V primerih, ko davčni zavezanec trdi, da ni lastnik nepremičnin, in neka druga oseba trdi, da je ona lastnica, kakršen je tudi tu obravnavani primer, po presoji sodišča takšna druga oseba izpolnjuje po pravilih splošnega upravnega postopka pogoje za udeležbo v postopku kot stranski udeleženec, saj zanjo izkazuje pravni interes (44. člen ZUP).
Odločanje o merodajnosti zemljiškoknjižnih vpisov in civilnopravnih razmerij predstavlja predhodno vprašanje, ki ga je treba celovito razrešiti pred odločitvijo o pravnem sredstvu, ki ga je vložila tožnica, slednjega pa ni mogoče zavreči že apriorno s sklicevanjem, da tožnica ne more biti nosilka pravic in obveznosti v postopku zavarovanja, ker ZDavP-2 v tem postopku ne predvideva posebnih pravnih sredstev za tretje.
|
Čim tožnik ne dokaže, da je prejel kupnino v zatrjevani višini, tudi ni dokazana trditev, da je tožnik ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora razpolagal z zneskom 200 000,00 EUR in torej z zneskom, ki se približuje znesku celotne zatrjevane kupnine (580 000,00 DEM).
|
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožnici.
|
Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavane zadeve in predlagane dokaze ocenjuje, da stopnja zahtevnosti in sam pomen obravnavane zadeve nista takšna, da bi zahtevala obravnavo na specializiranem oddelku okrožnega sodišča. Vsebina obravnavanih očitkov osumljenim F. K., Z. B. in pravnima osebama B. d. o. o. in A. d. o. o. in izvedba predlaganih dokazov namreč od sodnikov, ki jim bo zadeva dodeljena v obravnavo, ne zahteva posebne strokovne usposobljenosti in izkušenosti, ki je sicer potrebna za reševanje najzahtevnejših kazenskih zadev, ki so dodeljena v obravnavo specializiranim kazenskim oddelkom določenih okrožnih sodišč.
Vrhovno sodišče pri odločitvi, na katero stvarno pristojno sodišče naj se pristojnost prenese, upošteva okoliščine, ki so relevantne za določitev krajevne pristojnosti sodišča in tiste okoliščine, od katerih je odvisno, kje se bo postopek lažje izvedel.
|
Sprememba postavk kapitala iz nevezanih v vezane sestavine osnovnega kapitala tudi po presoji sodišča ne predstavlja osnove za obdavčitev. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki določa, da kadar zavezanec pridobi povečani delež pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe, se šteje, da je nabavna vrednost tako pridobljenega povečanega deleža oziroma osnovnega kapitala enaka nič. Zato ob pravilni razlagi zakona za namene odmere davka od dobičkov iz kapitala v primeru povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe za odmero davka od kapitalskih dobičkov ni podlage.
|
Na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZUP mora subjekt, ki zahteva udeležbo v upravnem postopku navesti, v čem je njegov pravni interes, česar pa prvotožeča stranka v obravnavani zadevi zadevi ne zatrjuje. Iz navedene vloge izhaja le zatrjevanje prvotožeče stranke, da je bila nanjo prenesena terjatev v sodnem postopku, s čimer tudi po mnenju sodišča ni izkazala obstoja pravnega interesa za konkreten davčni postopek obravnave zahteve prvotožeče stranke za izdajo odločbe za vračilo presežka DDV po obračunu DDV za obdobjr april - junij 2016, ki ga je davčnemu organu predložil davčni zavezanec B. d.o.o. - v likvidaciji.
|
V obravnavanem primeru gre za izvršljiv obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, to pomeni, da davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova niti preverjati postopka do njegove izdaje.
|
Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Pojasniti mora le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati.
Ko stranka v upravnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, jih je upravni organ dolžan izvesti in jih ne sme že vnaprej zavrniti. Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.
|
Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zaključil, da je delodajalec podal izjavo, da obravnavani dohodek ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, zato prvostopenjski organ dohodka ni mogel ugodnejše davčno obravnavati. Prvostopenjski organ je torej svojo odločitev oprl na izjavo delodajalca, s to izjavo pa tožnika ni seznanil in mu ni dal možnosti, da se do nje opredeli. Tožnik zato utemeljeno očita, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno, da se izjavi o pravno odločilnih dejstvih in dokazih, na katere je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev.
|
Delovno razmerje C.C. pri tožeči stranki je okoliščina, ki mu je, ob zlorabi imena tožeče stranke pri pridobivanju dodatnih dohodkov, ki je davčni organ ne zanika, izvajanje obravnavanih storitev sploh omogočila, ne utemeljuje pa davčne prekvalifikacije v dohodke iz delovnega razmerja in v prihodke tožeče stranke na podlagi 74. člena ZDavP-2. Dejstva, ki se ugotavljajo v izpodbijani odločbi, ne utemeljujejo sklepa, da je C.C. obravnavane dohodke pridobil v okviru sklenjenega delovnega razmerja, torej sklepa, na katerem temelji izpodbijana obdavčitev.
|
Ob izdaji izpodbijane odločbe je bila edina znana vrednost nepremičnine ob odsvojitvi 23.000,00 EUR, in to vrednost je davčni organ upošteval pri izdaji izpodbijane odločbe. Cenitveno poročilo, izdelano po izdaji izpodbijane odločbe, iz katerega izhaja drugačna cena nepremičnine v času odsvojitve, je tožnica predložila šele v pritožbenem postopku. V zvezi z navedenim je toženka pravilno uporabila procesno določbo 238. člena ZUP in v pritožbenem postopku predloženega cenitvenega poročila ni upoštevala kot pravno relevantnega.
|
Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v tako imenovano predpostopkovno fazo, to je v čas pred uradnim formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Na podlagi izsledkov preiskave se namreč skladno s 135. členom ZDavP-2 šele sprejme odločitev o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem pa mora biti davčni zavezanec seznanjen z vsemi podatki in dokazi, uporabljenimi v tem postopku, torej tudi s tistimi, ki so bili zbrani v finančni preiskavi, na katerih temelji davčna odločba. V tej predpostopkovni fazi se tako ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava, kot upravno zadevo določa 2. člen ZUP.
V zadevi bi lahko šlo (tudi) za pritožbo posameznika iz 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZVOP-1, vendar pravna podlaga izpodbijanega sklepa in vsebina vložene pritožbe nista narekovala (delnega) odstopa pritožbe v reševanje pristojnemu informacijskemu pooblaščencu,...
|
Tožnica je na podlagi določbe drugega odstavka 82. člena ZUP zahtevala vpogled v spis kot „tretja“ oseba, pri čemer je utemeljevala, da ima od tega pravno korist. Z davčnim zavezancem, na katerega se nanaša predmetni spis, katerega vpogled zahteva, je leta 1975 sklenila zakonsko zvezo ter v času trajanja zakonske zveze pridobila nepremičnino, v kateri tudi živi, na katero se nanaša sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Po presoji sodišča se tožnica utemeljeno sklicuje na drugi odstavek 51. člena tedaj veljavnega ZZZDR, ki je določal, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Posledično je tožnica izkazovala, da je solastnica nepremičnine, na katero se nanaša sklep o zavarovanju izpolnitve davčnega zavezanca. Zato ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da s podanimi navedbami tožnica ni verjetno izkazala, da bi od pregledovanja dokumentov v davčni zadevi, na katero se nanaša njena zahteva...
|
Davčni organ tožniku utemeljeno očita subjektivni element in zanj navaja tudi objektivne okoliščine. Tožnik je vede zlorabil sistem DDV, da bi si pridobil neupravičeno davčno korist s prehodom iz splošne sheme obdavčitve z DDV v posebno shemo obdavčitve zlorabil shemo obdavčitve z DDV, saj je pri obdavčitvi predmetnega traktorja vede upošteval račun, s katerim je bila zlorabljena shema obdavčitve in posledično DDV obračunal v prenizkem znesku (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2).
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, kateri trenutek je pomemben za določitev časa odsvojitve kapitala po 102. členu ZDoh-2, ko je izpolnitev obveznosti pogojena z izdajo pozitivne odločbe upravnega organa (npr. AVK) – je to sklenitev (podpis) prodajne pogodbe ali njeno učinkovanje (nastanek obveznosti izpolnitve), kadar se ta dva trenutka razlikujeta.
|
Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je zlorabil zaupanje A. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi.
Porokoma je bila s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemju izplačilu iz svojega premoženja.
|
Zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja so preslepitev davčnega organa z eno ali več ravnanji (izvršitveni način), namen storilca, da se sam ali druga oseba izogne plačilu davkov oziroma neupravičeno dobi vrnjen davek (subjektivni zakonski znak) in, da je višina neplačanega davka ali višina davka, plačilu katerega se je storilec izogibal, ali višina neupravičeno vrnjenega davka v obdobju največ 12 mesecev, skupno presega vrednost velike premoženjske koristi (objektivni pogoj kaznivosti). Kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, je v prvi vrsti javni interes, da so javne dajatve pravilno in pravočasno izpolnjene. S tem kaznivim dejanjem zaščitena dobrina je torej izrazito javnopravne narave in kot taka nedisponibilna.
|
Stranki sta iztek pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu prvega odstavka 79. člena ZDR-1 jasno in nedvoumno vezali na nastop specifičnega dogodka - imenovanje direktorja zavoda oziroma na potek časa, ne pa na nastop kakega drugega dogodka, kot je na primer imenovanje drugega vršilca dolžnosti. Ker stranki nista določili drugih razlogov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, bi ta pred potekom enega leta ali ob odsotnosti imenovanja direktorja zavoda, v skladu z drugim odstavkom 79. člena ZDR-1, lahko prenehala le sporazumno oziroma na enega od zakonsko določenih načinov, na primer z odpovedjo.
|
Relevantne določbe 19. do 23. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54č. člena ZTro in 9. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54b. člena ZTro je treba razlagati tako, da pojem kupca, ki je upravičen zahtevati (delno) vračilo trošarine, vključuje tudi obvladujočo družbo, ki je kupila energent, čeprav so bila vozila v njeni lasti, za delovanje katerih je bil porabljen energent, prepuščena v uporabo njenim hčerinskim družbam.
|
Storitve, za katere je bilo dogovorjeno pavšalno plačilo (tudi za podjetniško in poslovno svetovanje itd.) so po sodni praksi SEU lahko štete za opravljene in podlaga za odbitek vstopnega DDV, tudi če se v določenem obdobju konkretna dejanja niso izvajala, če so izkazane druge okoliščine, ki utemeljujejo obstoj take transakcije (npr. dosegljivost, pripravljenost izvajalca opraviti storitev). K temu Vrhovno sodišče dodaja, da je ena izmed okoliščin, ki utemeljujejo obstoj take transakcije, tudi obstoj razmerja med plačnikom storitve in osebo, ki ji je plačan pavšal (izdajateljem računa), ki ustreza naravi in značilnostim zaračunanih storitev, iz katerega je mogoče sklepati, da so bile dogovorjene storitve tudi opravljene. Sodišče prve stopnje se je glede citirane prakse SEU pravilno opredelilo, da v obravnavani zadevi le-ta v zvezi z odbitkom vstopnega DDV ni relevantna – ugotovljeno je bilo, da storitve (sploh) niso bile opravljene, na to ugotovitev pa glede na...
|