Točka 2 prvega odstavka 5. člena ZDMV omejitve uporabe dokazov v zvezi z dokazovanjem dejstva velike družine in skupnega gospodinjstva ne vsebuje. Pojma dokazilo o skupnem gospodinjstvu, na katerega se sklicuje navedena določba, že jezikovno ni mogoče enačiti s pojmom potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota na podlagi zahteve. Če bi hotel zakonodajalec omejiti dokazna sredstva glede dokazovanja skupnega gospodinjstva le na navedena potrdila, bi to v zakon izrecno zapisal, torej navedel, da gre za potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota.
Res je, da se praviloma skupno gospodinjstvo dokazuje s potrdilom o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda Upravna enota in je vezano na prijavo prebivališča oseb, ki tvorijo gospodinjstvo. Navedeno pa ne pomeni, da je to edini možen dokaz za dokazovanje navedenega dejstva in da če oseba statusa prebivališča pred Upravno enoto ni uredila, ne more izkazati obstoja skupnega gospodinjstva.
|
Ponovna presoja drugostopenjskega organa, ki je hkrati tudi nadzorstveni organ (organ, ki odloča o zahtevi predlagatelja za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), ni dopustna. Odločanje slednjega o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, je izključena, če je o pritožbi ali drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal in to odločbo presodil kot zakonito. Pritožbeni organ kot nadzorstveni organ namreč ne more nadzirati samega sebe.
|
Dejansko stanje davčni zavezanec lahko dokazuje z različnimi dokaznimi sredstvi, tudi z zaslišanjem stranke ali pa priče, vendar morajo biti dokazi tako listinski, kot tudi izpovedbe strank ali prič skladni in prepričljivi, da sodišče prepričajo. Po drugi strani pa je splošno uveljavljena ter zakonsko utemeljena obveznost vodenja ustreznega knjigovodstva ob spoštovanju SRS in je povezana z zahtevo poštenega in preglednega poslovanja, ki velja za vse poslovne subjekte.
|
Tožnik je za novo dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odmero njegove dohodnine, izvedel najkasneje dne 30. 12. 2016, ko je v Češki republiki plačal davek od dohodkov, ki jih je prejel v tej državi. Takrat je namreč davek poravnal, kar pomeni, da je bil najkasneje takrat seznanjen z njegovo višino. Predlog bi zato moral vložiti v nadaljnjih šestih mesecih, to je najkasneje do dne 30. 6. 2017, česar pa ni storil, pač pa je predlog vložil šele dne 25. 10. 2017, torej prepozno. Sodišče ne sledi tožnikovi trditvi, da je rok pričel teči šele, ko je od finančnega organa Češke republike prejel potrdilo (dokaz) o plačilu davka, torej dne 25. 4. 2017, saj po določbi 89. člena ZDavP-2 podlaga za vložitev predloga za obnovo postopka ni le pridobitev novega dokaza, pač pa so to tudi nova dejstva.
|
Davčni organ je pravilno zaključil, da tožnik ni dokazal, da bi imel na omenjeni presečni datum (1. 1. 2008) res gotovino v zatrjevani višini (500.000,00 EUR) oziroma ni dokazal, da bi v obdobju inšpiciranja dejansko prejel sredstva (v višini 185.000,00 EUR) od svoje matere. Davčni organ je razloge, zaradi katerih je sprejel tak zaključek, podrobno in izčrpno obrazložil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, prav tako se je do tožnikovih pritožbenih razlogov opredelil tudi pritožbeni organ. Z zaključki obeh organov pa se strinja tudi sodišče. Dokazno breme je namreč na tožniku, ki mora s predloženimi oz. predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva.
|
Pravilna je ugotovitev davčnega organa, da gre v razmerju med tožnikom in samostojnimi podjetnicami za navidezno razmerje v smislu 5. in 74. člena ZDavP-2, ter da so se storitve opravljale v odvisnem pogodbenem razmerju. Formalni (ne)obstoj delovnega razmerja v smislu določb ZDR-1 za odločitev v obravnavani zadevi, glede na citirane določbe ZDoh-2, ni bistvenega pomena. Ne glede na navedeno pa tudi po presoji sodišča ugotovitve prvostopenjskega organa izkazujejo elemente, ki po določilih ZDR-1 definirajo delovno razmerje. Tudi po presoji sodišča je dolžan davčni organ pogodbe ter na njihovi podlagi izvršena izplačila presojati po njihovi vsebini, upoštevajoč davčno zakonodajo ter pri tem ni vezan na formalnopravno opredelitev poslovnih dogodkov. Zaradi tega tudi ne posega v veljavnost sklenjenih medsebojnih razmerij, temveč le razlaga njihovo ekonomsko vsebino.
|
Tožnik seznamu izvršilni naslovov ne oporeka niti ne oporeka ugotovljenim datumom izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, ugotovljeni višini neporavnanih davčnih obveznosti ali odmerjenim zamudnim obrestim in stroškom postopka, pač pa le navaja, da je izpodbijani sklep neutemeljen zato, ker njegova obveznost ni bila ugotovljena s sodbo v pravdnem postopku, kar pa ni utemeljen tožbeni ugovor.
|
Celo pri spremembah istega akta delodajalca lahko pride do različnih pravnih podlag za urejanje položaja delavca – npr. le drugačnega poimenovanja delovnega mesta, še bolj pogosto pa pride tudi do vsebinskih sprememb, ki lahko predstavljajo poslovni razlog za premestitev javnega uslužbenca itd. Tudi glavna vsebina Stavkovnega sporazuma se nanaša na višje vrednotenje delovnih mest policistov v V. tarifnem razredu, ki se presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu s premestitvijo policistov, ki morajo pridobiti višjo izobrazbo; v takšnih primerih bi lahko govorili o premestitvi.
Ob takšnih pravnih izhodiščih je torej pri premeščanju javnega uslužbenca s sklepom delodajalca treba upoštevati zakonske podlage oziroma določbe ZJU o premestitvi, vendar se je treba vprašati tudi, ali gre v konkretnih okoliščinah, ki jih je treba ugotoviti, upoštevajoč relevantne zakonske določbe, sploh za primer (klasične) premestitve.
|
Sklepa o davčni izvršbi ni mogoče z uspehom izpodbijati z navajanjem, da so podani pogoji za ustavitev davčne izvršbe.
|
Globa je izvzeta iz obveznosti, ki se lahko odpustijo v osebnem stečaju.
|
Kadar se status javnega dobra ne odvzame, do spremembe ne pride in je nepremičnina dostopna za (upo)rabo enako kot prej, kar pomeni, da zaradi sklepa, kot je izpodbijani, v pravni interes morebitnih uporabnikov nepremičnine oziroma objekta kot javnega dobra ni poseženo. Pravni položaj iz tega naslova se zaradi izpodbijanega sklepa ne spreminja niti tožniku, ki si ukinitve statusa javnega dobra želi.
|
Za namen razlage 221. člena CZS o prekinitvi zastaranja je treba revizijo po ZUS-1, ki jo vloži zavezanec za carinski dolg in z njo uspe ter doseže ponovno odločanje o dolgu pred carinskim organom, šteti za pritožbo v smislu 243. člena CZS. Omenjeni odgovor pa pritrjuje tudi dosedanji praksi Vrhovnega sodišča, da mora carinski organ postopek, ki sledi odločitvi o reviziji, izvesti do poteka zastaralnega roka, katerega tek je bil glede na določbo tretjega odstavka 221. člena (v zvezi z 243. členom) CZS odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev, kar pomeni, da se z odločitvijo o reviziji njegov tek nadaljuje (zadevi X Ips 202/2014, X Ips 23/2015). Z navedenim pa je skladno tudi stališče v zadevi X Ips 43/2016, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa.
|
Pravilne so ugotovitve davčnega organa, da je tožnik poslovne dogodke vseh treh omenjenih dobaviteljev, pri katerih gre za povezane osebe, knjižil na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin in da zatrjevanih poslovnih dogodkov ni izkazal. Knjigovodska listina je namreč skladno s SRS 21 verodostojna le, če izkazuje poslovne dogodke verodostojno in pošteno; sestavljena mora biti tako, da na njeni podlagi strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, jasno in brez kakršnih koli dvomov spozna naravo in obseg poslovnih dogodkov. V obravnavani zadevi je tudi po presoji sodišča izkazana pravilna ocena davčnega organa, da predloženi računi in pogodbe omenjenih treh dobaviteljev niso verodostojne listine, ker davčni organ na njihovi podlagi ne more popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznati narave in obsega poslovnih dogodkov, kot to določa SRS 21.12.
|
Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZDDPO-2 je davčno priznan tisti odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov. Takšen odhodek za pravno osebo predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
Izpodbijana sodba temelji na stališču, da obresti niso poslovno potreben odhodek, ker je bila kupnina za zemljišča, v zvezi s katerimi je bilo najeto posojilo, plačana prodajalcu še pred odobritvijo posojila. Zgolj to dejstvo pa ne zadošča za zaključek, da se obresti ne priznajo kot odhodek, ki zmanjšuje davčno osnovo. Da gre za odhodek, ki je za davčnega zavezanca nepotreben oziroma neupravičen, bi sodišče prve stopnje lahko utemeljilo ob ugotovitvi, da so bila finančna sredstva, pridobljena od banke, porabljena v nasprotju z namenom iz 29. člena ZDDPO-2. To pa iz...
|
V zvezi z obdavčitvijo oziroma oprostitvijo obveznosti plačila dohodnine fizične osebe od dobička iz kapitala od odsvojitve premičnin (1. točka 32. člena ZDoh-2), način nastanka odsvojiteljeve lastninske pravice na tem kapitalu (premičninah), ni odločilen.
Ker med strankama ni sporno, da so bile odpadne surovine ob prodaji revidentu last prodajalcev (njihov kapital) se od dohodkov, ki so jih ustvarili s prodajo premičnin, torej po 1. točki 32. člena ZDoh-2, dohodnine ne plača, zato tudi revident ni bil dolžan plačati akontacije tega davka kot davčnega odtegljaja.
Zmotno je materialnopravno stališče, da se navedeni dohodki fizičnih oseb (doseženi s prodajo odpadnega materiala, pridobljenega z aktivnostjo zbiranja), lahko obravnavajo in obdavčijo z dohodnino kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po tretjem odstavku 38. členu ZDoh-2.
Za dohodek iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja je nujno, da je med...
|
Revizija dopusti glede vprašanja, ali ima pravna oseba, organizirana v pravnoorganizacijski obliki "zavod", ob izpolnjevanju ostalih pogojev po 50. členu ZDDPO-2, pravico do nevtralne davčne obravnave iz 49. člena ZDDPO-2?
|
Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.
|
Določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Ob tem, da je tožnik glede zatrjevanega dejstva, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije že pred registracijo v Republiki Sloveniji, predložil CMR, prvostopenjski davčni organ pa se do CMR sploh ni opredelil, drugostopenjski davčni organ pa je navedel le, da v verodostojnost podatkov iz CMR dvomi, je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede tega ključnega vprašanja nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je v tem delu, kljub dopolnitvi razlogov z drugostopenjsko odločbo, nezadostno obrazložena, saj ZDMV sam po sebi ne daje podlage za sklep, da so se vozila nahajala v Republiki Sloveniji po datumih,...
|
Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe.
"Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne...
|
Takojšnja prodaja in povratni zakup nepremičnin med istima strankama ne pomenita dveh vzajemnih dobav blaga (ločenih pravnih poslov), ampak enotno finančno transakcijo za povečanje likvidnosti gospodarske družbe, če: gospodarska družba za namen pridobitve sredstev kot posojila prenese (proda) nepremičnine na finančno institucijo, ta pa za iste nepremičnine sklene s prodajalcem pogodbo o finančnem leasingu; omenjeni namen pa je izkazan, če prenos nepremičnin ne omogoča finančni instituciji razpolaganja z njimi na način, kot da bi bila njihova lastnica, za kar gre tudi v primeru, če nepremičnine na podlagi take pogodbe ostanejo v posesti dotedanjega lastnika, to je leasingojemalca. Pomembna je torej dejanska možnost uporabe nepremičnin, ne pa zgolj pravni vidik leasingodajalčeve pridobitve lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo.
Uresničevanje pravice do odbitka DDV je omejeno samo na dolgovane davke in je ni mogoče razširiti na pomotoma plačani...
|