Ko je v dobavno verigo brez zatrjevanega in izkazanega razloga, vključen posrednik, ki ne opravi nobenega gospodarskega dejanja, za presojo skrbnosti davčnega zavezanca glede zlorabe sistema DDV niti ni pomembno vprašanje, ki se običajno zastavlja v tovrstnih primerih, to je, ali je kupec z zadostno mero skrbnosti preveril zanesljivost svojega poslovnega partnerja, ki se je formalno vključil v dobavno verigo, temveč je odločilno bolj temeljno vprašanje, zakaj je kupec sploh pristal na to, da bo med njim in dobaviteljem nastopal še formalni posrednik, ki ne bo izvedel nobenega vsebinskega gospodarskega dejanja. In po mnenju revizijskega sodišča je v takih primerih ravnanje kupca, ki pristane na takšno zgolj formalno vključitev posrednika, vselej mogoče opredeliti kot neskrbno ravnanje davčnega zavezanca glede njegove vloge v sistemu DDV.
|
V obravnavani zadevi je podana pristojnost slovenskih carinskih organov, saj v trenutku, ko se je ugotovilo, da pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, ni bilo mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti (enako tudi sodba SEU C-230/06 z dne 3. 4. 2008). Nezakonito odstranitev izpod nadzora pomenijo tudi dejanja kot je odklon od normalne transportne poti ali uničenje carinskih oznak. To potrjuje tudi sodna praksa SEU, po kateri je odstranitev blaga izpod carinskega nadzora vsako dejanje ali opustitev, ki carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanjem nadzora.Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.
|
Organ napačno razlaga institut stavbne pravice. Imetnik stavbne pravice je lastnik zgradbe, ki stoji na zemljišču, na katerem ima stavbno pravico, to zemljišče pa je v lasti nekoga drugega. Ustanovitev stavbne pravice res ne pomeni prenosa lastninske pravice na zemljišču, vendar pa je odločitev v predmetni zadevi odvisna od okoliščine, kdo je lastnik stavbe oziroma poslovnih prostorov (156. člen ZDO).
|
Tožnik svojih obveznosti prostovoljno ni poravnal, zato je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.
|
V izreku izpodbijanega sklepa so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Stroški izvršbe so bili tožnici obračunani le enkrat, podlaga za njihov obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje.
ZDavP-2 ne predvideva izdaje opomina pred izvedbo davčne izvršbe, pač pa je podlaga zanjo le izvršilni naslov.
|
Davčna osnova za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 je ugotovljena razlika med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določiti verjetno davčno osnovo. Z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Verjetno izkazana dejstva za znižanje davčne osnove ne zadoščajo. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme na zavezancu. Določba 6. člena ZDavP-2, po kateri v dvomu odloči v korist zavezanca, davčnega organa ne zavezuje, da bi nedokazana dejstva štel za dokazana.
|
Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
|
Izpodbijana odločba temelji na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Tovrstne ugovore namreč lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.
|
Pogoj za uvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je bilo ugotovljeno nesorazmerje med razpolaganjem s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s pridobitvijo premoženja, in višino s strani tožnika napovedanih dohodkov. Tožnik ni dokazal, da vir njegovega premoženja predstavljajo posojila oziroma da slednja predstavljajo vir sredstev za njegovo pridobitev premoženja. Z ugovorom, da ni vedel, katere od listin bi moral predložiti, ker od davčnega organa ni prejel jasne zahteve, s katerimi listinami naj dokaže svoje trditve, ne more uspeti. Davčni organ mora stranki postopka omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni je pa dolžan posebej pozivati k predložitvi konkretnih dokazov. Če ni listinskih dokazov, se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen, primeren in ustrezno...
|
Vsi odhodki morajo temeljiti na verodostojni knjigovodski listini, sestavljeni na način in z vsebino, kot jih določa Slovenski računovodski standard SRS 21.
|
Transakcije, vključno s posredovanjem z delnicami predstavljajo finančne storitve, ki so oproščene plačila DDV po 4e. točka 1. odstavka 27. člena ZDDV. Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da tožnik v letu 2003 ni opravljal obdavčljivega prometa in tudi ni izstavljal računov, saj je v tem letu ustvaril le prihodke iz financiranja, ne pa tudi prihodkov iz poslovanja oz. je v letu 2004 tudi izstavil dva računa za opravljene storitve. Če torej po povedanem tožnik v letu 2003 iz naslova obdavčljive dejavnosti ni opravil nič prometa oz. je v letu 2004 izdal (le) dva računa, ostalo pa je dosegel iz naslova oproščene dejavnosti, sta tožena stranka oz. prvostopni organ ugotovila odbitni delež vstopnega DDV po 41. členu ZDDV.
|
Sodišče ocenjuje, da zgolj razlog, da tožnik v tem obdobju ni ustvarjal prihodkov, ne zadostuje za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj to ne izhaja iz določbe 40. člena ZDDV. Zato zgolj naziv firme tožnika, ki vsebuje besedilo "finančne storitve", sam po sebi še ne pomeni, da tožnik opravlja zgolj oproščeno dejavnost, saj je to treba presojati v okviru vsakega opravljenega prometa. Ker pa v obravnavanem primeru niti ni sporno, da tega prometa sploh ni bilo (razen za en račun v mesecu decembru), iz upravnih spisov pa je razvidno, da je šlo za zagonska sredstva, ob dejstvu, da je bil tožnik hkrati tudi zavezanec za DDV, po presoji sodišča ni razloga, da v tem obdobju ne bi imel pravice do odbitka vstopnega DDV, v kolikor jo je uveljavljal.
|
Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da vsebuje izvršilne naslove za vse obveznosti, razen za obveznost plačila članarine Obrtni zbornici, za katero zgolj navaja mesec nastanka obveznosti in datum izvršljivosti. Tako opredeljen izvršilni naslov, pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe 1. odstavka 44. člena ZDavP, po kateri izvršilni naslov predstavlja odločbo o odmeri, ugotovitveno odločbo o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračun dajatve, torej odločbo ali obračun, ki bi dajatev določal (v določenem znesku).
|
Minimalna osnova za prispevke samozaposlenih v letu 2016 znaša 56 % zadnje znane povprečne letne plače (razen za prispevke ZZ, ki se obračunajo najmanj od zneska 60 % PP).
Minimalna osnova za prispevke za družbenike v letu 2016 znaša 70 % zadnje znane povprečne letne plače.
Pri obračunu prispevkov za januar 2016 se kot zadnja znana povprečna letna plača upošteva PP2014 = 1.540,25 EUR.
Od obračuna za februar 2016 dalje pa se bo upoštevala PP2015 (v skladu z objavo tega podatka na SURS).
Mesečni zneski veljavnih minimalnih osnov in prispevkov so na voljo tukaj.
|
Novi različici programa Silvester Pelias za pripravo obračuna DDPO (DOD-DDPO) in Silvester Fineus za pripravo obračuna DohDej (DDD-DDD).
Obveščamo vas, da je na spletni strani eDavki na voljo nova različica programa Silvester Pelias, za pripravo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb (obrazec DOD-DDPO) in nova različica programa Silvester Fineus, za pripravo davčnega obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti (obrazec DDD-DDD), obe verzija 7.0.0.4.
S programom lahko v skladu z novostmi predpisov na tem področju pripravite davčne obračune DDPO za koledarsko leto 2015 in 2016, obračune DDD-DDD pa za koledarsko leto 2015 in z določenimi omejitvami glede Priloge 3 in 4 za koledarsko leto 2016. Pripravljene obrazce obračunov DDD-DDD na tej verziji za leto 2016 (z ugotavljanjem dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov) bo mogoče vložiti preko portala eDavki predvidoma do konca februarja 2016. Vložitev obračunov DDD-DDD za leto 2015 (dejanski in normirani odhodki) ter vložitev obračunov DDD-DDD za leto 2016 (normirani odhodki) je omogočena tudi še na prejšnji verziji programa (7.0.0.3).
Več o tem si lahko preberete tukaj.
|
Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika in da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. V tem postopku lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnik ugovarja, da (v pretežni meri) ni dolžan. S tem ugovarja obstoju terjatve, kar pa ni ugovor, ki bi se lahko uveljavljal v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
|
Tožnica je rok za pritožbo zamudila za en dan, kar je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, vendar pa je napačno presodil, da razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja tožnica, ne predstavljajo očitne pomote. Pojem očitne pomote je nedoločen pravni pojem, ki se razlaga v vsakem konkretnem postopku posebej. Določba tretjega odstavka 103. člena ZUP je, v nasprotju s prvim odstavkom istega člena, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje zaradi objektivnih oziroma nezakrivljenih okoliščin, namenjena ravno saniranju kratkih zamud pri opravi procesnih dejanj, do katerih pride zaradi subjektivnih okoliščin na strani stranke ali njenega pooblaščenca. Po mnenju sodišča je tožničino navedbo, da ji je mama sporočila napačen datum vročitve odločbe, v konkretnem primeru šteti za očitno pomoto. Gre namreč za laični osebi, rok za pritožbo je bil zamujen le za en dan, oba dneva pa sta del istega tedna, zato je njuna zamenjava toliko bolj verjetna.
|
Poleg pogojev za ugotavljanje davčne osnove so v petem odstavku 68. člena ZDavP-2 določeni tudi vsi elementi, potrebni za izračun davčne obveznosti (davčna osnova, davčna stopnja, davčno obdobje). Gre za materialne določbe, ki so specialna ureditev v razmerju do določb ZDoh-2. Predmet obdavčitve po navedeni določbi pomeni na predpisani način ugotovljena razlika, ne glede na vir oziroma vrsto dohodkov, iz katerih izvira. Stališče, da bi davčni organ moral ugotoviti dejavnosti, s katerimi so bili doseženi neprijavljeni dohodki, ne drži. Na zavezancu je, da dokaže, da sredstva izvirajo iz neobdavčljivih virov. Metoda cenitve ni predpisana. Ker je cilj cenitve, da se čimbolj približa resničnemu dejanskemu stanju, metodo davčni organ izbere ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Skladno z načelom zaslišanja stranke je davčni organ dolžan stranki omogočiti, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za...
|
Stališču toženke, da na sodbo (Vrhovnega) sodišča, izdano v drugi, pa čeprav istovrstni zadevi, ter na uporabo oziroma razlago zakona, ki jo vsebuje takšna sodba, ni vezana, je sodišče že pritrdilo. Je pa tudi že poudarilo, da nevezanost na odločitev sodišča ne velja, če upravni organ na podlagi sodne odločbe ponovno odloča v isti zadevi. V takšnem primeru je pri ponovnem odločanju v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
|
Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru, ob nespornem dejstvu, da je tožnica plače in s tem dohodke izplačala, pokaže kot bistveno, v čigavo breme je bil dohodek dejansko in ne formalno izplačan - v breme družbe A. ali v breme tožnice. Predmet obdavčitve in za to bistvene okoliščine ter dejstva se namreč vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Pri odgovoru na to vprašanje ni mogoče prezreti dejstva, da je bila tožnica ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. zato, ker je bilo družbi A. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je plače delavcem izplačevala tožnica. Izplačevala jih v neto zneskih, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Obračunala pa je plače družba A., ki je izkazovala tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki...
|