Upravni organi so, skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), pri odločanju vezani ne le na Ustavo in zakon, temveč tudi na podzakonske predpise. Instituta exceptio illegalis zato ne morejo uporabiti.
O povračilih (stroškov, ki se po določbah zakona ne vštevajo v davčno osnovo) je že po naravi stvari mogoče govoriti le, če stroški v zvezi z delom delojemalcu dejansko nastanejo.
|
Tožeča stranka se ne strinja z izločitvijo odhodkov iz odtujitve naložbenih nepremičnin in posledičnim povečanjem davčne osnove za leto 2006. Kot običajno na področju gradbeništva navaja prakso, po kateri investitorji izvajalce plačujejo z nepremičninami. Način plačila gradbenih storitev (s kompenzacijo) sam po sebi ni sporen in ne vpliva na višino odhodkov. Nanjo (ob prodaji) vpliva dogovorjena nabavna vrednost nepremičnine, ki je bila po pavšalnih in neizkazanih navedbah tožeče stranke v davčnem postopku, skladno z zatrjevano prakso na področju gradbeništva, višja od njene tržne vrednosti. Takšne prakse, tudi če bi bila izkazana, po presoji sodišča ni mogoče opredeliti kot običajno poslovno prakso v gradbeni dejavnosti. Če je torej v gradbeni dejavnosti običajen način poplačila gradbenih storitev z nepremičninami, pa kot običajnih ni mogoče priznati nabavnih vrednosti nepremičnin v višini, ki presega tržne cene.
|
V obravnavanem primeru je odločitev v pogledu osnove za davek od dobička pravnih oseb, ob upoštevanju načina poplačila zavarovalnih premij (pobot z zavarovalno vsoto po polici št. …), pa tudi v pogledu ugotovljene bonitete, odvisna od vprašanja upravičenca in s tem obstoja terjatve tožeče stranke po navedeni zavarovalni polici. V tej smeri pa je dejansko stanje v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ostalo nepopolno ugotovljeno.
|
V obravnavanem primeru ostaja sporna razlaga 1. točke 7. odstavka 98. člena ZDoh-2, po kateri se v vrednost nepremičnine v času pridobitve kot strošek všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Po navedeni zakonski določbi se investicije, ki jih zavezanec ni plačal, v vrednost kapitala ob pridobitvi ne vštevajo. Razlaga, po kateri se kot strošek na tej podlagi prizna tudi lastno delo davčnega zavezanca, je v nasprotju z zakonskim besedilom.
|
V obravnavanem primeru je sporna uporaba 1. odstavka 39. člena ZDDPO, v katerem je opredeljena t.i. investicijska davčna olajšava, z namenom spodbujanja davčnih zavezancev v dodatna vlaganja. Gre za olajšavo in s tem za izjemo od splošne obveznosti plačila davka, ki se že iz tega razloga razlaga ozko in s tem ne širi ne situacije oziroma primere, ki z določbo niso izrecno zajeti. Temu ustrezno – ozko pa je zato treba razlagati oziroma uporabiti tudi določbe SRS 1, ki se nanašajo na opredmetena osnovna sredstva, ki so (lahko) predmet olajšave.
|
Niti ZDavP niti ZUP direktno (zgolj) na uporabo listinskih dokazov ne napotujeta, jih pa predpisujeta člena 9 oziroma 11 ZDDPO, ko določata, da se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, oziroma da se med odhodke davčnega zavezanca upoštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali SRS. Slednji pa kot podlago za knjiženje predpisujejo verodostojne knjigovodske listine, česar pa dokaz z izvedencem ne predstavlja.
Temeljnica, ki je bila podlaga za knjiženje, je v SRS 21 opredeljena kot nalog, da se podatki, ki izhajajo iz pravno veljavne knjigovodske listine, na podlagi katere je izdan, vpišejo v poslovne knjige. Nalog ima pomožno naravo, usmerjeno predvsem h kontroli pravne veljavnosti izpričevalne listine. Temeljnice same zato ni šteti za verodostojno knjigovodsko listino.
|
Odločitev, da pogodbena kazen v davčnem obračunu za leto 2004 ne more biti upoštevana kot davčno priznan odhodek, je pravilna. V 13. členu ZDDPO je določeno, kateri odhodki se ne štejejo med odhodke po tem zakonu, to določbo pa tudi sodišče razume enako kot oba davčna organa, in sicer, da se med davčno priznanimi odhodki ne more upoštevati nobena denarna kazen. Glede tožbene navedbe, da so v 13. členu ZDDPO kot davčno nepriznani navedeni predvsem tisti odhodki, ki niso neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov davčnega zavezanca, sodišče pripominja, da so v tem členu izrecno našteti odhodki, ki jih zakon ne uvršča med davčno priznane odhodke, čeprav bi sicer lahko bili tudi poslovno potrebni.
|
V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnico mogoče obravnavati kot aktivno družbenico v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 in s tem kot odgovorno za obveznosti izbrisane družbe. Pri tem ni spora, da je bila tožnica v sodnem registru določena za zastopnico izbrisane družbe. Razen zgodovinskega izpisa iz sodnega registra kakršnihkoli dokazil, da dejansko ni imela nikakršnega vpliva na poslovanje družbe, ni predložila. Pavšalno navajanje, da je bil zakoniti zastopnik oziroma direktor nekdo drug, je, glede na podatke sodnega registra, premalo za ugotovitev, da tožnica za obveznosti družbe ne odgovarja. Očitka upravnih organov, da je imela možnost ugovarjati status pasivnega družbenika že v letu 2006, ko je prejela prvotni sklep o davčni izvršbi, pa tudi ni pojasnila.
|
Temeljno načelo ZDoh-2 je, da gre pri dohodnini za letni davek, ki se odmerja glede na prejemke v enem (odmernem) letu. V 120. členu ZDoh-2 pa je določena izjema: dohodki iz delovnega razmerja, vključno z zamudnimi obrestmi, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, se vštejejo v celoti v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel, obdavčijo pa se po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov. Povprečenje je torej izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno, in sicer se, glede na dikcijo navedene določbe, nanaša le na prejemke iz delovnega razmerja, ki so izplačani na podlagi sodne odločbe.
|
Da so izplačila zaposlenim bila opravljena, v zadevi ni sporno. Ker so bila opravljena na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, pa ni podlage za to, da se z vidika prejemnikov obravnavajo kot izplačilo povračil (v obravnavanem primeru neizkazanih) potnih stroškov, ki so neobdavčena. V tej zvezi pa tudi ni mogoče slediti stališču tožnika, da bi mu moral davčni organ za dodatno obračunane dajatve od drugih osebnih prejemkov povečati stroške dela. Gre namreč za dajatve, obračunane od izplačil, ki ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah.
Odločitev o odpravi dolgoročnih rezervacij za pričakovano odškodninsko odgovornost je skladna z določbami 9. in 10. člena ZDDPO že na podlagi ugotovitve, da verjetnost nastanka stroškov v prihodnosti po temelju in po višini ni izkazana.
|
Na podlagi 5. člena ZDPN-2 je zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec. Če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec, ima kupec po določbi 6. člena ZDPN-2 pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ni pa zaradi tega davčni zavezanec. S pogodbenim dogovorom torej prodajalec ne more z zakonom določene obveznosti prenesti na kupca, pač pa ima na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega davka oziroma lahko kupec sam namesto in za račun zavezanca plača davek.
Davčna obveznost je v konkretnem primeru nastala s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča in ne že s predhodno sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, zato v skladu z določbami 125. in 126. člena ZDavP-2 zastaranje še ni nastopilo.
|
Izpodbijana odločitev je bistveno pomanjkljivo obrazložena v pravnem pogledu v delu, ki se nanaša na zmanjšanje investicijske olajšave. S 1. odstavkom 18. člena ZDDPO, ki je, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, podlaga za odločitev (tudi) v tem delu, zakon višino transfernih cen omejuje pri odhodkih. Navedena določba zato ne predstavlja (neposredne) pravne podlage za znižanje investicijske olajšave.
|
Z opredelitvijo odvetniških storitev v pogodbi kot „storitev pravnika družbe“, ob pavšalno dogovorjenem mesečnem plačilu, vrsta in obseg storitev nista določena v zadostni meri. Pomanjkljiva je tudi opredelitev storitev v računih, ki se zgolj sklicujejo na pogodbo. Taka pa je tudi naknadno predložena specifikacija računov, iz katere ni razvidno obdobje, v katerem so bile odvetniške storitve opravljene, vrsta posamezne storitve ter za kateri subjekt holdinga je bila opravljena. Davčni organ je zato navedene listine pravilno opredelil kot neverodostojne in stroškov, ki jih je na tej podlagi tožnik prikazal v davčni bilanci, upravičeno priznal.
Prav tako tožniku utemeljeno niso bili priznani odhodki iz naslova obresti in negativnih tečajnih razlik v zvezi s krediti, najetimi za odkup lastnega poslovnega deleža ter za nakup poslovnih deležev v drugih družbah. Tožnik sicer ugovarja, da je nakup teh poslovnih deležev posledica dejavnosti holdingov, ki jo...
|
Zamudne obresti so na podlagi določb tedaj veljavnega ZDavP začele teči naslednji dan po poteku roka za plačilo davka po takrat veljavni obrestni meri in so nato tekle vse obdobje po obrestni meri na podlagi vsakokrat veljavnega predpisa, to je ZDavP, ZDavP-1 in ZDavP-2. Obračun zamudnih obresti je namreč odvisen od dneva nastanka zamude plačila davčne obveznosti, zato se določbe ZDavP-2 ne morejo uporabiti za obračun zamudnih obresti za tisto zamudo s plačilom davčnih obveznosti, ki je nastala pred njegovo uveljavitvijo.
V zvezi s sklicevanjem na zastaranje izterjave sodišče pripominja, da je bil tožniku dne 11. 12. 2006 osebno vročen sklep o davčni izvršbi z dne 29. 11. 2006, s katerim so se od njega terjale iste obveznosti. S tem je bil tek zastaranja pravice do izterjave pretrgan.
|
Pravila o dokazovanju v postopku upravnega odločanja dokazovanje z izjavo stranke dopuščajo le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov.
V davčnem postopku se dejansko stanje ugotavlja in dokazuje prvenstveno z listinami.
Davčni organ dokaznemu predlogu za zaslišanje prič utemeljeno ni sledil. Za dokazovanje vsebine in kraja opravljenih storitev, v odsotnosti kakršnihkoli pisnih dokazov, ki jih glede na v davčnem postopku zatrjevano vsebino storitev kot možne primeroma navajata že davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ (npr. projekti, zapisniki meritev, izračuni, načrti, itd.) oziroma ki jih ob na glavni obravnavi zatrjevanem posredovanju in lobiranju navede tožena stranka, izpovedbe prič ne zadoščajo.
|
Dejstvo, da je davčni organ izplačilo obravnaval kot plačo za čas od 1. 5. 2004 do 29. 5. 2006 na pravno podlago obdavčitve ne more vplivati. Gre za davčno obveznost, ki se odmerja na podlagi zakona, veljavnega v času izplačila. Da je bil v obravnavanem primeru prejemek izplačan v letu 2004, pa med strankama ni sporno.
Neizvedba predlaganega dokaza sama po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Sklicevanje na kontradiktornost postopka pa v upravnem postopku, kot je obravnavani in ki se ga kot stranka udeležuje le zavezanec za davek, ni utemeljeno.
|
V postopku ugotovljena dejstva so zadostna podlaga za ugotovitev, da je bil sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejet ne s ciljem, da se osnovni kapital družbe dejansko poveča, temveč s ciljem njegovega takojšnjega zmanjšanja in s tem neobdavčenega izplačila alikvotnega deleža. Zadevni korporacijski pravni posli so bili torej sklenjeni izključno z namenom izigravanja davčnih predpisov. Gre za zlorabo pravic oziroma njihovo uporabo za namen, ki je nedopusten. Tožeča stranka sicer pojasnjuje zakonitost svojega manevra s stališča ZGD, zakaj je v danem primeru, ne s stališča ZGD, pač pa s stališča poslovno ekonomske odločitve, ravnala tako, kot je, pa zadovoljivo ni pojasnila. Tako ostaja edini izkazan namen za njen manever prikrito izplačilo dobička.
Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da v konkretnem primeru niso bili podani zakonski pogoji za obdavčitev, saj naj bi ta nastopila šele z uveljavitvijo ZDDPO-2. Vrhovno sodišče se je v primeru presoje...
|
Za isto upravno zadevo gre, kadar se na isti dejanski in pravni podlagi odloča o isti pravici ali obveznosti. Tožeči stranki je bil z dokončno odločbo z dne 22. 9. 2005 odmerjen davek od dobička pravnih oseb za leti 2003 in 2004, z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, pa se ji davek od dobička pravnih oseb za navedeni leti nalaga v doplačilo na povsem drugi dejanski in pravni podlagi. Njeno stališče, da gre za odločanje o isti obveznosti v smislu iste upravne zadeve, torej ne drži.
Pogoji, pod katerimi sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitve (vstopni DDV), so določeni v 40. členu ZDDV. Sodišče se zato ne strinja s stališčem pritožbenega organa, kolikor ta pravico do odbitka DDV pogojuje z davčnim priznavanjem odhodkov na...
|
Šteje se, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko ter na javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav. Le za tako komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča je mogoče odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemjišča.
Trditve o komunalni neopremljenosti parcele št. 922/2 se raztezajo tudi na kasneje nastale parcele. Zato bi moral organ tožnico pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze, česar pa ni storil in je posledično dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno.
|
Odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi storitve, navedene na obravnavanih dveh računih, opravila družba, ki je ta dva računa izstavila. Zato se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Odbitni DDV se namreč davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec.
|