Na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija (ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani) je treba odgovoriti tako, da se v obnovljenih postopkih odmere dohodnine morajo priznati tudi stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani in to ne glede na to, da davčna napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2), ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe, ni mogoča.
Končni rok za vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne postavlja omejitev glede upoštevanja tam navedenih dejstev (v obnovljenem postopku). Davčni zavezanec zaradi same uporabe instituta samoprijave (v...
|
Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV.
|
Po ustaljeni sodni praksi predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku na javni dražbi, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za plačilo DPN (prvi odstavek 5. člena ZDPN-2).
|
V obravnavanem primeru cilj odsvojitve poslovnega deleža (izguba vseh upravičenj iz prodanega deleža v zameno za kupnino) ni bil dosežen, saj A.A. družbo še naprej v celoti lastniško in upravljavsko obvladuje; edini motiv pa je bil prihranek pri davku, saj je obdavčitev kapitalskih dobičkov davčno ugodnejša od obdavčitve dividend. Zato se sporna pridobitev lastnega poslovnega deleža spregleda in se po ekonomski vsebini obravnava kot prikrito izplačilo dobička, kar se obdavči kot dividenda.
|
Iz dikcije drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 jasno izhaja, da je relevantno obdobje, v katerem se ugotavlja višina katastrskega dohodka vseh članov kmečkega gospodinjstva zadnje koledarsko leto. Tožnik je vložil zahtevek za prenehanje identifikacije za DDV 28. 2. 2018, ko pa davčni organ še ni razpolagal s podatki o katastrskem dohodku tožnika in članov tožnikovega kmečkega gospodinjstva za leto 2017. Zato je kot zadnje koledarsko leto pravilno upošteval podatke o katastrskem dohodku tožnika in članov njegovega kmečkega gospodinjstva iz leta 2016.
|
Ne glede na podobnosti med pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbo o preužitku je med njima z davčnega vidika bistvena razlika glede časa prehoda lastninske pravice na nepremičnem premoženju. Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju se lastninska pravica na novega lastnika (preživljalca) prenese šele ob nastopu smrti preživljanca (enako velja za darilno pogodbo za primer smrti), pri pogodbi o preužitku pa se lastninska pravica na novega lastnika prenese takoj in slednji z nepremičninami lahko takoj razpolaga in jih proda. Ob omenjeni razliki med obema vrstama pogodb, je očitno, da je zakonodajalec odsvojitev po omenjenih pogodbah z davčnega vidika različno uredil. Tako je zakonodajalec za odsvojitev nepremičnine po pogodbi o dosmrtnem preživljanju (enako tudi za darilno pogodbo z primer smrti) izrecno določil, da se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Za odsvojitev po pogodbi o preužitku pa zakonodajalec ni izrecno določil, da bi se štela za neobdavčljivo...
|
Predmetni sklep o davčni izvršbi je nadaljevanje izvršilnega postopka in ne vsebuje odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti in pravni koristi. Ker tožnik naloženih davčnih obveznosti ni izpolnil sam v roku, jih davčni organ s predmetnim sklepom o davčni izvršbi od tožnika prisilno izterjuje. Sklep o davčni izvršbi nima pravne narave odmerne odločbe, ampak gre za procesni akt in je že zato uporaba izrednega pravnega sredstva odprave po nadzorstveni pravici izključena.
|
O napaki ni mogoče govoriti, kolikor davčni organ v zadevi odloči v skladu s svojim pravnim naziranjem. Vprašanje, ali je pravno stališče, s katerim odločitev utemelji, pravilno, je predmet presoje zakonitosti njegove odločitve v postopku z rednimi pravnimi sredstvi in sodne presoje v upravnem sporu. Napačna uporaba materialnega zakona je ob izpolnitvi procesnih predpostavk tudi eden od razlogov za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen ZDavP-2), sama po sebi pa ne predstavlja razloga za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2.
Odločitve, da se olajšava ne prizna, ni mogoče pripisati napaki davčnega organa, temveč dejstvu, da ustrezna zahteva stranke ni bila vložena in torej kvečjemu napaki davčnega zavezanca, ki pa po presoji sodišča ne more šteti za očitno, saj je uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane v dispoziciji stranke.
|
Tožnik ni kupoval predmetnih nepremičnin in jih prodajal zgolj za lastne potrebe, marveč je šlo za opravljanje neregistrirane dejavnosti trgovanja z lastnimi nepremičninami. Šlo je namreč tako za nakupe, kot tudi za prodajo predmetnih nepremičnin v obravnavanem obdobju, pri čemer pa ni bila kot edina relevantna okoliščina upoštevano število in obseg trgovanja z lastnimi nepremičninami, kot to napačno meni tožnik. Za odločitev je ena od relevantnih okoliščin resničnost oz. neresničnost trditev tožnika, da predmetne nepremičnine (parcele) ni kupoval za nadaljnjo prodajo, marveč zase in za svoje otroke, česar pa tožnik v predmetnem postopku ni uspel dokazati.
Tožnik ni vodil evidenc in davčnemu organu ni predložil obračunov svoje neregistrirane pridobitne dejavnosti trgovanja z lastnimi nepremičninami, posredovanja pri prometu z nepremičninami ter geodetskih storitev, ki jo je v obravnavanem obdobju opravljal kot fizična oseba. Pri oceni davčne...
|
Na podlagi okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku, je imel davčni organ upravičen dvom o tem, da so bile omenjene storitve res opravljene. Tožnik je namreč predložil račune, ki vsebujejo zgolj navedbo „razvoj pametne razsvetljave“, brez prilog, iz katerih bi izhajajo katera dela so bila opravljena. Tudi iz pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. d.o.o., ne izhajajo določila, ki so v pogodbenem odnosu pomembna, kar je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ. Sami računi prav tako ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1. Vse to pa so tudi po presoji sodišča pomembne okoliščine (čeprav so že same po sebi zadosten razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV) za to, da tožnik pri poslovanju z družbo A. d.o.o. ni bil dobroveren.
Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje, da je izpodbijana odločitev pomanjkljiva ter ni ustrezno obrazložena. Obrazložitev izpodbijane odločitve se sklicuje na ugotovitve prvotnega...
|
Po prvem odstavku 48. člena ZDDPO-2 se za združitev šteje transakcija, ki se izvede v skladu z določili zakona, ki ureja gospodarske družbe o statusnem preoblikovanju družb. Do upravičenj in obveznosti pri združitvah in delitvah iz 49. člena ZDDPO-2 pa so po določbah 50. člena tega zakona upravičene izključno družbe, med katere pa pravne osebe, ki so v skladu s posebnim zakonom ustanovljene z namenom opravljanja nepridobitne dejavnosti (med katere sodijo tudi zavodi), nedvomno ne sodijo.
|
Skladno z uporabljeno metodo indirektnega ugotavljanja dohodkov se v davčno osnovo kot popravek spremembe neto vrednosti premoženja (v izpodbijani odločbi v okviru odlivov oziroma porabe) vštevajo tudi dana darila, saj v inšpiciranem obdobju dana darila zmanjšujejo neto vrednost premoženja in jih je zato treba prišteti k ugotovljeni spremembi neto vrednosti.
Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je torej na davčnem zavezancu, ki mora s predloženimi oziroma predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva. Zavezanec je namreč tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže (in ne zgolj...
|
Tožnik računov v zvezi z zatrjevanimi investicijami in vlaganji ni predložil, s priloženim cenilnim poročilom tožnik svojih investicij in vlaganj v smislu 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ni izkazal. S priloženim cenilnim poročilom je mogoče dokazovati vrednost izvedenih del, ni pa cenitveno poročilo dokazilo, ki bi dokazovalo, da gre za stroške, ki jih je plačal tožnik sam, kar je bistveni pogoj za njihovo priznanje. Cenitveno poročilo torej ni primeren dokaz za dokazovanje tožnikove navedbe, da je sam plačal stroške, s katerimi želi zvišati nabavno vrednost nepremičnine. Je pa tožnik v upravnem postopku navedeno dejstvo, ki je v obravnavnem primeru sporno, to je, da je sam plačal stroške investicij in vlaganj, dokazoval tudi s svojo izrecno izjavo. Namreč, tudi izjava stranke je v upravnem postopku eno od dokaznih sredstev, ki ga izrecno predvideva 188. člen ZUP, ki ga je sicer mogoče uporabiti le v zakonsko določenih primerih, pa še tedaj terja...
|
Za zlorabo davčnih predpisov gre, kadar je glavni in edini namen cilj transakcije zmanjšanje davčnih obveznosti oz. neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti in preprečitev doseganja cilja davčnega predpisa, kar pa po presoji sodišča nedvomno izhaja iz predhodno navedenih okoliščin in poteka poslov. Da gre za zlorabo predpisov je pogosto razvidno iz značilnosti, da sta stranki določen posel izpeljali po nerazumljivo zapleteni in kompleksni poti, za katero ni, razen izogibanja obdavčitvi oz. zloraba predpisov, mogoče najti nobenega razumnega poslovnega cilja, kar je podano po presoji sodišča tudi v konkretni zadevi.
|
Drugi odstavek 240. člena ZUP določa, da, če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ zavrže s sklepom. V obravnavanem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za zavrženje pritožbe iz citiranega določila. Tožnik je namreč zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-33/2018-4 z dne 17. 5. 2018 vložil pritožbo, kljub temu, da je bil poučen, da zoper to odločbo ni rednega pravnega sredstva niti ni dovoljeno sprožiti upravnega spora, ampak je upravni spor mogoč zoper prvostopenjsko odločbo.
|
Napačna domneva tožnice, da se rok za tožbo šteje od dneva, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem nabiralniku in ne od dneva, ko je potekel 15 dnevni rok za prevzem pošiljke, ne predstavlja očitne pomote iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Sodišče se strinja z davčnim organom, da pri tem ni nepomembno, da vročitev ni bila opravljena laični osebi, pač pa strokovni osebi (davčni svetovalki) in tudi s stališčem davčnega organa, da gre za napako tožničine pooblaščenke oziroma njeno neskrbno ravnanje in torej ne gre za očitno pomoto iz tretjega odstavka 103. člena ZUP.
|
Tožnica s tožbo izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, s katerim je bila pritožba tožnice zavrnjena. To pomeni, da ne izpodbija dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.
|
Iz besedila notarsko overjene izjave tožnika o uveljavljanju nakupne opcije z dne 25. 10. 2011 izhaja, da z njo tožnik uveljavlja nakupno opcijo za nakup 38,70% poslovnega deleža v vrednosti 20.221,30 EUR v družbi A. od družbenika D.D.. S to opcijsko izjavo z dne 25. 10. 2011 o uveljavljanju nakupne opcije, pa je bila sklenjena glavna pogodba. Na podlagi drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 se za nabavno vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Na podlagi predhodno navedene določbe ZDoh-2 se prvenstveno upošteva v pogodbi določena vrednost kapitala, ki pa sta jo pogodbeni stranki v danem primeru določili v višini 20.221,30 EUR. Posledično je po mnenju sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da...
|
Glede na to, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe uradna evidenca davčnega organa ključen in hkrati tudi edini dokaz, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba glede temelja tožnikove obveznosti, bi bilo treba tožniku omogočiti seznanitev s tem dokazom in prisostvovanje pri njegovi izvedbi ter mu o tem dati možnost izjave, še zlasti glede na to, da tožnik temelj svoje obveznosti osporava. Izpodbijana odločba navaja, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje za prispevke za socialno varnost v skladu zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2), niso pa opisane okoliščine, na podlagi katerih se ugotavlja temelj (zavarovalno razmerje) za preostale prispevke, ki se tožniku nalagajo (za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni), pri čemer...
|
Navedba prodajalca v ponudbi, da si pridružuje pravico, da z nobenim ponudnikom ne sklene pogodbe, je neupoštevna, saj ZKZ ne daje možnosti prodajalcu, da sam določi kupca mimo prisilnih določb ZKZ. Prav tako je neupošteven pogoj, da mora kupec ob sprejemu ponudbe predložiti potrdilo s strani prodajalca o plačani celotni kupnini.
|