Tožnik je na podlagi neverodostojnega računa ter ostalih spornih računov, neupravičeno uveljavljal odhodke iz poslovanja in si s tem neupravičeno znižal davčno osnovo, zato mu je davčni organ naložil v plačilo razliko za doplačilo akontacije dohodnine za leto 2010 in 2011. V postopku je bilo ugotovljeno, da računalniška oprema, na katero se glasijo sporni računi, ni bila namenjena za opravljanje tožnikove dejavnosti, ni bila evidentirana med tožnikovimi osnovnimi sredstvi in se ni nahajala na sedežu tožnikove dejavnosti. Zato tožniku upravičeno niso bili priznani odhodki na podlagi navedenih računov in posledično pravilno odmerjena akontacije dohodnine.
|
Davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena tega ZDavP-2 zavaruje pričakovano davčno obveznost z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah zavezanca za davek oziroma deležih družbenika. V teh primerih se sklep iz tretjega odstavka 111. člena tega zakona šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena tega zakona, kjer je med drugim določeno, da začasni sklep za zavarovanje, s katerim se zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z njegovimi nepremičninami, davčni organ nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, ta pa po uradni dolžnosti vpiše v Zemljiško knjigo zaznambo v njem vsebovane prepovedi.
|
Zloraba sistema DDV pomeni, to je izvedba določene transakcije zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti, razlog, zaradi katerega davčni zavezanec ni upravičen do vračila DDV, ki ga uveljavlja na podlagi take transakcije. Takšno stališče namreč izhaja tudi iz sodne prakse SEU, kot tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Vendar pa morajo biti po presoji sodišča okoliščine glede ugotovljene zlorabe sistema DDV v postopku nesporno ugotovljene, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Tožeča stranka se sklicuje, da uveljavlja odbitek izhodnega DDV in ne odbitek vstopnega DDV, zaradi česar meni, da očitek o njenem vedenju glede sodelovanja pri davčni utaji ni utemeljen in tudi ni jasno, kakšno ugodnost naj bi tožeča stranka (sploh) pridobila (ob tem, da je izhodni DDV, katerega popravek uveljavlja, tudi plačala).
|
Izplačilo na podlagi sodne poravnave predstavlja denarni prejemek tožnice, ki je v izpodbijani odločbi pravilno pravno opredeljen kot drug dohodek, opredeljen v 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Med tovrstne dohodke spada dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjskih pravic ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.
|
Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom in s prilogami, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je tudi eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Če pa takšnega računa s prilogami davčni zavezanec nima, tudi po presoji sodišča na podlagi takšnega računa ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 predvideva ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice. V predmetni zadevi...
|
Davčni organ je nepravilno pravno kvalificiral in ovrednotil kot dohodke iz delovnega razmerja, kot to določa 37. člen ZDoh-2, dohodke, ki jih je tožnik izplačeval radiološki inženirki specialistki organizirani kot s.p., ki je bila zaposlena pri tožniku, na podlagi pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe. Glede na dejanske okoliščine, ki jih je v zvezi s prejemki pri tožniku zaposlene zdravstvene delavke ugotovil davčni organ, je po presoji sodišča treba tudi te dohodke davčno obravnavati po ekonomski vsebini. Vendar bi pa po presoji sodišča opredelitev teh dohodkov kot dohodkov iz delovnega razmerja pomenila različno obravnavanje zdravnikov in zdravstvenih delavcev in ni utemeljenega razloga za to, da bi se obdavčitev „dodatnih“ dohodkov pri tožniku zaposlene zdravstvene delavke razlikovala od obdavčitve dohodkov, ki pri tožniku niso bili zaposleni. Davčni organ je dohodke radiološke inženirke specialistke, zaposlene pri tožniku,...
|
|
|
|
Zakon določa vse elemente, ki vplivajo na višino davčne osnove. Metoda cenitve ni predpisana. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa resničnemu dejanskemu stanju, zato jo davčni organ izbere ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Davčni organ ima namreč v okviru vodenja postopka DIN pooblastilo, da se sam odloči, katero metodo bo uporabil pri oceni davčne osnove, pri čemer pa je pomembno, da je takšno oceno mogoče preizkusiti.
Na strani tožnika je, da dokaže, da je gotovino hranil in ne porabil. Tožnik se sklicuje na potrdili o najemu sefov pri C. od 22. 1. 1993 do 31. 5. 2012 in D. od 14. 5. 2002 dalje. Drugačnih dokazil ne ponudi. Sam najem sefa še ne dokazuje, da je imel tožnik v sefu tudi gotovino, zato zgolj s potrdilom o najemu sefa tožnik ni dokazal zatrjevane gotovine na dan 1. 1. 2008.
Stališče davčnega organa, da davčne osnove ni mogoče znižati na podlagi dokazil, ki so verjetno izkazana, je pravilno. Gre za...
|
V postopku ugotovljene okoliščine tožnikovega poslovanja so bile za davčni organ zadostna podlaga za ugotovitev, da pri tožniku obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Tožnik je namreč izdajal račune za dobave, oproščene plačila DDV (46. člen ZDDV-1), italijanskim kupcem, ki pa od večine dobav DDV niso plačali (gre za kupce, ki niso dosegljivi, ne obstajajo na naslovih, ali so že prenehali zaradi ugotovitve, da so le-ti missing traderji). Poleg tega je z navedenimi kupci posloval na neobičajen način (kitajski dobavitelji in italijanski kupci naj bi se o vsem dogovarjali sami). Navedene objektivne okoliščine v zvezi s tožnikovim poslovanjem za ugotovitev, da je pri tožniku obstajal sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV v smislu drugega odstavka 80. člena ZDDV-1. Slednje določilo je namreč predvideno prav za situacije, za kakršno gre tudi v obravnavani zadevi, saj sta davčna organa ugotovila resne pokazatelje, da tožnik identifikacijsko...
|
Rok, ki ga za izdajo odločbe v DIN določa ZDavP-2, je zakonski instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Stališče tožnika, da se je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2 in da pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločb niso izpolnjeni, ni utemeljeno.
Tožnik je bil obveščen tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih in tudi seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb je bila utemeljeno zavrnjena, prav tako je bilo skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko...
|
Rok, ki ga za izdajo odločbe v DIN določa ZDavP-2, je zakonski instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Stališče tožnika, da se je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2 in da pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločb niso izpolnjeni, ni utemeljeno.
Tožnik je bil obveščen tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih in tudi seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb je bila utemeljeno zavrnjena, prav tako je bilo skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko...
|
Ker so pripadniki Al Mahdija od tožnika očitno zahtevali provizijo in ga niso preganjali zato, ker je prodajal alkohol oziroma ker bi imel določeno politično prepričanje oziroma ker bi mu akter zatrjevanega preganjanja pripisal določene politične lastnosti ali versko prepričanje, ni očitno, da bi bila v tej zadevi podana katera izmed petih možnih podlag za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Kvečjemu bi bilo možno izpeljati, da bi napadalci lahko na zunaj opravičevali svoje maltretiranje tudi s kršenjem verskih pravil in običajev glede na to, da iz predloženih in uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi s strani tožnika in uradne osebe nedvomno izhaja, da je v Iraku možno preganjanje zaradi upravljanja trgovin z alkoholnimi pijačami in v tem smislu lahko gre za pripisano stališče, ki nasprotuje političnim in/ali verskim prepričanjem akterjev preganjanja. Možno bi tudi bilo, da bi tožniku grozila resna škoda, ker se je izmikal plačilu provizije...
|
Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1.
|
Praviloma sme pri izračunu svoje davčne obveznosti davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen.
Glede na dejstvo, da je bil A.A. zaposlen pri tožniku ter hkrati ustanovitelj in direktor hrvaške družbe A. d.o.o., ki je edini za slednjo opravljal nakupe in prodajo vozil,...
|
Tožnikovo ravnanje, kjer celotno poslovanje temelji na zaupanju do kupcev in dobaviteljev, ki se med sabo sami dogovarjajo o poslu, tožnik pa ima vlogo posrednika med obema, pri čemer od kupca ne zahteva nikakršnih zavarovanj v primeru neplačil kupcev, močno odstopa od običajne poslovne prakse in ni mogoče trditi, da tega tožnik ni vedel. Pri tem pa ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi šlo za dobave blaga navedenim kupcem v zelo visokih zneskih in je zato tveganje v primeru neplačil s strani kupcev zelo visoko, kar vse je bilo tožniku znano.
Dejstvo, da je šlo za poplačilo zelo visokih zneskov in da se kljub dolgim plačilnim rokom tako tožnikovi kupci kot tožnik do dobaviteljev niso držali predpisanih rokov in so s plačili praviloma zamujali ter dejstvo, da je tožnik tako situacijo sprejel in se zadovoljil z že omenjenimi pogodbami o nakazilih (ki niso podpisane s strani udeležencev) ter sprejel valutna tveganja, ki izhajajo iz opisanega načina...
|
V obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2), marveč za zlorabo predpisov o obdavčenju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj so predmetne transakcije dejansko nastale in tudi bile izvedene, vendar pa so udeleženci v predmetnih transakcijah dosegli takšne davčne učinke, kot jih sicer ne bi. Pri udeleženih subjektih je pri obravnavanih transakcijah obstajalo soglasje volje za sklenitev takšnih transakcij, vendar pa je bil njihov namen izogibanje davčnim obveznostim. Čim pa se ugotovi, da gre za izogibanje uporabi predpisov o obdavčenju se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
Ni pravilno tožničino stališče glede neizkazanosti suma zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davka. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je bila izdana ugotovitvena odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica v...
|
Ker je bil dolg na podlagi delnega pobota delno poravnan, je davčni organ v tem delu postopek izvršbe ustavil, za preostanek dolga pa je odločil, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje. Izvršilnega naslova pa v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati.
|
Odbitki, ki presegajo znesek dohodnine, odmerjene po ZDoh-2, se ne morejo uveljvljati kot odbitki v prihodnjih davčnih letih.
|
Davčni organ dovoli odlog plačila davka, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni organ ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda, ki bi jo s tem lahko preprečili. Vse navedeno mora komulativno izkzatai davčni zavezanec.
|