Pravilno je stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov države prosilke v zaprošeni državi ni dovoljeno. Vendar pa bi bila dolžnost davčnega organa, da bi tožnico, ki izpodbija veljavnost vročitve izvršilnih naslovov, ki so podlaga zaprošene izterjave, obvestil, da mora pravo sredstvo, s katero uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnih naslovov, vložiti pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakonom v navedeni državi. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 240. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če upravičena oseba pravno sredstvo iz prejšnjega odstavka vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu prosilke.
|
V konkretnem primeru ne gre za prvi promet oziroma prvo registracijo zadevnega vozila, kar preprečuje uveljavljanje oprostitve oziroma vračila davka, ki ga zahteva tožnica. Kar je tudi logično, saj je bil davek že plačan pri prvem nakupu oziroma registraciji zadevnega vozila. Ta pa lahko, kot rečeno bremeni le prvega kupca, ki bi (ob izpolnjenih pogojih iz 5. člena) lahko zahteval, da se ga oprosti plačila, pa tega očitno ni storil. Ne more pa tega zahtevati nadaljnji kupec vozila, ki bi s tem ne le neupravičeno, temveč tudi v nasprotju z zakonom posegel v že zaključeno davčno-pravno razmerje.
|
Navedba davčnega organa, da sklepa, da so bile listine (delovni nalogi) sestavljene za potrebe DIN, ker jih tožnik v postopku DIN do izdaje zapisnika ni predložil, ne zadošča. Prav tako toženka ne pojasni, zakaj naj predložene listine ne bi izkazovale obsega storitev po vrstah in obsegu, torej, v čem naj bi bile neverodostojne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, s čim naj bi bilo izkazano, da zaračunana storitev ni bila opravljena.
V obravnavani zadevi je bil tožniku poziv poslan na navaden elektronski naslov in ne v varni elektronski predal, kar je neskladno z določbami ZUP o osebnem vročanju. Tožniku torej ni mogoče očitati zamude roka pri dostavi zaprošene dokumentacije na podlagi nepravilno vročenega poziva, zato je utemeljen tožnikov ugovor, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe.
|
Po Pogodbi je bila kupnina dogovorjena na določljiv način. Pogodbene stranke so s Pogodbo določile izhodišče glede kupnine (4 mio EUR), glede na stanje v družbi A. na dogovorjen presečni datum pa je bilo dogovorjeno, da se znesek kupnine lahko na način, ki so ga pogodbene stranke določile s Pogodbo, zviša ali zniža. Takšne pogodbe klavzule so pri transakcijah s poslovnimi deleži, ki dejansko predstavljajo celoto kapitala gospodarske družbe, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, običajne, saj kupec s tem postane imetnik deležev, ki ga upravičujejo do popolne upravljavske avtonomije v družbi, slednja pa predstavlja „živ organizem“ oz. delujočo pravno osebo, v kateri se stanje tekoče spreminja, kupčeva obveznost pa je posledično logično odvisna od stanja v družbi na dogovorjen presečni datum. Kljub temu, da se je točen znesek kupnine izračunaval naknadno, pa je bil mehanizem za izračun dogovorjen že s Pogodbo (s čimer je bila kupnina torej že tedaj...
|
Tožnici se je z zahtevo po predložitvi dokazov o načinu pridobivanja premoženja njenega moža oziroma o poslovnih dogodkih, ki so mu omogočili izročitev gotovine, postavilo breme nemogočega dokaza, kar je z vidika učinkovitega varstva pravic nedopustno. Navedeno pa davčnemu organu ne preprečuje nasprotovanja, da je tožnica prejela darilo, vendar v tem primeru dokazno breme preide nanj. Za svoje trditve mora predložiti dokaze in navedbe dokazati, saj zakon za to fazo postopka in ne glede na obseg dostopnih informacij davčnemu organu ne omogoča delovanja na nivoju verjetno ugotovljenega dejanskega stanja.
|
Bistven razlog, zaradi katerega davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po obravnavanih računih (s prilogami) je bil, da so bili obravnavani računi s prilogami (pogodba o poslovnem sodelovanju tožnika z družbo B., kopije dobavnic, računalniški izpis naročilnic) nepopolni do takšne mere, da niso omogočili ugotovitve vrste in obsega opravljenih dobav oz. storitev, ter je bil posledično davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davkov. Obravnavani računi pa se tudi ne sklicujejo na nobene spremljajoče listine. Zaporedne številke navedene na računalniško izpisanih in naknadno predloženih naročilnicah se razlikujejo od zaporednih številk, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju izdal drugim dobaviteljem, ki si sledijo v strogem zaporedju. Tudi po presoji sodišča obravnavani računi in priloge k tem računom ne vsebujejo niti minimalnih formalnih pogojev potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev.
|
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19 in 145/20 – odl. US).
|
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali lahko prekluzija navajanja dokazov v davčnem postopku po trenutku izdaje zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru (drugi odstavek 140. člena Zakona o davčnem postopku) prevlada nad načelom nevtralnosti v sistemu davka na dodatno vrednost?
2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?
3. Ali Upravno sodišče lahko zavrne strankino zahtevo za izvedbo glavne obravnave, čeprav je stranka v tožbi izrecno zahtevala, naj se izvede njeno zaslišanje in zaslišanje drugih oseb z namenom, da se ugotovi pravilno dejansko stanje?
|
V postopku je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki se glede na določbo tretjega odstavka 2. člena ZDavP-22 uporablja tudi v postopku davčne izvršbe.
|
Izpodbijana odločba je bila izdana, preden je bil tožnici vročen zapisnik z dne 11. 10. 2017 o DIN, izdan na podlagi 140. člena ZDavP-2. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je bila z nevročitvijo zapisnika tožnici odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Takšna kršitev pa mora vedno pripeljati do odprave odločbe, ker se vselej domneva, da je vplivala na pravilno odločitev v zadevi. Navedeno velja tudi v primeru, če drugostopenjski upravni organ, po pooblastilu iz prvega odstavka 251. člena ZUP, sam odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka. Na podlagi dejstev, ugotovljenih po odpravi pomanjkljivosti postopka, drugostopenjski organ odpravi odločbo in sam reši stvar, ali pa s svojo odločbo odpravi odločbo prve stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje, da po njegovih pripombah odpravi pomanjkljivosti in izda novo odločbo v upravni zadevi (251. člen ZUP)....
|
Davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 namreč lahko davčni zavezanec vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oziroma, če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
|
V obravnavani zadevi je bil tožniku poziv nesporno poslan na elektronski naslov odvetniške pisarne in ne v varni elektronski predal in torej neskladno z določbami ZUP o osebnem vročanju. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni podlage za odločitev, da se pritožba zavrže.
|
Kontradiktornost postopka in zagotavljanje pravice do izjave stranki v postopku je še posebej pomembno v primeru dokazovanja objektivnih okoliščin, ki kažejo na zavezančev subjektivni element (na zavezančev namen). V obravnavanem primeru namreč zakon (2. točka devetega odstavka 48. člena ZDoh-2 v spremenjenem besedilu z uveljavitvijo novele ZDoh-2S) nalaga davčnim zavezancem, da dokažejo, da v konkretnem primeru zavezančev glavni ali eden od glavnih razlogov za shemo poslovanja ni izpolnjevanje pogojev za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov. S tem zakon nalaga davčnim zavezancem dokazno breme, da dokažejo svoj subjektivni element opredeljen z negativnim dejstvom. Takšno dokazovanje pa je še posebej oteženo, zato so pravila dokazovanja v takšnih primerih še posebej pomembna.
|
Pri vprašanju obstoja in višine davčne obveznosti ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi bilo pristojno odločati drugo sodišče ali upravni organ v ločenem postopku, ampak za vsebinske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sklepa o zavarovanju. Davčni organ mora izpolnjevanje teh pogojev tudi ustrezno obrazložiti. V primeru iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 (obvezno zavarovanje) mora v sklepu navesti in obrazložiti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino, medtem ko je dokončno ugotavljanje obveznosti tako z vidika temelja kot tudi po višini predmet nadaljnjega odmernega postopka. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti v ustrezni višini je torej vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njena obrazložitev pa je ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca.
|
Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnik, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine.
|
Tožnica je v tožbi navedla, da predstavlja cenitveno poročilo odziv na poziv toženke k podaji pripomb in posredovanju dokazil v drugem davčnem postopku (tj. v postopku za odmero davka na promet nepremičnin), tožničina ugotovitev o vrednosti ¼ parcele št. 1094/1 ob odsvojitvi pa izhaja iz tega cenitvenega poročila. To pa po presoji sodišča ne zadosti vsebinskim pogojem za dopustnost tožbenih novot, ki sta določena v drugem stavku 52. člena ZUS-1. Tožnica je bila glede tega, za odločitev v tem davčnem postopku (torej v postopku odmere dohodnine od kapitalskega dobička) ključnega vprašanja, pasivna in je dokaz o vrednosti ¼ parcele št. 1094/1 ob odsvojitvi pridobila šele aprila 2019, torej šele po izdaji odločbe drugostopenjskega davčnega organa v tej zadevi, in je šele tedaj očitno ugotovila vrednost sporne nepremičnine, kakršno sedaj zatrjuje s tožbo.
|
Pojasnjevalne opombe harmoniziranega sistema in Pojasnjevalne opombe kombinirane nomenklature EU nista pravna vira, na katerih bi izpodbijana odločba temeljila, kar je v njej tudi izrecno pojasnjeno, kolikor pa so bile za odločitev prvostopenjskega organa merodajne, pa jih je korektno tudi v celoti in v slovenskem jeziku citiral.
|
Skladno s prvim odstavkom 49. člena ZG je odločilno lastništvo gozdov, saj pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo lastniki gozdov. Zemljiška knjiga je javna knjiga in se šteje, da je vse, kar je v njej vpisano, resnično in pravnoveljavno, kar je poseben vidik publicitetnega načela iz 6. člena ZZK-1. Skladno s prvim odstavkom 340. člena ZDavP-2 mora upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, davčnemu organu med drugim posredovati podatke o osebah, ki so bile na presečni datum v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki ali imetniki pravice uporabe gozdnih zemljišč, na kar je davčni organ seveda vezan. Dokazovanje nasprotnega zato ni možno v postopku odmere obveznosti po ZG, temveč kvečjemu v zemljiškoknjižnem postopku, dotlej pa velja, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato tožnica s tožbenim argumentom, da Občina Ivančna Gorica ni uredila zemljiškoknjižnega stanja, s čimer torej zatrjuje, da so podatki...
|
Pisni ali pa telefonski poziv davčnega organa davčnemu zavezancu k predložitvi dokazil ali pojasnil v postopku nadzora obračuna davka predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je bil zavezanec za davek obveščen, kar je skladno z določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek zastaralnega roka.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni razvidno, kateri razlogi in katera zakonska podlaga je bila ključna za sprejeto odločitev. Prvostopenjski organ kot razlog navaja tožnikovo zlorabo davčnih predpisov iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, kakor tudi, da tožnik ni izkazal namena, da bo s predmetnim plovilom opravljal dejavnost oddajanja v najem in ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ v zvezi z odmero DDV navaja, da se strinja z razlogi, s katerimi svojo...
|
Na podlagi 36. člena ZFO-1 je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar slednje občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku vračila tega nadomestila kot stranki oziroma stranski udeleženki. Občina namreč v tem postopku ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa ampak zasleduje dejanski interes, in sicer pridobiti čim več sredstev v občinski proračun, zaradi česar je bila odločitev tožene stranke o zavrženju predloga odločanja po nadzorstveni pravici, pravilna.
|