Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi...
|
Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi...
|
Ne glede na seznanjenost tožničine zakonite zastopnice z davčnim dolgom davčne dolžnice tožnica do prejema izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena, da toženka ugotavlja njeno domnevno odgovornost za davčni dolg dolžnice, posledično se o tem tudi ni mogla izjaviti in je bila prvič šele s sklepom o izvršbi opredeljena kot dolžnica in s tem seznanjena, kar pomeni, da je bilo v nasprotju s procesnim zakonom o njeni obveznosti odločeno brez upoštevanja načela zaslišanja stranke.
|
Tožnik je ob prvi odsvojitvi deleža v družbi A. d.o.o. v letu 2003 družbi sami prodal svoj 49 % poslovni delež v nominalni višini 8.178,94 EUR v osnovnem kapitalu navedene družbe. Do druge odsvojitve deleža je prišlo v letu 2012, ko je prišlo do oddelitve družbe A. d.o.o. z ustanovitvijo druge družbe, v okviru katere se je nominalni kapital zmanjšal v višini 30.858,61 EUR. Ker je tožnik do 1. 1. 2003 v osnovni kapital družbe A. vložil skupaj 16.691,71 EUR (iz naslova denarnih vložkov ter dokapitalizacije iz sredstev družbe), navedeno pomeni, da tožnik že po drugi odsvojitvi deleža v letu 2012 ni več razpolagal z deležem, ki je bil pridobljen pred 1. 1. 2003, oziroma je razpolagal samo še z deležem, ki je bil pridobljen z dokapitalizacijo iz sredstev družbe v letu 2004. Navedeno pomeni, da je davčni organ v postopku pravilno ugotovil, da je nabavna vrednost deleža skladno s četrtim odstavkom 98. člena ZDoh-2 enaka nič.
|
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na način iz 2. člena Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in satnovanjskih hiš ter sistemu točkovanja. Nasprotno, iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je vrednost predmetnih nepremičnin ugotavljala na podlagi povprečne gradbene cene za m2 koristne stanovanjske površine (ki je leta 2016 znašala 775,54 EUR), povečani za 25 % (ker gre za poslovna prostora), kar naj bi bilo skladno z Odlokom o davkih občanov Občine Novo mesto, pri čemer je bila upoštevana tudi amortizacija. Tožnikov ugovor, da mu je toženka odmerila davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.
|
Tožnik ni utemeljil in dokazal poslovne narave spornih potovanj, zato ostajajo dejstva, da so ta potovanja bila opravljena, da se jih je udeležil tožnikov poslovodja oz. zaposlenec in da jih je kril tožnik, neizpodbita. S tem pa so izpolnjeni pogoji, da se to po prvem odstavku 39. člena ZDoh-2 opredeli kot boniteta, saj gre za ugodnost, ki jo K.K. zagotovil tožnik.
Stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljal, nastali ob njegovih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnik bi namreč moral utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.
|
Obresti, ki so glede na izpodbijano odločbo začele in prenehale teči v letu 2012, je toženka prvič odmerila šele z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v letu 2018 (sicer vsled predhodno izdanega zapisnika o ponovnem davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki pa ravno tako datira v leto 2018). V tej zvezi sodišče pritrjuje tožniku glede nastopa zastaranja odmere teh obresti. Skladno s 125. členom ZDavP-2 pravica do odmere davka (kamor, kot rečeno, sodijo tudi obresti) relativno zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba oz. mogoče davek odmeriti.
|
V primeru, ko je dedič prav zaradi nadaljevanja kmetijske dejavnosti pred potekom petih let od nastanka davčne obveznosti podedovane nepremičnine podaril svojemu pravnemu nasledniku, in bi bili prav tako izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, če bi zapuščina prešla neposredno na tega pravnega naslednika, bi bilo treba drugi odstavek 10. člena ZDDD razlagati tako, da davčna obveznost za dediča ali obdarjenca na navedeni podlagi nastane, če pravni naslednik v roku pet let od pridobitve nepremičnine prednika izpolni pogoje iz navedene določbe (odtuji nepremičnino, se preneha ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, ne obdeluje zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijsko dejavnost ali z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča). Če bi se v obravnavanem primeru tožnik v zapuščinskem postopku dedovanju po zapustnici odpovedal v svojem imenu, bi bil k dedovanju poklican njegov sin in bi ta izpolnil pogoje iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, obveznost plačila...
|
Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.
Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj...
|
Tožnik ni zatrjeval takšnih osebnih okoliščin, ki bi ustrezala dejanju preganjanja. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da se boji vrnitve zaradi groženj s smrtjo. Sodišče se sicer lahko strinja s tožnikom, da lahko te grožnje (posebno, če so ponavljajoče se) predstavljajo dejanja resne škode, ki bi tožniku lahko grozila v Maroku. Vendar pa bi moral tožnik po dogodku podanih groženj (potem, ko je obvestil policijo o napadu z nožem) počakati na ukrepanje policije, da bi sploh lahko izvorni državi očital, da ga ni zaščitila. Tožnik namreč zatrjuje zaseben konflikt s pripadniki organizirane kriminalne združbe, zato ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi, če po sestavi zapisnika ni počakal na nadaljnje ukrepanje policije, pač pa je Maroko zapustil.
Tožnikovi dvomi v policijsko integriteto so brez utemeljitve in konkretnih dokazov, saj tožnik ni navedel nekakšnih predhodnih slabih izkušenj s policijo, iz katerih...
|
Kupec plinskega olja, ki vračilo trošarine po 54č. členu ZTro uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Iz prvotno deklariranega zahtevka pa izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice.
|
Nedovoljeno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 je podano tudi tedaj, če je ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera mogoče zaključiti, da je bila neupravičena pridobitev davčne ugodnosti oziroma preprečitev dosege davčnega predpisa in izogibanje izpolnitvi davčnih obveznosti, glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oziroma več povezanih pravnih poslov, ki služijo istemu cilju. Taka ugotovitev pa je mogoča, če so drugi, nedavčni cilji pri tem bili povsem nepomembni oziroma zanemarljivi.
Mejo med davčnim izogibanjem po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 ter t. i. davčno optimizacijo je treba vselej ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera. Če je ugotovljeno, da pravni posel (oziroma več njih, ko jih je treba presojati kot celoto) ne zasleduje izključno pridobitve neupravičene davčne ugodnosti, temveč je ta hkrati utemeljen tudi z...
|
Pisno obvestilo kupca o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, je zgolj formalni pogoj, ki ga je določil slovenski zakonodajalec po pooblastilu iz drugega odstavka 90. člena Direktive sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da lahko davčni zavezanec popravi znesek obračunanega DDV, ne pa tudi vsebinski pogoj. Vsebinski pogoj pa je, da je prišlo do znižanja davčne osnove zaradi preklica naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. V obravnavnem primeru ni sporno, da je prišlo do vračila, torej je vsebinski pogoj za zmanjšanje davčne osnove izpolnjen, prav tako pa ni sporno, da je izpolnjen tudi formalni pogoj iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko že samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, utemelji nedovoljeno izogibanje uporabi davčnih predpisov.
|
Nosilna teza pritožbe nasprotne udeleženke je, da med državama Slovenijo in Črno Goro ni bila sklenjena nobena bilateralna pogodba o priznavanju in izvršitvi sodnih odločb. To pa še ni razlog za zavrnitev predloga za priznanje sklepa sodišča Črne Gore v konkretnem primeru. Pomembno je, ali pravila o priznanju tujih sodnih odločb Republike Črne Gore omogočajo priznanje sodnih odločb Republike Slovenije. Kdor nasprotuje priznanju, mora trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali obstoj preplačila davka na enem kontu ob hkratnem obstoju neplačanega davka na drugem pomeni, da je davčni zavezanec davčni neplačnik.
|
Tožeča stranka zmotno šteje, da je predmet pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo ter obveznost A. d.o.o., da mu jo bo plačal. Za opredelitev te vrste obveznosti ni odločilnega pomena pogodba, ampak odločba o podelitvi podpore, kar izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore.
Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, da bi lahko tožena stranka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnem primeru bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Takšna razlaga izhaja tudi iz analogne uporabe določb ZDavP-2.
|
V primerih, ko davčni zavezanec trdi, da ni lastnik nepremičnin, in neka druga oseba trdi, da je ona lastnica, kakršen je tudi tu obravnavani primer, po presoji sodišča takšna druga oseba izpolnjuje po pravilih splošnega upravnega postopka pogoje za udeležbo v postopku kot stranski udeleženec, saj zanjo izkazuje pravni interes (44. člen ZUP).
Odločanje o merodajnosti zemljiškoknjižnih vpisov in civilnopravnih razmerij predstavlja predhodno vprašanje, ki ga je treba celovito razrešiti pred odločitvijo o pravnem sredstvu, ki ga je vložila tožnica, slednjega pa ni mogoče zavreči že apriorno s sklicevanjem, da tožnica ne more biti nosilka pravic in obveznosti v postopku zavarovanja, ker ZDavP-2 v tem postopku ne predvideva posebnih pravnih sredstev za tretje.
|
Čim tožnik ne dokaže, da je prejel kupnino v zatrjevani višini, tudi ni dokazana trditev, da je tožnik ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora razpolagal z zneskom 200 000,00 EUR in torej z zneskom, ki se približuje znesku celotne zatrjevane kupnine (580 000,00 DEM).
|
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožnici.
|