Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Znesek davka, ki je bil izračunan, odtegnjen in plačan po prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, tj. kot davčni odtegljaj, se lahko na zahtevo, naslovljeno na davčni organ, delno ali v celoti vrne, če ga nerezident delno ali v celoti ni mogel uveljavljati in je do nezmožnosti uveljavljanja tega davka prišlo po izračunu, odtegnitvi in plačilu davka. V konkretnem primeru tožeča stranka v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz odločbe, s katero se ji odmeri in naloži v plačilo sporni davčni odtegljaj, le-tega ni plačala. Do poplačila sporne obveznosti tudi ni prišlo v postopku davčne izvršbe. davek tako ni bil plačan, zato že iz tega razloga ni mogoče zahtevati njegovega vračila. Razlogi, iz katerih ni prišlo do plačila naložene obveznosti, z ozirom na zakonsko ureditev niso pravno pomembni. Posledično pa tudi ni in ne more biti izkazano, da nerezident davka ni mogel uveljavljati (v državi rezidentstva) in je do nezmožnosti uveljavljanja tega davka...

Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti. Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja...

Ob zaključku, da obravnavana izplačila pomenijo dohodke iz drugega pogodbenega (in ne iz delovnega) razmerja, je davčni organ kot osnovo za obdavčitev utemeljeno upošteval vsako posamezno izplačilo (ne glede na to, ali po vsebini zajema povračilo stroškov), zmanjšano za 10 % normiranih stroškov. Dejanske stroške lahko uveljavlja šele posamezni davčni zavezanec pri letnem obračunu dohodnine in ne že tožnica kot izplačevalka.

V konkretnem primeru je svetovanje v zvezi z davčnimi obveznostmi spadalo v okvir dejavnosti nepremičninskega posrednika.

Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno je, ali je revident razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred 2006, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec...

Rok za izdajo odmerne odločbe, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato tudi po poteku tega roka izdati davčno inšpekcijsko odločbo. Namen določitve tega roka je, da se zaradi zahtevnosti postopka v inšpekcijskih postopkih zagotovi daljši rok za izdajo odločbe kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da le-te po poteku roka sploh ni več mogoče izdati.Tako v davčnem postopku kot tudi v postopku pred sodiščem v upravnem sporu ima stranka pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar pa tudi ta dolžnost davčnih organov in sodišč ni neomejena, saj je po eni strani omejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami (npr. prekluzija navajanja novih dokazov in dejstev, 52. člen ZUS-1), po drugi strani pa z vsebinsko presojo sodišča, ali obstajajo upravičeni razlogi za...

Revident ni prejel dohodka v naravi, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja.Za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, mora biti v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, ne zadostuje.Z vidika davčnega prava je bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ za izdajo izpodbijane odločbe uporabiti posebne določbe o odmeri davka, t.j. določbe od 68. do 69. člen ZDavP-2, in ugotoviti predmet obdavčitve s cenitvijo ter na tej podlagi odmeriti davek. V obravnavnem primeru gre namreč za drugačno procesno situacijo, saj je prvostopenjski organ potem, ko je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji po 89. členu ZDavP-2, uporabil izredno pravno sredstvo (obnovo davčnega postopka) kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe, t.j. za odmero dohodnine v obnovljenem postopku. Davčni organ se je za odmero davka s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotovitvi kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2. Ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa.

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in posledično v upravnem sporu zoper ta sklep se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Podlaga za ustavitev davčne izvršbe je odprava odmerne odločbe, to pa je mogoče doseči (le) s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri davka.

Tožniku so bile z odločbo z dne 8. 11. 2010 obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjske namene v celoti odpisane. Zakaj odločba, s katero tožnik glede na dodatno obrazložitev pritožbenega organa o zapadlih obveznosti, ki so se pokrivale s tožnikovimi plačili, šele v upravnem sporu dokazuje odpis obveznosti in utemeljuje ugovor, da do poplačila starejših obveznosti ni moglo priti, v knjigovodski evidenci za tožnika na dan 25. 2. 2014 in pri izpodbijani odločitvi ni upoštevana, pritožbeni organ, ob ugotovljenih poplačilih in dejstvu, da se odločba nahaja tudi v predloženih upravnih spisih, v svojih razlogih ne pojasni, v odgovoru na tožbo pa se o ugovoru tožnika tudi ne izreče. Ker navedena odločba po presoji sodišča vzbuja dvom v pravilnost višine davčnega dolga, ki se z izpodbijanim sklepom ugotavlja na podlagi knjigovodske evidence davčnega organa na dan 25. 2. 2014, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo...

Finančna uprava RS je objavila zbirne podatke o prirejanju klasičnih in posebnih igrah na srečo za leto 2015. 

 Zbirni podatki o igrah na srečo v Sloveniji

Revizijsko sodišče je preizkus izpodbijane sodbe omejilo na revizijske razloge in na rešitev pravnega vprašanja, zaradi katerega je revizijo dovolilo po drugem odstavku 83. člena ZUS-1.Ker v zadevi ni bilo ugotovljeno, da sta se stranki transakcije kaj dogovorili glede DDV, je treba določbo 36. člena ZDDV-1 razlagati tako, da je v znesku, ki predstavlja plačilo za dobavo, DDV že vključen, kar pomeni, da je treba znesek DDV odmeriti po preračunani stopnji.

Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kaj pri Pogodbah o finančnem leasingu nepremičnin, št. 2424/07 in št. 2507/07, predstavlja davčno osnovo za obdavčitev z DDV in DPN (le vrednost zemljišča – pogodba, št. 2424/07) in zemljišča s staro stanovanjsko hišo (pogodba, št. 2507/07) ali pa tudi vrednost bodočega, še neobstoječega novozgrajenega objekta), zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP , saj je izpodbijana sodba nejasna do te mere, da je mogoče posamezne razloge v izpodbijani sodbi razumeti kot same s seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje namreč hkrati razlaga, zakaj oziroma kdaj se pri gradnjah objektov obračuna DDV, nakar v isti točki (16. točki izpodbijane sodbe) navaja, da je šlo za finančni leasing stavbnega zemljišča, na katerem se bo izvajala gradnja, in za finančni leasing že zgrajene (stare) stanovanjske hiše z...

Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni posebni način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. Če je poznavanje dejstev in dokazov v sferi zavezanca, ga doleti dokazno...

Po mnenju revizijskega sodišča iz razlogov za zavrnitev izvedbe dokazov izhaja, da je sodišče prve stopnje vnaprej predvidevalo, kakšen bi bil rezultat izvedbe predlaganih dokazov. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev: izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1639/2010 z dne 9. 1. 2014). Ker svoje vnaprejšnje dokazne ocene sodišče prve stopnje tako ni utemeljilo, prav tako pa ni navedlo kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, je kršilo revidentovo pravico do izvedbe glavne obravnave iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS.

Predmet revizijskega preizkusa je pravilnost in zakonitost pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, zoper katero je revizija vložena. V revizijskem preizkusu je Vrhovno sodišče vezano na zahtevo revidenta in od vsebine zahteve je odvisen tudi obseg revizijskega preizkusa.Revident je v reviziji kot revizijski razlog navajal izključno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer navaja, zakaj se mora po njegovem mnenju dohodek po 81. do 92. členu Zakona o dohodnini in 74. členu ZDDPO-2 opredeliti kot obresti in ne kot dividende. Sodišču prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ne očita. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni vsebinsko, glede na določbe zgoraj navedenih zakonov, presojalo, ali so bile revidentu izplačane dividende ali obresti oziroma kako je treba opredeliti dohodek, ki ga je revident prejel.