Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri presoji, ali obstaja predlagateljeva legitimacija za ta postopek, kršilo določbe postopka in ustave glede vezanosti na pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bil izvršen rubež in prenos terjatve tretje osebe za vračilo davka v izterjavo predlagateljic.
|
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku.
|
Zaradi izogibanja dvojnega obdavčevanja pri odmeri davka od dohodka, torej dohodnine, je v Sloveniji treba odbiti davek od dohodka, ki ga je tožnik plačal v Nemčiji. Pri tem odbitek ne sme presegati tistega dela davka od dohodka, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku, ki se lahko obdavči v Zvezni republiki Nemčiji.
Postopek odmere dohodnine je postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, pri čemer ne drži, da davčnemu organu ob izdaji izpodbijane odločbe niso bili znani podatki o prisotnosti dolžnika na delu, zaradi česar naj posledično ne bi mogel stroškov prehrane upoštevati po uradni dolžnosti. Iz upravnega spisa izhaja, da je pristojna uradna oseba še pred izdajo izpodbijane odločbe po elektronski pošti prejela 12 plačilnih list za tožnika, iz katerih izhaja tudi število oddelanih ur. Vendar v izpodbijani odločbi o tem ni zapisanega drugega, kot da je tožnik predložil tudi plačilne liste.
|
Prvostopenjski organ tožniku očita zlorabo predpisov, kot jo opredeljuje četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Po drugi strani pa hkrati tudi ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za navidezne (simulirane) posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2. Tožniku očita, da so posojilne pogodbe, ki jih je sklenil s tujima družbama navidezne oz. simulirane in da dejansko posojil od tujih družb ni prejel. Posledično meni, da so navidezne tudi obračunane obresti iz naslova teh posojil in jih zato ni priznal kot davčno priznane odhodke v obračunu DDPO za leto 2016. Po povedanem pa ni jasno, na kateri pravni podlagi je davčni organ sprejel izpodbijano odločbo, saj posel ne more biti hkrati navidezen (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2) in del davčne zlorabe predpisov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj si učinka medsebojno nasprotujeta.
|
Rezervacije za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali opravi storitve se praviloma določa z odstotkom od zneska prihodkov, doseženih s prodajo proizvodov ali storitev, za katere je podjetje dalo jamstvo. Tega ne spreminja niti zatrjevano dejstvo, da je družba rezervacije sprostila in plačala davek na dobiček, saj je s tem le prišlo do davčne nevtralnosti na strani družbe, tožnik pa je uveljavljal dohodke iz naslova rezervacij, brez poprejšnjih prihodkov iz naslova prodaje blaga oz. storitev, za katere so dana jamstva.
|
Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre tudi po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, tudi po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.
Davčni organ izhaja iz napačne razlage materialnega prava,...
|
Tožnica od trenutka, ko je bila izdana odločba, s katero je bil odpravljen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti ni imela več pravnega interesa za pritožbo, torej od takrat dalje niso bile več izpolnjene procesne predpostavke, da bi toženka pritožbo obravnavala meritorno. Zavrženje pritožbe pomeni, da tožnica s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela in je zato odločitev toženke, da zavrne njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, po zakonu utemeljena.
|
Prva in drugotožeča stranka sta v pripravljalni vlogi 23. 9. 2019 sodišče obvestili, da nimata več pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da naj davčni organ izda odločbo o vračilu DDV, saj je temu delu zahtevka toženka izvensodno ugodila.
Sodišče je na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 zaradi umika tožbe zoper sklep Finančne uprave RS DT 42301-335677/2016-24 z dne 6. 6. 2018 postopek ustavilo. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 46. člena ZUS-1 v pripravljalnem postopku o umiku tožbe odloča predsednica senata.
|
Glede na to, da tožeča stranka ne dosega zakonsko določenega cenzusa katastrskega dohodka, ni izpolnjen eden izmed pogojev za obvezno članstvo v KGZ. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi napačno sklicuje na določbe prvega odstavka 9. člena ZKGZ, ki je bil veljaven do dne 17. 3. 2008 in je v 1. alineji prvega odstavka določal mejno vrednost katastrskega dohodka kot podlago za obvezno članstvo v KGZ. Ta je v letu 1998 znašala najmanj 20.000 SIT, ta znesek pa se je valoriziral v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijsko gospodarski zbornici Slovenije (Ur. list RS 26/2008, ZKGZ-B) pa je v 3. členu besedilo 1. alineje prvega odstavka 9. člena spremenil tako, da je besedilo ''v letu 1998 najmanj 20.000 SIT'' nadomestil z besedilom ''v letu 2007 najmanj 167,00 EUR''. V prehodnih in končnih določbah 8. člena je določil, da se članom zbornice, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno članstvo v zbornici...
|
Vsebina prvega odstavka 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce se ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT.
Tožena stranka bi pri odmeri stroškov morala upošteva tisto vrednost točke, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe (torej novo vrednost 0,60 EUR). Ker ni postopala tako, je storila kršitev iz 1. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.
|
Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma družbenih pravnih oseb, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, ki pravne subjektivitete nimajo, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker tožnik in toženec pravne subjektivitete nista imela, je bil za presojo zastaranja tožnikove terjatve pravilno uporabljen petletni zastaralni rok.
Da bi moral biti dogovor o delitvi dobička sklenjen v pisni obliki, ODZ ni zahteval.
Odgovor na dopuščeno vprašanje ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, je nikalen.
Odgovorn na dopuščeno vprašanje ali je materialnopravno...
|
V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se glede na citirana določila ZUP presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne presoja pa se v fazi uvedbe obnove postopka utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivale na morebitno spremembo odločbe, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva.
|
Tožeča stranka ni dokazala vira sredstev, s katerimi je razpolagala oziroma njegove sledljivosti. Z ničemer ni dokazala, da sredstva, s katerimi je razpolagala, ne podležejo obdavčitvi v Sloveniji. Dejstvo nezaslišanja posameznih prič na sam postopek ni vplivalo. Tožnik je bil ves čas postopka seznanjen s predmetom inšpiciranja ter tudi z ugotovitvami v postopku. V postopku so bile pripombe zavezanca za davek preučene in delno tudi upoštevane. Do relevantnih pripomb ter predlaganih dokaznih predlogov se je davčni organ opredelil in jih v postopku pojasnil. Tožniku je bil davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 pravilno in zakonito odmerjen.
|
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno je, ali je revident razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred 2006, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec...
|
Računi niso ustrezni in s tem ni izpolnjen drugi pogoj za odbitek DDV (da ima davčni zavezanec ustrezen račun). Glede na to, da je tožnik sam sestavil specifikacije k prejetim računom družbe A., pri tem pa je vedel, da je zaračunan tudi material, ki ga je dobavil C., te račune pa je tudi plačal, pa je tožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, in s tem ni izpolnjen niti četrti pogoj za odbitek DDV (da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da zavezanec ni vedel ali moral vedeti za povezanost transakcije z goljufijo).
|
Prvostopenjski davčni organ ni vzpostavil formalnega dokaznega pravila, temveč je na podlagi materialnega formalnega pravila iz prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 opravil presojo predloženih dokumentov, in sicer, da predloženi CMR kot vrsta prevoznih dokumentov niso dovolj verodostojni, da bi bila oprostitev utemeljeno osnovana na njih, prav tako pa ostale predložene listine ne dokazujejo, da bi bilo blago odpeljano v drugo državo članico, in torej v smislu prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 niso dokumenti, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da se nanašajo na prevoz blaga iz tožnikovih računov.
Za substanciranost dokaznega predloga ne zadostuje posplošeno navajanje, da bodo vozniki lahko potrdili, da so bili prevozi dejansko opravljeni in blago dejansko dostavljeno tožnikovim kupcem v Italijo ter druge navedbe iz izjave, še posebej ne ob tem, da ni specifikacij oz. dokazil o tem, da bi dotični vozniki vozili konkretne kamione po spornih dobavah, ni jasno,...
|
Ni sporno, da je tožnik po poteku dvomesečnega roka za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo toženki poslal poziv oziroma zahtevo za izdajo odločbe o vloženi pritožbi v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1. Prav tako ni sporno, da o tožnikovi pritožbi pritožbeni organ še ni odločil do vložitve tožbe v upravnem sporu.
|
Dejstvo, da je tožnica sama financirala svoj nakup s posojili novemu družbeniku, ki je ta posojila takoj porabil za delna poplačila kupnine, nato pa z zapiranjem teh posojil na način prerazporeditve delavcev, ki so opravili storitve, ki so bile osnova za terjatve družbe E. do tožnice, po presoji sodišča ne kaže, da bi imela družba E. zatrjevano funkcijo holdinške družbe v skupini, temveč na to, da je bila reorganizacija namenjena izognitvi uporabe predpisov o obdavčenju. Tudi na področju vodenja oziroma upravljanja po prenosu poslovnega deleža v tožnici ni prišlo do sprememb, saj je A.A. ostal prokurist v obeh družbah, druga dva družbenika pa sta bila poslovodji, obenem pa preko 80% lastniškega deleža v družbi E. iste osebe dejansko še vedno obvladujejo upravljavska upravičenja v obeh družbah, kar pomeni, da še vedno sprejemajo vse glavne poslovodne in upravljavske odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na tožnico.
Davčni organ je ugotovil, da...
|
Iz drugega odstavka 9. člena ZDDD izhaja izenačitev obravnave dedičev prvega dednega reda in pastorka. Medtem ko prvi kot zapustnikovi potomci dedujejo že na podlagi zakona, pastorki dedujejo samo na podlagi oporoke, saj jih ZD ne predvideva kot zakonite dediče. Dedujejo torej le po zapustnikovi volji, ki jo izrazi s sestavo oporoke, kar pomeni, da je zakonodajalec pri davčni oprostitvi pastorka tej okoliščini dal odločilno težo enako, kot jo ima zakon pri dedičih prvega dednega reda. Na okoliščini oporočnega dedovanja je tako vzpostavljena domneva, da je pastorek (dedič) zapustniku to, kar so (ali bi bili, če bi jih imel) že po samem zakonu zanj njegovi potomci.
|
Tožnik je vračilo davka iz naslova popravka obračunanega izstopnega DDV uveljavljal v obračunu DDV za obdobje januar – marec 2014, ki ga je davčnemu organu predložil 28. 4. 2014. Tožnik uveljavlja plačilo zamudnih obresti za čas pred iztekom roka za vračilo preveč plačanega DDV iz drugega odstavka 73. člena ZDDV-1 in celo za čas pred vložitvijo obračuna, v katerem je izkazal in zahteval vračilo presežka. Takšna zahteva pa je je brez podlage tako v določbah 73. člena ZDDV-1 kot tudi v določbah ZDavP-2.
|