Organ prve stopnje se je opredelil do projekta v smislu 61. člena ZDoh-2, predvsem glede vprašanja, ali izpolnjuje zahteve za raziskovalno-razvojno dejavnost v smislu navedenih materialnih (davčnih) predpisov. Celotno pravniško in zastopniško oziroma odvetniško delo, ki ga je tožnik opravljal na navedenem področju industrijske lastnine, sodi v zahtevno kompleksno visoko strokovno znanje, ki zahteva tudi inovativnost. Vendar pa je pri oceni, ali gre za davčno olajšavo v smislu 61. člena ZDoh-2 za raziskave in razvoj, davčni organ opravil pravilno dokazno oceno tožnikovega projekta, pri čemer je pravilno uporabil materialno pravo, ki se nanj sklicuje. Opravljena dela po navedenem ni mogoče kvalificirati kot raziskovalno razvojno delo tožnika.
|
S podelitvijo posebnega statusa se med Finančno upravo RS in zavezancem vzpostavi sodelovanje, ki temelji na preglednosti, razumevanju in medsebojnem zaupanju. Finančna uprava RS pri izvajanju programa zavezancem za davek zagotavlja hitro in odzivno reševanje težav pri izpolnjevanju davčnih obveznosti s pripravljenostjo za sodelovanje. Enkrat letno Finančna uprava RS in zavezanec za davek ocenita izvajanje programa, ki ga uresničujeta preko kontaktnih oseb.
Od zavezancev, ki se vključijo v program, se pričakuje, da imajo že vzpostavljen učinkovit sistem upravljanja davčnih tveganj oziroma ga želijo vzpostaviti v bližnji prihodnosti. To pomeni, da sproti zaznavajo davčna tveganja, z njimi učinkovito upravljajo ter imajo v sistem notranjih kontrol vgrajene bistvene elemente davčnih kontrol. Postopke internega nadzora izvajajo tudi na področjih, ki so ključna za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje davčnih obveznosti. Posledično lahko Finančna uprava RS izvaja novo, manj represivno obliko nadzora, v smislu preventivnega delovanja s ciljem zmanjševanja davčnih tveganj. Za podelitev statusa ni nujen pogoj, da so notranje davčne kontrole že v celoti vzpostavljene, temveč jih lahko zavezanci vzpostavijo tudi po podelitvi statusa, vendar najkasneje v roku dveh let od podelitve.
Povabilo k oddaji vloge
K oddaji vloge za dodelitev posebnega statusa želi Finančna uprava RS vzpodbuditi še več davčnih zavezancev, zlasti tiste velike gospodarske družbe, ki že imajo vzpostavljene notranje davčne kontrole oziroma jih želijo vzpostaviti v bližnji prihodnosti. Poseben status se podeli za obdobje treh let od datuma izdaje odločbe. Enkrat letno Finančna uprava RS in zavezanec za davek ocenita izvajanje programa, ki ga uresničujeta preko kontaktnih oseb. Podelitev posebnega statusa pa ne omejuje pravic Finančne uprave RS pri izvrševanju njenih pooblastil.
Več informacij
Morebitna dodatna...
|
Zavezanec, ki med letom ni uveljavljal olajšave, in tisti, ki želi medletno olajšavo spremeniti, mora najpozneje do 6. februarja 2017 vložiti »Vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri informativnem izračunu dohodnine«.
Vlogo je mogoče oddati elektronsko prek sistema eDavki. Kratka navodila z učnim videom o pridobitvi in prevzemu digitalnega potrdila, prijavi in vstopu v eDavke so objavljena na spletni strani Finančne uprave RS.
Če zavezanec želi sodelovati v nagradni igri, se mu za oddan obrazec preko eDavkov dodeli srečka, s katero se poteguje za nagrado v višini 10.000 EUR.
Obrazec vloge je mogoče na svoj pristojni finančni urad (osebno ali po pošti) vložiti tudi v pisni obliki. Obrazca sta v pdf in wordovi obliki objavljena na spletni strani Finančne uprave RS.
Celotno sporočilo za javnost
|
Odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, je po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.
|
Za ugotavljanje dobička v skladu z 12. členom ZDDPO-2 se pripoznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Takšni pa niso odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti (29. člen ZDDPO-2). V zvezi s tem mora zavezanec v postopku davčnega nadzora dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna, predvsem odhodkov, ki jih uveljavlja v obračunu. Z oddajo davčnega obračuna namreč trdi, da je imel določene davčno priznane odhodke. Zato je na njem breme dokazovanja, da gre za odhodke, ki so knjiženi v skladu s SRS in da so davčno priznani po določbah 29. člena ZDDPO-2.
|
Iz besedne razlage 148.člena ZDavP-2 izhaja, da se davek v primeru prenesene dejavnosti brez statusnega preoblikovanja lahko izterja tudi od druge osebe, kar pomeni, da se v teh primerih lahko izterja ali od povezane ali od druge osebe. Niti razumnega razloga niti razumne razlage sodišče ne najde za tolmačenje, kot ga ponuja tožnik in po katerem bi se po prvem delu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 lahko izterjalo davek iz premoženja povezanih oseb, po drugem pa zgolj od drugih oseb, ki niso tudi povezane. Ob takšni tožnikovi razlagi bi bile povezane osebe v ugodnejšem položaju glede možnosti izogiba plačila davkov, brez da bi za to obstajal upravičen razlog.
|
Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja (saj je le on tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere), kar, ne glede predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja, saj davčni organ v nasprotnem primeru utemeljeno sklepa, da premoženje izvira iz obdobja, v katerem je prvič razvidno oziroma izkazano navzven. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo.
|
Da bi bilo mogoče določen dohodek šteti za »oproščen plačila dohodnine«, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da gre za odškodnino, da je podlaga za odškodnino sodna odločba ali sodna ali izvensodna poravnava, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank in ki ne presega utemeljenega ali razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, da se odškodnina plača zaradi osebne poškodbe (telesne poškodbe, bolezni, smrti) ali škode na osebnem premoženju in da odškodnina ne predstavlja nadomestila za izgubljeni dohodek. Z omenjeno določbo se torej daje davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.Objava članka in ne dejstvo smrti sina je bila torej tista okoliščina, ki je povzročila direkten poseg v zasebnost in življenjsko podobo tožničinega umrlega sina in poseg v njeno zasebnost in pravico...
|
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
|
Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravnemu organu nalaga, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi kakšne svoje pravice ali pravne koristi ne uveljavlja, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Inšpekcijski postopek, ki teče po uradni dolžnosti, lahko v skladu z zakonom ustavi le organ, ki ga je začel. Ni pa ga mogoče ustaviti na zahtevo stranke. Postopek se vodi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika, v konkretnem primeru tožnice.
|
V zadevi je sporno učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11-12 z dne 10. 4. 2014 na že izvršeno plačilo davka, in sicer samo v delu, ki se nanaša na obračunane in plačane obresti iz tretjega odstavka 55. člena ZDavP-2. Pri tem pa iz odločbe Ustavnega sodišča ne sledi, da bi se izrecno nanašala na obračun in plačilo obresti, tudi ne tistih, ki so posledica samoprijave. Z odločbo Ustavnega sodišča se razveljavijo določbe ZDoh-2, ki se nanašajo na obračun davka od dividend. Obračunu davka kot takšnemu pa tožeča stranka ne ugovarja. Zato po presoji sodišča že iz tega razloga ne more uspeti z zahtevo, da se ji vrnejo obresti, ki se v primeru, ko gre za samoprijavo, v obračunu prikažejo kot nujni oziroma obvezni del premalo obračunanih davkov. Za učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča, ki ga zahteva tožeča stranka, pa tudi ni podlage v primeru, če je vlogo tožeče stranke šteti za zahtevo, da se ji vrne del plačanega zneska po obračunu. Davčna...
|
Ugovor bistvenih kršitev pravil postopka ostaja zgolj na načelni ravni, brez kakršnekoli opredelitve, v čem naj bi bila kršitev pravil postopka podana. Zgolj splošni so tudi ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tako je povsem splošna in nekonkretizirana tožbena trditev, da je tožnik vse svoje obveznosti, ki se nanašajo na relevantno obdobje, plačeval redno in sproti ter da davčni organ ne bi smel s temi plačili poravnati morebitnih neplačanih obveznosti. Drugače (in podrobno obrazloženo), vključno s pravno podlago za odločitev, sledi iz izpodbijanega sklepa in iz drugostopenjske davčne odločbe, v katerih je konkretno navedeno, kako, kdaj in s katerimi plačili so se pokrivale posamezne obveznosti v zadevnem obdobju.
|
Pogoj za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZdavP-2 je ugotovitev, da premoženje in poraba davčnega zavezanca v obdobju davčne obravnave precej presega obdavčene in neobdavčene vire njegovega financiranja. Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka. Predmet obdavčitve davčni organ ugotovi s cenitvijo. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme v tem delu je na davčnem zavezancu.
|
Obveščamo vas, da je na portalu eDavki dodana funkcionalnost preko katere lahko zavezanci avtomatsko pridobivajo podatke o davčno potrjenih računih in poslovnih prostorih.
Za davčne zavezance - izdajatelje računov je na osebnem portalu na voljo:
- Vpogled v podatke posameznega računa
- Vpogled v podatke o poslovnih prostorih
- Naročilo paketa s podatki o davčno potrjenih računih za določen dan. Paket s podatki je zavezancu na voljo naslednji dan. Podatke o računih je možno pridobiti za največ 100 dni nazaj od tekočega dneva.
Ker še vedno zaznavamo napake v delovanju programske opreme za davčno potrjevanje računov, priporočamo, da zavezanci preverijo pravilnost podatkov o računih in poslovnih prostorih, ki so jih poslali v potrjevanje, ter v primeru ugotovljenih nepravilnosti kontaktirajo proizvajalce oziroma vzdrževalce programske opreme.
Več informacij o novi funkcionalnosti je na voljo med Pogostimi vprašanji (rubrika Davčno potrjevanje računov) na portalu eDavki.
Če želi zavezanec pridobiti podatke o davčno potrjenih računih za več kot 100 dni nazaj, lahko le-te še vedno pridobi na podlagi navadnega dopisa, ki ga vloži preko portala eDavki kot lasten dokument (NF-LD). V zahtevku med drugim navede: obdobje za katerega želi podatke o davčno potrjenih računih, naslov e-pošte na katerega želi prejeti podatke in geslo s katerim bomo na Finančni upravi pred pošiljanjem zakodirali podatke. Na podlagi prejetega zahtevka bomo pripravili ročni izpis izvirnih sporočil s podatki o računih ter jih zakodirane preko elektronske pošte poslali na naslov e-pošte, ki bo naveden v zahtevku.
|
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
|
Na podlagi četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2 v primeru, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od vložene napovedi, krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške. Glede na citirano zavezujočo določbo ZDavP-2 je pritožbeni organ glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi povsem pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.
|
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje vsakokratni veljavni zakon o davku na dodano vrednost, deloma pa jo določajo tudi viri prava Evropske unije, med njimi tudi sodbe SEU. Iz njih izhaja, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno podani naslednji pogoji: 1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, 2) da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3) da gre za uporabo blaga ali storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij in 4) da ne gre za goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo.
|
V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik v poslovnih knjigah ni evidentiral vseh poslovnih dogodkov, zato so poslovne knjige nepravilne. Denarna sredstva so na TRR tožnika nakazovale tudi druge osebe in ne kupci, katerim so bili računi izdani.
|
Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi ni sporno, da je odločba, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, postala dokončna 19. 12. 2014, po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (18. 1. 2015) pa tudi pravnomočna. Razveljavitev določbe ZUJF na podlagi ustavne odločbe tako ne učinkuje na predmetno odločbo, učinka pa tudi nima na odločbe vseh drugih zavezancev, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti so do 7. 3. 2015 postale pravnomočne.
|
|