Sodišče ne najde razlogov, kot jih navaja toženka, da bi moral izvrševalec sklepa o izvršbi v primeru izkazovanja omejitve iz prvega odstavka 160. člena ZDavP-2, davčnemu organu poleg predložitve javnih listin, ki izkazujejo, da je dolžnik dolžan preživljati družinskega člana (ali druge osebe, ki jih je dolžan preživljati), dokazovati tudi, kdaj in na kakšen način je dolžnik to upravičenost izkazal pri izvrševalcu sklepa o izvršbi.
|
Zaradi napačnega stališča toženke, da se lahko plačilo zatrjevanih investicij dokazuje le z računi, ki se glasijo na ime davčnega zavezanca in se nanašajo na material in storitve v zvezi z investicijami in stroški, ki jih tožnik v upravnem postopku ni predložil, kar ni sporno, se toženka ni opredelila do tožnikove izjave, dane v upravnem postopku, da je investicije in stroške, ki v obravnavnem primeru niti niso sporni, plačal sam. Stališče toženke, da z ostalimi dokaznimi sredstvi ni mogoče utemeljevati nastanka stroškov v smislu potrjevanja njihovega plačila, je napačno.
|
Po pravilih računovodenja iz 5. točke Uvoda k SRS se upoštevajo le odhodki, ki so izkazani na razumljiv, ustrezen, zanesljiv in primerljiv način, je po presoji pritožbenega organa, enako pa meni tudi sodišče, izpodbijana odločba pravilna in zakonita že na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2, po katerem so davčno upoštevni lahko le odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V konkretnem primeru se namreč ugotavlja, da izvedba storitev po že omenjeni pogodbi ni izkazana, s tem pa tudi ne stroški iz tega naslova in da torej ni podlage sploh za njihovo knjiženje med odhodke.
|
Ko stranka predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Navedeno pomeni, da davčni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena).
|
Ni spora o tem, da obe gradbeni dovoljenji, skladno z njunim izrekom, izgubita svojo veljavnost v enem letu, kolikor se v tem času ne prične z izvajanjem gradbenih del. Pri ugotavljanju začetka del je mogoče upoštevati le dela, ki so bila začeta v skladu s takrat veljavnimi relevantnimi predpisi.
|
V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot lastnik in zakupnik kmetijskih zemljišč obvezni član zbornice in s tem zavezanec za zbornični prispevek. Po presoji sodišča pa je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na stopnjo, uporabljeno pri odmeri zborničnega prispevka. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi namreč ne omeni (s tega vidika) bistvene določbe četrtega odstavka 23. člena ZKGZ, ki ureja povišanje ali znižanje v sicer tretjem odstavku tega člena določene 4 % stopnje. Če je takšno prvostopenjsko obrazložitev še mogoče razumeti ob dejstvu, da gre pri odmeri zborničnega prispevka za množične postopke, pa bi razloge odločitve z vidika uporabljene stopnje za leto 2018 ob obravnavanju tožnikove pritožbe moral dopolniti drugostopenjski organ
|
Ker je tožnik v celoti obdavčen od pokojnine v ZDA, se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in se ne vključi v davčno osnovo. Skladno s četrtim odstavkom 23. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja pa se lahko upošteva pri izračunu višine dohodnine od preostalega obdavčljivega dohodka rezidenta Slovenije, na način, kot je razvidno v 110. členu ZDoh-2. Zato se tudi odbitek tujega davka v obravnavanem primeru ne prizna, kot pravilno navajata oba davčna organa, saj ne gre za pokojnino, ki se vključi v davčno osnovo za dohodnino v Sloveniji in zato tožnik tudi ne more uveljaviti odpravo dvojnega obdavčenja z metodo odbitka, temveč je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno priznal tožniku uveljavljanje oprostitve po mednarodni pogodbi (247. člen ZDavP-2).
|
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko...
|
Po 152. členu ZUP se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna. Toženka pa je izdala izpodbijano odločbo, še preden je bilo o navedenem predhodnem vprašanju sploh odločeno, pri čemer pa tudi sama prehodnega vprašanja ni rešila, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti.
|
Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob...
|
Pri odločitvi, da so v obravnavanem primeru pogoji iz prodajne pogodbe bistveno enaki pogojem iz ponudbe, ki je bila dana tožniku kot predkupnemu upravičencu, sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo.
|
Razlaga oz. uporaba zakona (ZDPN-2), po kateri je za obdavčitev dovolj dosežena posredna korist pridobitelja nepremičnine, po presoji sodišča v zakonskem besedilu nima zadostne opore, temveč zahteva širitev pomena tistega, kar je zapisano. To pa za davčni predpis ni dopustno, saj mora, v skladu z načelom določnosti, iz zakona jasno izhajati, kdaj so izpolnjeni pogoji za obdavčitev. Kar za primer naknadnih vplačil pomeni, da bi morala biti zaradi specifičnosti koristi, ki se z njimi (lahko) dosežejo, njihova obdavčitev izrecno predpisana in da zato razlogom davčnih organov, po katerih za obdavčitev zadošča obstoječe zakonsko besedilo, po presoji sodišča ni mogoče slediti.
|
Z davčnega vidika je pri presoji, ali so bili odhodki potrebni za pridobitev prihodkov, odločilno, da gre za odhodke, ki so po namenu poslovanja usmerjeni v ustvarjanje prihodkov gospodarske družbe, pri tem pa se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Poleg možnosti dokazovanja z verodostojnimi listinami...
|
Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa ne sodi med navedene sklepe in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.
|
Davčni organ se je pri svoji presoji pravnega vprašanja, v katero tarifno številko KN se uvršča obravnavano vozilo, v celoti oprl na mnenje Oddelka za TARIC. Tožnik je temu mnenju ugovarjal, in sicer je dal nanj številne argumentirane pripombe, pri čemer se je tudi skliceval na predlagane oziroma predložene dokaze (ogled vozila in listinske dokaze ter predložene barvne fotografije vozila). Davčni organ je tožnikov ugovor pavšalno zavrnil z ugotovitvijo, da navedbe tožnika iz ugovora in predložena dokazila ne predstavljajo ničesar novega, kar posredovana informacija pristojnega organa za uvrstitev blaga v KN ne vsebuje.
|
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe finančnega organa niso razvidni nobeni zaključki glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj finančni organ zgolj navaja, katere priloge je tožnik dostavil z vlogo. Obrazložitev finančnega organa ne ustreza standardom obrazložitve po 214. členu ZUP, saj ni razvidno niti dejansko stanje niti niso razvidni odločujoči razlogi za zavrnitev tožnikove vloge.
|
Nepravilne navedbe datuma in s tem nastopa izvršljivosti zadevnega izvršilnega naslova v konkretnem primeru ni mogoče šteti za očitno pomoto, ki jo lahko organ vsak čas popravi, temveč za nepravilnost, ki narekuje drugačen izrek in s tem spremembo izpodbijanega sklepa.
|
Ugodnosti po 72. členu ZDDPO-2 se upravičenim prejemnikom obresti priznajo le pod pogojem, da znesek plačanih obresti ni večji, kot bi bil plačan nepovezanim osebam. Davčne ugodnosti se zato ne priznajo, če so obresti plačane po obrestni meri, ki presegajo zadnjo objavljeno, ob času odobritve posojila znano priznano obrestno mero. Izjema pa je določena v primeru iz drugega odstavka 19. člena ZDDPO-2, to je v primeru, če zavezanec dokaže, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah dobil posojilo po obrestni meri, ki je višja od priznane obrestne mere po tem odstavku, tudi od posojilodajalca – nepovezane osebe.
|
Tožnik je popravek obračunanega davka želel uveljavljati na podlagi znižanja davčne osnove zaradi naknadnega dogovora med strankama posla (tožnikom kot dobaviteljem in družbo A. kot naročnikom), torej na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, tj. po pravilih o znižanju cene po opravljeni dobavi (zaradi reklamacije opravljene storitve). V takšnem primeru pa zakon predpisuje tudi dodaten pogoj, namreč obvezno pisno obvestiti kupca o znesku DDV, za katerega slednji več nima pravice do odbitka.
|
Morebitni ukrepi izvorne države (kaznovanje z doživljenjskih zaporom ali kaj hujšega) ne sodijo med dejanja preganjanja.
Nobeno opravljanje vojaške službe zunaj spopada, ne glede na razlog, ne more spadati na področje uporabe pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V Eritreji ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, na kar se mora nanašati zavrnitev služenja vojaškega roka. Zato v obravnavani zadevi ne gre za dejanja preganjanja po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za dejanje preganjanja na podlagi navedene zakonske določbe torej ne zadostuje.
V obravnavani zadevi niso individualno in konkretno izkazani ne razlogi za preganjanje ne lastnosti dejanj preganjanja; zato tudi ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu.
|