrjena. Pravnorelevantna dejstva v zvezi s predmetno transakcijo, med strankama niso sporna; spor med strankama obstaja o pravni kvalifikaciji teh dejstev in pravnih posledicah, ki iz teh dejstev izvirajo. Za presojo ekonomske upravičenosti poslov je treba upoštevati okoliščine na strani zavezanca in ne interesov drugih, četudi povezanih oseb, razen kolikor se ti interesi ne preslikajo neposredno tudi v zavezančeve interese. Nasprotno pa ni nesporno, kot to trdi tožnik, da bi bila A.D. v obravnavanem obdobju plačilno nesposobna, zaradi česar naj ne bi bila mogoča izterjava; v izpodbijani odločbi je konkretno obrazloženo, kakšen je bil položaj A.D. (konkretno so navedena obdobja blokad transakcijskih računov, konkretno je navedeno, da je A.D. imela stvarno premoženje, četudi obremenjeno, konkretno je navedeno, da se nad...
|
|
Ni bistveno ali so pravni posli, na katerih temeljijo odhodki, bili izvršeni, saj mora biti ugotovljeno tudi, da je navedene storitve dejansko opravil prejemnik odhodka, kar izkazuje, da je imel navedeni odhodek neposredni poslovni namen (kavzo). Slednje pa dokazuje, da je bil ta potreben za pridobivanje prihodkov. Ob zaključku, da zaračunane storitve ni opravila družba, ki je računa izdala, po presoji sodišča niso bistvene navedbe davčnega organa tako glede same vsebine storitev (zaračunanih študij) kot njihove potrebnosti oz. možnosti, da bi za zaračunan znesek omenjenih storitev tožnik zaposlil ekipo strokovnjakov. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki se nanašajo na omenjene navedbe zavrača kot nerelevantne.
|
V zadevi je sporen tožnikov popravek izstopnega DDV po izstavljenem dobropisu, pri čemer tožniku pravica do popravka ni bila priznana zaradi obstoja nevarnosti izgube davčnih prihodkov. Tožnik je bil z dejstvi, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ in na katerih temelji očitek slabovernosti, seznanjen z zapisnikom o davčnem inšpekcijskem nadzoru in nato še z izpodbijano odločbo, v davčnem postopku na prvi in drugi stopnji pa je imel zagotovljene vse procesne pravice za sodelovanje v postopku, česar tožnik ne prereka. Posledično bi lahko tožnik ugotovljena dejstva, na katerih temelji očitek slabovernosti (da sam ni opravil storitev, ki jih je družbi A. zaračunal s svojim računom, in da dejansko predmetni račun ni bil plačan ter da tudi sam tožnik na svojem računu izkazanega DDV ni plačal niti ga ni imel namena plačati) po vsebini izpodbijal v davčnem postopku, ki je potekal pri njem; vendar tega ni storil, temveč je v tej zvezi uveljavljal le (neutemeljene)...
|
Postopek, ki teče na Ustavnem sodišču RS glede ocene ustavnosti 68a. člena ZDavP-2, sam po sebi ne predstavlja zakonskega razloga, zaradi katerega pritožbeni organ ne bi odločil o tožnikovi pritožbi. Tožnik namreč, kljub navedenemu postopku, ki teče na Ustavnem sodišču RS, zahteva, da tožena stranka odloči o njegovi pritožbi.
|
Odločilno merilo za tarifno uvrstitev blaga je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba poiskati v njegovih objektivnih značilnostih in lastnostih, kot so opredeljene z besedilom tarifne številke KN in opombami k oddelku ali poglavju. Pojasnjevalne opombe so v precejšnjo pomoč pri razlagi obsega različnih tarifnih številk, nimajo pa zavezujočega značaja. Tudi namembnost proizvoda je lahko objektivno merilo za uvrstitev, če je neločljivo povezana s proizvodom, pri čemer se neločljivost presoja glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti.
|