Najnižjo osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost določa četrti odstavek 144. člena ZPIZ-2. V skladu z določbo 410. člen ZPIZ-2 minimalna osnova v letu 2019 znaša 56 % povprečne plače.
Najnižja osnova za obračun prispevkov za socialno varnost za osebe v delovnem razmerju, za izplačila od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2019, znaša 911,09 eur (56 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, ki za leto 2017 znaša 1.626,95 eur). Najnižja osnova za obračun prispevkov za socialno varnost za osebe v delovnem razmerju, za izplačila od 1. 3. 2019 do 31. 12. 2019, znaša 941,67 eur (56 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, ki za leto 2018 znaša 1.681,55 eur).
|
|
|
|
Dodani so bili naslednji opisi:
|
|
|
Vrhovno sodišče sprašuje:
1. Ali je drugi odstavek 90. člena Direktive o DDV mogoče razumeti tako, da dopušča izjemo od pravice do zmanjšanja osnove za DDV tudi v primeru dokončnega neplačila, če je to dokončno neplačilo posledica opustitve dolžnega ravnanja davčnega zavezanca, na primer z opustitvijo prijave terjatev v stečajnem postopku zoper njegovega dolžnika kot v predmetni zadevi?
2. Ali je tudi v primeru, da je taka izjema od pravice do zmanjšanja davčne osnove za DDV dopustna, pravica do zmanjšanja davčne osnove za DDV zaradi neplačila vseeno podana, če davčni zavezanec dokaže, da tudi če bi prijavil terjatve v stečajnem postopku, te ne bi bile poplačane oziroma, da so za njegovo opustitev obstajali razumni razlogi?
3. Ali ima prvi odstavek 90. člena Direktive o DDV neposredni učinek tudi v primeru, ko je zakonodajalec države članice presegel okvir dopustnega urejanja izjem, ki jih določa drugi odstavek 90....
|
V obravnavani zadevi po presoji sodišča ob upoštevanju odločb delilne pogodbe ne gre za zamenjavo ene nepremičnine za drugo nepremičnino oziroma za dejanski stan, kot ga opredeljuje določba prve alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Po presoji sodišča gre za prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine in za situacijo iz pete alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Davčna organa sta v postopku uporabila drugačno materialno pravo, in sta štela, da je šlo za menjavo lastniških deležev na več nepremičninah ob sočasnem doplačilu glede na razliko v vrednosti nepremičnega premoženja pa nista presojala, ali je pri prenosu lastninske pravice prišlo do obdavčljivega presežka v smislu pete alineje 3. člena ZDPN-2.
|
V izjemnem primeru, ko šibkejši posameznik zaradi preslepitve s strani organizirane skupine ostane brez doma, je dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napake volje presežen. V tožbenih trditvah opisani historični dogodek se ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz prvega odstavka 86. člen OZ.
Presoja utemeljenosti revizijskega očitka o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta nižji sodišči upoštevali celoto indicev in pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljali, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen.
|
Ugovora napake volje ni mogoče uveljavljati v postopku odmere davka na promet nepremičnin, ampak v pravdnem postopku.
|
Do 28. 2. 2019 je treba vložiti napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem za leto 2018, in sicer na novem obrazcu: Napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem.
Bistvena novost je tabela 9 v napovedi, kamor se vpisujejo dodatni podatki o oddanih stavbah in delih stavb za namene vodenje evidence trga nepremičnin. Slednje predstavlja za davčne zavezance poenostavitev, saj s tem preneha obveznost poročanja fizičnih oseb o najemnih pravnih poslih s stavbami in deli stavb Geodetski upravi RS. Ugotavljamo pa, da so napovedi pomanjkljivo izpolnjene, predvsem ni izpolnjena tabela pod točko 9. To je treba izpolniti le v primeru, da je bil najemni posel (pogodba ali aneks) za stavbe ali dele stavb, ki so v Sloveniji, sklenjen v letu 2018 za obdobje daljše od 6 mesecev.
Prepričani smo, da vam bodo primeri izpolnjenih napovedi v pomoč pri pravilnem izpolnjevanju vaših davčnih obveznosti.
Če potrebujete dodatno pomoč, nas lahko pokličete na 08 200 1001.
|
Plačilo denarne obveznosti, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta (davčne odločbe) samo po sebi ne pomeni škode v smislu 32. člena ZUS-1. V posledici plačila oziroma izterjave obveznosti sicer lahko nastane tudi škoda, ki je upoštevna v smislu zakona, ta pa je lahko podlaga za izdajo začasne odredbe, če je težko popravljiva. Pritožnik pa ni navajal ne upoštevne oblike škode, ne zatrjeval, zakaj bi bila težko popravljiva.
|
Nedovoljeno davčno izogibanje, s katerim se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, so tudi pravni posli, ki sicer niso navidezni v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali. Navedeni pravni posli pa se od dopustne davčne optimizacije razlikujejo v tem, da je njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
|
Za ugotovitev vira dohodka v Sloveniji je na podlagi v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnih določb ZDDPO-2 zadoščalo, da je rezident izplačal dohodek in da davek izračuna, odtegne in plača izplačevalec (tega) dohodka za račun davčnega zavezanca, ki mu ta dohodek pripada (in ima sedež ali kraj dejanskega poslovodstva v državah s seznama), ne glede na vrsto storitve, ki jo je (le-ta) opravil.
Obveznost izračuna in izpolnitve davčne obveznosti za dohodke, od katerih se po ZDDPO-2 plačuje davčni odtegljaj, je torej zakonsko prenesena na drugo osebo - plačnika davka. Le-ta torej ni davčni zavezanec, ki dosega dohodke, temveč tista oseba, ki ima položaj plačnika davka. Za presojo, ali se revidenta lahko šteje za plačnika davka, pa je treba pravilno razlagati v času izdaje odločbe veljavne določbe 58. člena ZDavP-2.
Za plačnika davka se šteje oseba, ki dohodek le izplača, vendar je ne bremeni, če je oseba,...
|
Odločanje na podlagi pravnega standarda ("vedel oziroma bi moral vedeti") pomeni, da Vrhovno sodišče, ki je v revizijskem postopku pooblaščeno le za nadzor nad pravilnostjo uporabe prava, uporabo pravnega standarda nadzira v omejenem obsegu. Intenziven nadzor uporabe pravnega standarda bi namreč terjal tudi oceno in presojo dejstev, predvsem pa pravilnosti dejanskih zaključkov, s čimer bi revizijsko sodišče nujno posegalo (tudi) v presojo dejanskega stanja, kar ni njegova naloga. Uporabo pravnih standardov revizijsko sodišče zato lahko kontrolira le z vidika konsistentnosti, logičnosti razlogov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek, ter preverja, ali uporaba pravnega standarda v posameznem primeru ne odstopa od uporabe istega standarda v drugih primerljivih primerih.
Kadar zastopani sklepa posle po zastopniku, samo dejstvo, da je posel sklenjen prek zastopnika, ne more vzpostaviti neizpodbojne domneve, da je zastopani že zaradi tega vedel...
|
Če prvostopenjski davčni organ v ponovljenem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko tudi v škodo davčnega zavezanca. To pomeni, da če je prvostopenjski upravni organ v prvotnem postopku (napačno) napravil oceno davčne osnove, da to ne pomeni, da bo tudi v ponovljenem postopku davčna obveznost zavezanca ugotovljena na isti način.
|
Davčna zavezanka (revidentka) mora na poziv upravnega organa z objektivnimi dokazi dokazati, da bodo nepremičnine uporabljene za namen njene dejavnosti, od katere se plačuje DDV, oziroma da je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje, če uveljavlja vračilo vstopnega DDV.
Revidentka kot holding družba nima pravice do odbitka vstopnega DDV, poleg tega pa ni uspela izkazati, da je pridobila nepremičnine za potrebe svoje z DDV obdavčljive gospodarske dejavnosti, torej ni izkazala neposredne in takojšnje povezave z izstopnimi gospodarskimi transakcijami, za katere se sicer prizna pravica do odbitka, oziroma ni izkazala, da so kupljene nepremičnine primerne za ekonomsko izkoriščanje.
Kadar so blago ali storite, ki jih pridobi davčni zavezanec, uporabljeni za potrebe z DDV plačila oproščenih transakcij oziroma gre za blago ali storitve, ki ne spadajo na področje uporabe DDV, se ne more pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega...
|
Davčni zavezanec ima v primeru, da dokaže, da bo nepremičnino uporabljal izključno za namene obdavčenih transakcij, pravico do odbitka DDV tudi že v fazi pripravljalnih dejavnosti, pa čeprav te dejavnosti še ne bo takoj opravljal. Takšen namen mora biti potrjen z objektivnimi elementi oziroma okoliščinami. Vendar je davčni zavezanec tisti, ki mora upravne organe oziroma sodišče prepričati ne samo s svojimi navedbami, ampak tudi s predlaganjem dokazov, ki po njegovih zatrjevanjih izkazujejo objektivne okoliščine (indice, elemente) predmetnega namena.
|
Ni v nasprotju s pravom Evropske unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Ob tem je treba dodati, da davčni zavezanec ob obstoju indicev, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo in ki jih ne bi smel spregledati, ni dolžan ugotavljati, ali je poslovni partner neplačujoči gospodarski subjekt, ampak se je dolžan prepričati o njegovi zanesljivosti. Takega preverjanja pa davčna tajnost ne preprečuje (npr. poizvedbe po spletu, pri drugih izvajalcih).
Odstop od siceršnje poslovne prakse zagotovo predstavlja indic, na podlagi katerega bi se moral revident pozanimati o zanesljivosti svojih poslovnih partnerjev in bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, vendar jih je zaradi malomarnosti ali zavestno spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugih subjektov.
|
Izplačilo delavcem, ki ga je delodajalec opredelil kot izplačilo regresa in ga izplačal v mesecu decembru, davčno ne predstavljajo drugega obroka regresa za letni dopust, ampak drug dohodek iz zaposlitve, če delodajalec z ničemer ne izkaže da so bili podani pogoji za izplačilo regresa v več obrokih in po 1. juliju tekočega leta.
|
Davčni organ prve stopnje bi moral na podlagi Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov moral revidentko ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.
|