Odločitev o pobotu po svoji vsebini pomeni oblastno dejanje davčnega organa, s katerim ta posega v pravice oziroma obveznosti davčnega zavezanca, saj na njegovi podlagi prenehajo oziroma se spremeni višina davčnih obveznosti. Zato je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom.
Obvestilo o izvedbi pobota je treba v tem kontekstu razlagati zgolj kot dejanje v postopku pred izvedbo pobota. Z njim davčni organ ne more nadomestiti upravne odločbe, niti z njegovo izdajo ne ustvarja pravnih posledic pobota, ampak zavezanca zgolj obvesti o nameravanem pobotu, s čimer mu da možnost izjave v postopku. S takšnim postopanjem je zagotovljena kontradiktornost postopka.
Obvestilo o izvedbi pobota ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.
Ker upravni akt o pobotu sploh ni bil izdan, obvestilo pa ne more nadomestiti upravne odločbe, pobot medsebojnih terjatev in obveznosti sploh ni nastal....
|
Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, je nepopoln.
|
Obvestilo o pobotu samo po sebi ne ustvarja pravnega učinka pobota, ampak mora davčni organ o pobotu izdati upravni akt, saj le tako lahko poseže v pravni položaj zavezanca za davek. V obravnavanem primeru takšen akt (še) ni bil izdan, kar pomeni, da do pobota davčnih obveznosti sploh ni prišlo in torej ni podlage za evidentiranje spremembe davčne obveznosti predlagateljev.
To posledično pomeni, da si predlagatelja tudi v primeru uspeha z revizijo ne moreta izboljšati pravnega položaja, saj do posega v njune pravice oziroma pravne koristi, kot ga zatrjujeta in ga želita varovati v revizijskem postopku, sploh ni prišlo.
|
Uredba o prevzemanju odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in določitvi najvišje cene njihovega odlaganja v 3. členu določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljalec odlagališča komunalnih odpadkov, 67 EUR na tono prevzetih odpadnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno. Ne glede na to, da je bila Uredba o okoljskih dajatvah sprejeta leta 2010, to je po sprejetju zgoraj navedene Uredbe iz leta 2006 in da v 3. členu Uredbe cena storitve vsebuje samo vključitev DDV, ne pa tudi okoljske dajatve, ni mogoče določene najvišje cene storitev 67 EUR razlagati tako, da jo je mogoče zviševati glede na kasneje sprejete predpise.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je bilo zaradi uresničitve pravice do poštenega sojenja potrebno izvesti glavno obravnavo v zadevi opr. št. I U 2803/2017 pred Upravnim sodiščem RS in izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem prič.
|
Metode cenitve ZDavP ne predpisuje. Gre za vprašanje operativne taktike davčnih organov, ki je zakon podrobneje ne normira, temveč zgolj navaja splošna vodila. Potrebno je izhajati iz okoliščin primera in uporabiti metodo, ki bo najbolj zvesto odražala razmere davčnega zavezanca. Metoda mora biti logično obrazložena tako, da je njeno uporabo moč preveriti. Dodati je potrebno, da pri cenitvi že po naravi stvari ne more iti za ugotavljanje pomembnih dejstev (dohodka oziroma prometa) z dokaznim standardom prepričanja (na gotovost meječa verjetnost). Zadostuje največja verjetnost, ki jo je v danih razmerah še moč pričakovati.
|
Tako pri primarnem kot tudi podrejenem zahtevku je na podlagi iste dejanske podlage tožbe zasledovana enaka pravna posledica – neučinkovanje sporne prodajne pogodbe v razmerju do tožnikov, v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve ter dopustitev izvršbe na prodano nepremičnino, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve. Prvi primarni zahtevek v tožbi je bil v smislu določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP le popravljen z določbo 260. člena OZ skladno formulacijo paulijanske tožbe (ugotovitveni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe je bil spremenjen v oblikovalni zahtevek na neučinkovanje pogodbe v razmerju do upnika - prvega tožnika, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve). Tožba torej ni bila dejansko ter pravno identitetno spremenjena v navedenem podrednem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilno stališče revidentov, da bi bilo treba šteti, da je bil podredni zahtevek vložen že po izteku zakonskega prekluzivnega roka za izpodbijanje dolžnikovih...
|
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
|
Če se zoper revidenta v obravnavanem trenutku ne bi vodil stečajni postopek, bi davčni organ, upoštevaje četrti odstavek 73. člena ZDDV-1, lahko pobotal revidentovo terjatev do države z njegovo obveznostjo in posledično zavrnil zahtevek za vračilo davka. Po začetku stečajnega postopka pa je takšen modsebojen pobot terjatev, ki so nastale pred in tistih, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP izrecno prepovedan, zato bi morala tožena stranka pri odločitvi o revidentovem zahtevku za vračilo presežka upoštevati 264. člen ZFPPIPP. Gre za odraz pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov v stečaju, zaradi česar je dopustnost pobota v stečaju izjema, ki mora biti v zakonu izrecno določena. Ob odsotnosti posebne ureditve, s katero bi zakonodajalec v postopkih zaradi insolventnosti drugače uredil pobot davčnih obveznosti s terjatvami iz naslova popravkov DDV, po presoji revizijskega sodišča tudi za tovrstne obveznosti velja...
|
Zaključki sodišča druge stopnje o tem, da toženec za poslovni delež ni plačal ničesar in da je bil skupni namen pogodbenih strank v pridobitvi premoženjske koristi tožencu na račun družbe L., d. d., pomenijo ugotavljanje dejstev, pomembnih za nastop civilnopravne sankcije. Takšen skupni namen pogodbenih strank je namreč v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode in kot tak nedopusten, pogodba s takšno kavzo pa nična.
|
Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.
S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru o nezapadlosti terjatve sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, je bila revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
|
Kljub temu, da so posli v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini sicer oblični, so že glede na določbo 77. člena ZDavP-2, poleg (praviloma) listinskih dokazov dopustna tudi vsa druga ustrezna in primerna sredstva, kar je posebej pomembno upoštevati tudi v obravnavanem primeru, ko gre za obdavčitev fizične osebe. Omejevanje dokazovanja določenih dejstev zgolj na določena dokazna sredstva pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Sodišče prve stopnje je imelo za namen varstva (tudi) revidentovih pravic, pred zavrnitvijo dokaznega predloga kot nemogočega (zaradi domnevno slabega zdravstvenega stanja priče), najmanj v skladu z ZPP možnost revidentu, ki v tem primeru nosi procesno dokazno breme, določiti primeren rok, do katerega se bo čakalo na izvedbo dokaza, ali pa ga vsaj pozvati na predložitev pisne in podpisane izjave predlagane priče, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku.
|
Dikcija "vedel oziroma bi moral vedeti" o goljufivih transakcijah je pravni standard, ki ga je treba napolniti od primera do primera. Odločanje na podlagi pravnih standardov pa pomeni, da Vrhovno sodišče, ki je v revizijskem postopku pooblaščeno le za nadzor nad pravilnostjo uporabe prava, uporabo pravnih standardov nadzira v omejenem obsegu. Intenziven nadzor uporabe pravnega standarda bi namreč terjal tudi oceno in presojo dejstev, predvsem pa pravilnosti dejanskih zaključkov, s čimer bi revizijsko sodišče nujno posegalo (tudi) v presojo dejanskega stanja, kar ni njegova naloga. Uporabo pravnih standardov revizijsko sodišče zato lahko kontrolira le z vidika konsistentnosti, logičnosti razlogov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek, ter preverja, ali uporaba pravnega standarda v posameznem primeru ne odstopa od uporabe istega standarda v drugih primerljivih primerih.
|
Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln.
Ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo predlagatelj po vsebini uveljavlja v tem delu, ni revizijski razlog, tudi revizije iz tega razloga ni mogoče dopustiti.
|
Drugi odstavek 82. člena OZ določa obvezno razlagalno pravilo, ki se uporablja za razlago spornih določb pogodbe. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge; kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.
|
Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave, in ne kot zmotno meni revident, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere. To pomeni, da na tek tega, tj. absolutnega zastaralnega roka za odmero ali pa za izterjavo, ne vplivajo prekinitve teka petletnega relativnega roka, ne pa, da začne absolutni zastaralni rok za izterjavo teči hkrati z absolutnim zastaralnim rokom za odmero davčne obveznosti, saj zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti, temveč šele po izvršljivosti odmerne odločbe.
|
Sodišče prve stopnje zgolj s pozivom revidentki na predložitev odločbe upravne enote in v tem pozivu vsebovanim opozorilom, da bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov, ni dalo zadostne podlage revidentki, da bi lahko zaznala spremenjeno stališče sodišča prve stopnje, po katerem v obravnavani zadevi glede njenega statusa kmeta ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP, tako kot je to odločilo v prvem postopku, temveč za dejstvo, ki ga mora dokazati revidentka sama. Utemeljen je revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje v postopku upravnega spora tudi samo ugotavljalo dejansko stanje in da kljub temu, da 21. člen ZUS-1 sodišču v takšnem primeru nalaga, da mora pred izdajo odločbe dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembe za odločitev, na glavni obravnavi tega ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 75. člena ZUS-1, ker revidentki z...
|
V konkretnem opisu prekrška na plačilnem nalogu Finančne uprave Republike Slovenije je kot kraj storitve prekrška sicer res naveden kraj Ljubljana, vendar pa iz podatkov v spisu in celotnega opisa prekrška ne izhaja, da bi bil očitan prekršek dejansko storjen v Ljubljani oziroma da bi storilec moral delovati v Ljubljani.
V opisu prekrška navedeni kraj, kjer bi storilec moral delovati, tako nima dejanske in pravne podlage oziroma glede na celoten opis prekrška in navedene zakonske določbe to ni pravilen kraj storitve očitanega prekrška.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali četrti odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku davčnemu organu daje podlago za izračun davčne obveznosti, ki bi bila večja od tiste, ki bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
|
Po presoji sodišča je imel prvostopenjski organ ob upoštevanju gornjih ugotovitev in nespornega dejstva, da odmerna odločba v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila izdana, pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v določbi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Navedeno določbo je tudi pravilno uporabil. Ob navedenem sodišče poudarja, da za izdajo izpodbijanega sklepa zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ nima diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, niti mu v tem primeru ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila...
|