Iz razlogov davčnega organa izhaja, da tožniku ni priznal odbitka DDV zaradi neizpolnjevanja tretjega pogoja, saj tožnik ni dokazal, da je šlo za uporabo blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij.
Storitvena pogodba, na katero se tožnik v postopku sklicuje in na več mestih pojasnjuje njeno vsebino in na ta način izkazuje vrsto opravljenih storitev po posameznih dobaviteljih, ki je bila sestavljena naknadno (17. 11. 2017), torej tik pred koncem postopka na prvi stopnji, tudi po presoji sodišča ni verodostojna v smislu 31. člena ZDavP-2 v povezavi z SRS, ki se nanje finančni organ pravilno sklicuje. Tudi po presoji sodišča ne more takšna naknadno sestavljena listina prikazati pravilnosti poslovanja tožnika za nazaj ter je, kot že rečeno, za obravnavani primer nerelevantna.
|
Tožnica v tožbi ugotovitvam, na katerih temelji izpodbijani sklep, to je, da obstoji tožničin dolga iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, ne oporeka, pač pa se sklicuje na svoje slabo finančno stanje, ki pa ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, pač pa za njegovo izvršitev. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, je banka oz. hranilnica pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi dolžna upoštevati drugi odstavek 166. člena ZDavP-2, po katerem na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člena ZDavP-2), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člena ZDavP-2), ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.
|
Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila mogoča identifikacija oziroma, da niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin. Davčni organ je pravilno zaključil, da identifikacija konj ni mogoča, prvotna računa pa sta se izkazala kot neverodostojna, zato novo predložena računa ne moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa.
Tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo, zaradi česar nima pravice do oprostitve plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1, drugačnih dokazov pa tožnik ni predlagal.
|
V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne pa utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivala na morebitno spremembo odločbe.
|
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 71. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J, Uradni list RS, št. 63/16) v zvezi s 95. členom Zakona o davčnem postopku.
Po oceni Vrhovnega sodišča sta prehodni določbi prvega in tretjega odstavka 71. člena, ZDavP-2J (ki se je začel uporabljati 1. 1. 2017), kolikor se nanašata na obračunavanje obresti od obveznosti, ugotovljenih v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 95. členu ZDavP-2, v neskladju z 155. členom Ustave, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Ob odsotnosti posebne ureditve namreč teh prehodnih določb ni mogoče razlagati tako, da ne bi učinkovali tudi na materialnopravne določbe spremenjenega 95. člena ZDavP-2 in s tem tudi na zaključena pravna razmerja glede obrestovanja davčnih obveznosti katerih rok za izpolnitev je potekel pred 1. 1. 2017.
|
V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal vložitve pritožbe pri drugostopenjskemu organu, zamude drugostopenjskega organa ter ponovnega poziva drugostopenjskemu organu, da v nadaljnjih sedmih dneh odloči o pritožbi, kar pomeni, da je tožba preuranjena in jo je že iz tega razloga potrebno zavreči.
|
Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave.
Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno.
Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami...
|
Tožnik s tožbo opisuje okoliščine, za katere tudi sam navede, da imajo le neposreden vpliv na njegov položaj v okviru dejanskega koncerna. S takšnimi navedbami v upravnem sporu, ki mora biti po zakonu konkreten, saj po 2. členu ZUS-1 upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, ne more uspeti. Tožnik namreč ne osporava izpodbijanega sklepa, temveč v tem upravnem sporu podaja trditve o nezakonitosti in neustavnosti akta, ki je bil izdan tretji osebi, ki ni stranka tega upravnega spora.
|
ZUP v 138. členu glede ugotovitvenega postopka določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, nadalje pa v 214. členu določa, da je treba v odločbi obrazložiti med drugim v ugotovitvenem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto. Po presoji sodišča je v izpodbijani odločbi slednje v celoti izostalo, saj iz njene obrazložitve izhajajo le povzetek tožničine vloge ter citati 5., 39. in 40. člena ZLD-1.
|
Drugostopenjski organ se sklicuje na sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 2. 8. 2012, s katerim se je tožnico terjalo za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje december 2002 - julij 2008 in na dokazilo o vročitvi tega sklepa, kar naj bi se nahajalo v spisu, vendar pa se omenjeno v spisu ne nahaja. S tem ni izkazano, na kar se sklicuje drugostopenjski organ, da je bilo zastaranje za terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od avgusta 2007 do junija 2008 pretrgano oziroma, da do izdaje izpodbijanih sklepov pravica do izterjave še ni zastarala.
|
V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ pravilno presojal vsak sporni račun posebej. Pri tem pa ni upošteval materialnopravnih stališč novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in sicer, da je potrebno presojati račun skupaj s spremljajočo dokumentacijo. Namen navedb, ki jih mora obvezno vsebovati račun, je omogočiti davčnim organom nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in nadzor nad pravico do odbitka DDV. Pravico do odbitka pa je mogoče uveljavljati tudi, če ima račun formalne pomanjkljivosti, saj skladno s prakso SEU davčni organ ne more zavrniti pravice do odbitka le zato, ker račun ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 226 Direktive o DDV, če ima davčni organ sicer vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. V primeru formalnih pomanjkljivosti računov je potrebno presoditi vsebino vsakega računa posebej (in vseh skupaj) v povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil in...
|
Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen.
Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke,...
|
79. člen Pravilnika o DDV je treba razlagati tako, da davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico praviloma z listinami, ki so izrecno navedene v tej določbi, to je z računom, prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa oz. v primeru iz drugega odstavka tega člena, tudi s pisno izjavo o prevozu blaga. Ni pa navedena določba podlaga, da tožnik navedenega odločilnega dejstva, to je, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, sploh pa v primeru, kot je obravnavni, ko so bile navedene listine predložene, pa te medsebojno niso usklajene, ne bi mogel dokazovati tudi z drugimi dokazi, kar mu izrecno omogoča 77. člen ZDavP-2.
|
Glede na okoliščine, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ (denimo odsotnost tožnikovih tabel v predmetni poslovni zgradbi, odsotnost tožnikovega prejemanja faktur za najem poslovnih prostorov, česar tožnik ne zanika), sodišče ne more slediti tožniku. Tudi tožnikovo navajanje, da za svojo dejavnost ne potrebuje skladišč in parkirnih prostorov, ampak da se njegovi posli vodijo pisarniško na sedežu, ni kredibilno. Prvostopenjski davčni organ je zadostno utemeljil, da tožnik pisarne nima. Zatorej tudi posledično ne more niti „pisarniško“ poslovati. Tožnik naj bi sončnične tropine prevzel na svojem naslovu, kar je z žigom in podpisom potrdil poslovodja tožnika na CMR listinah, pri čemer pa so bili ti podatki drugačni od tistih, na CMR listinah, ki so bile priložene računom, ki jih je tožnik izdal hrvaškim kupcem. Navedeno ob upoštevanju, da na tožnikovem sedežu ni kapacitet za sprejem takšnih količin blaga, daje podlago za zaključek, da podatki...
|
Ne drži, da ZDDD dedne redove ureja drugače kot ZD, ki je matičen zakon za področje dedovanja. ZDDD „dednih redov“ ne določa, saj vsebine pojma: „dedni red“ ZDDD sploh ne opredeljuje. Opredeljuje pa predmet obdavčitve, davčne zavezance, davčno osnovo, davčne stopnje, davčne oprostitve itd. V ZD so opredeljeni trije dedni redi in sicer: a) „Prvi dedni red“, v katerega uvršča potomce in zakonca pokojnika (11. člen ZD); b) „Drugi dedni red“, v katerega uvršča starše in zakonca pokojnika (14. člen ZD), brate in sestre pokojnika in njihove potomce (15. člen ZD), starše pokojnika in njihove otroke (16. člen ZD) in d) „Tretji dedni red“, v katerega uvršča dede in babice pokojnika in njihove potomce (18. člen in 19. člen ZD).
|
Po 138. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 je treba opisati storitve na način, da je jasno, za kakšne storitve gre oz. njihov obseg ali na katero obdobje se nanašajo, v primeru gradbenih storitev pa je izrecno treba tudi navesti nepremičnino, na katero se račun nanaša. Pri presoji, ali zavezanec poseduje ustrezen račun (oz. druge dokumente) torej ne gre za presojo, ali so bile storitve dejansko opravljene ali ne, zato sodišče zavrača tožbene navedbe, da nepopolnost gradbenih dnevnikov ne predstavlja dokaza o tem, da storitve dejansko ne bi bile opravljene.
Ker iz računov ter naročilnic in listov iz gradbenih dnevnikov tudi po presoji sodišča ne izhaja natačno obseh storitev, pogoj za odobritev pravice do odbitka ni izpolnjen, v zvezi s čimer sodišče tako potrjuje odločitev in razloge iz izpodbijane odločbe. Že samo to pa zadostuje za nepriznanje odbitka vstopnega DDV, saj morajo biti pogoji za odbitek izpolnjeni kumulativno.
|
Za izdajo sklepa o obnovi zadostuje verjetna izkazanost obnovitvenega razloga. Dovolj je torej, da se ugotovijo nova dejstva in dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila za dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku.
Kljub temu, da ZDoh, ki je veljal do 31. 12. 2004, za razliko od ZDoh-1 in ZDoh-2, plačila v obliki opcij nakupa delnic po vnaprej določeni ceni ni opredeljeval kot bonitete, je to po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča mogoče uvrstiti med osebne prejemke, od katerih se je na podalgi 15. člena ZDoh obračunal davek.
|
Tožnik izpodbija odločitev o vprašanju, ki se tiče zbiranja dokaznega gradiva in zavarovanja dokazov, ki so potrebni za izvedbo nadaljnjih postopkov in s tem za odločitev, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno samostojno izpodbijati v upravnem sporu.
|
Tožnica v postopku DIN, kot v pritožbi, pojasnjuje razloge, s katerimi posredno dokazuje drugačne prihodke in do katerih se tako davčni organ in tudi toženka ne opredelita in jih zgolj pavšalno in neargumentirano zavrneta. Zato jih ne more preizkusiti niti sodišče, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ni odgovorjeno na relevantne ugovore tožnice.
Finančni organ tožnici ni omogočil dokazovanja tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, kot so npr. izjave prič ipd., saj je svojo odločitev gradil izključno na listinski dokumentaciji, pri tem pa prezrl, da davčni zavezanec lahko ob pomanjkanju pisne dokumentacije relevantne okoliščine dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2), med katere sodi npr. zaslišanje prič, dokaz z izvedenci.
|
Z izpodbijano odločbo je bil tožniku davek od nenapovedanih dohodkov odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1.2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2006 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odsatvka 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smel uporabiti.
|