V sporu o obsegu zapuščine so dediči enotni in tudi nujni sosporniki. Ker je pravica sodedičev skupna in nedeljiva in izhaja iz zapuščine kot celote, ni dopustno reševati spora o obsegu zapuščine brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani.
Zaradi razlikovanja med zavezovalnimi pravnimi posli obligacijskega prava, ki so relativne narave in učinkujejo le med pogodbenimi strankami ter razpolagalnimi pravnimi posli stvarnega prava, ki so absolutne narave in učinkujejo tudi proti tretjim, je razpolaganje s stvarjo, ki ni last odsvojitelja, mogoče.
Zavezovalni pravni posel, katerega predmet je tuja stvar, samo zaradi tega, ker odsvojitelj na predmetu pogodbe nima lastninske pravice, ni nična.
|
Tožba je samostojno procesno dejanje, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi. Skladno z ustaljeno sodno prakso to pomeni, da se v njej ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe iz vlog, podanih v predhodnih fazah postopka, ampak je treba te konkretno opredeliti. Prav tako ni mogoče upoštevati sklicevanja na navedbe v pritožbi v upravnem postopku, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, njeno utemeljenost pa sodišče presoja le na podlagi v njej konkretizirano navedenih kršitev oziroma tožbenih navedb in zato ne zadostuje sklicevanje na druge vloge.
|
Na podlagi 367. č člena ZPP sodišče vlogo zavrže, če predlogu za dopustitev revizije ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Iz tega izhaja, da Vrhovno sodišče ne poziva stranke na odpravo pomanjkljivosti (predložitev manjkajočega dokaza).
Predlog je vložil zakoniti zastopnik predlagatelja, ki pa svoji vlogi ni priložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zaradi neizkazovanja zahtevanega pogoja predlog za dopustitev revizije ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.
|
Davčni organ ni pristojen za ugotavljanje storitve kaznivih dejanj. Prvi odstavek 127. člena ZDavP-2 jasno določa, da davčni nadzor, med drugim po drugem odstavku cit. člena torej tudi davčni inšpekcijski nadzor, obsega nadzor nad izvajanjem oziroma upoštevanjem zakonov o obdavčenju in ZDavP-2. Po presoji sodišča zato po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 ni mogoče izdati ugotovitvene odločbe, s katero bi se ugotovile nepravilnosti s področja kazenskega prava, temveč je mogoče ugotoviti le nepravilnosti, poenostavljeno rečeno, z davčnega področja oz. s področja drugih zakonov, ki spadajo v pristojnost davčnih organov.
|
Zavarovanje traja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne ali ko ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v pritožnikovem primeru do plačila davčne obveznosti. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. V takem primeru si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju zaradi izpolnjene davčne obveznosti ni več mogoče. V takem primeru je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s...
|
Odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čim prej izterja. Javni interes se namreč izraža v zadostnih javnih sredstvih za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb (davki so glavni proračunski vir); če bi pritožba praviloma zadržala izvršitev odločbe, bi (zaradi več dejavnikov) prišlo do zloma koncepta proračunskega financiranja.
V postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
|
Naslovno sodišče je s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, za zavarovanje katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe bistveno vprašanje razlage materialnega prava ter, da razlaga 4. člena ZDTon, kot sta jo v obravnavani zadevi uporabila davčni organ in tožena stranka, ni pravilna. Posledično tudi ni pravilen izpodbijani sklep, ki je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bila tožnici naložena z omenjeno odločbo, ter pogoj pričakovane davčne obveznosti (tudi) ni več izpolnjen.
|
Z uporabo jezikovne in namenske metode razlage ter ustavno skladne razlage 3. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 4. člena ZDTon so dohodki iz poslovanja z ladjami v mednarodni plovbi tudi dohodki od prodaje ladij, vključenih v sistem davka na tonažo, če se v roku petih let od prodaje porabijo za nakup ene ali več ladij oziroma ladjarske družbe ali deleža ladjarske družbe. Če pa ta pogoj reinvestiranja dohodka od prodaje ladij v petih letih od prodaje ni izpolnjen, potem mora zavezanec te dohodke vključiti v davčno osnovo. Ta davčna osnova se ugotavlja po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb. V danem primeru je to ZDDPO-2, davčno osnovo pa se ugotavlja v skladu z 12. členom ZDDPO-2. Obdavčen je dobiček (presežek prihodkov in odhodki) in ne dohodek od prodaje ladij oz. celoten izkupiček od prodaje ladij, kot to na strani 34 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja davčni organ.
|
Tožnik kot lastnik poslovnih prostorov, ki jih oddaja v najem pravni osebi, ki v njih opravlja dejavnost, ni oproščen plačila davka od premoženja.
|
Pri vračilu preveč plačanega prispevka za zaposlovanje invalidov je, upoštevaje jezikovno, sistematično in tudi logično razlago predpisa, treba upoštevati določbo prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, po kateri zavezancu od preveč odmerjenega in plačanega davka (od dneva plačila) pripada tudi pravica do obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo po 2. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 tudi za prispevke za zaposlovanje, kamor lahko glede na namen uvrstimo tudi prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po ZZRZI.
|
S tem, ko je pritožbeni organ I. točko izreka odmerne odločbe odpravil, po mnenju sodišča ni izdal upravnega akta, ki bi lahko postal dokončen. Po presoji sodišča je napačno stališče toženke, da je odločba Ministrstva za finance DT-499-16-99/2016-6 z dne 2. 6. 2017 glede točke I. izreka odmerne odločbe postala dokončna. Glede na dejstvo, da je pritožbeni organ odpravil točko I izreka odmerne odločbe, ni s tem v ničemer oblikoval ali spremenil pravnega položaja tožnika in tudi ni ugotavljal pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato odločitev pritožbenega organa o odpravi točke I izreka odmerne odločbe ni upravni akt in ne more dobiti učinka materialne dokončnosti oziroma pravnomočno urejenih upravopravnih razmerij.
|
Razlaga pravil upravnega postopka na način, da je treba predlog oz. vlogo stranke za odlog davčne izvršbe zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, je v obravnavanem primeru napačna. Tožnikovo sporno vlogo bi bilo treba obravnavati kot (zgolj) procesni predlog, ne pa kot zahtevo v smislu 129. člena ZUP, posledično pa prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči po cit. pravni podlagi, saj se ta ne nanaša na obravnavanje procesnih predlogov strank.
|
Oseba ima možnost vstopiti v postopek tudi po izdaji prvostopenjske odločbe, vendar le, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. V takem primeru lahko v roku, ki je določen za stranko, pritožbo. Iz prvega odstavka 229. člena ZUP izhaja, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njena pravice ali pravne koristi.
|
Račun tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavljata že davčna organa, ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1 za vsebino računa, obenem pa predložene listine, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tudi ne izkazujejo, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene, kar je sicer osnovni pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v davčnem obračunu in ki ji ga skladno s povedanim ni mogoče priznati.
|
Ker je pravica do oproščene nabave trošarinskih izdelkov za predpisane namene vezana na izdano odločbo, lahko oproščeni uporabnik tudi z (naknadnim) zahtevkom za spremembo količin po petem odstavku 27. člena ZTro zahteva – enako kot v zvezi z izdajo dovoljenja ali odobritvijo količin za naslednje obdobje – samo vnaprejšnjo odobritev količin, ki jih namerava nabaviti brez plačila trošarine zaradi nastalih poslovnih potreb, katerih trend kaže, da že odobrene količine ne bodo zadostovale.
Naknadni zahtevek za spremembo količin ni namenjen prilagoditvi pred vložitvijo zahtevka opravljenih nabav, še manj količinam nabav v minulem obdobju. Zato je spremembo količin mogoče zahtevati samo v okviru (pred potekom) obdobja, na katerega se nanaša dovoljenje oziroma vsakokratna odobritev količine za naslednje obdobje iz 28. člena ZTro.
Naknadni zahtevek za spremembo že odobrene količine nabave trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine je...
|
Ker odločba, s katero naj bi bilo poseženo v predlagateljeve pravice oziroma pravne koristi, ne obstaja več, z učinkom za nazaj pa so bile odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, si predlagatelj tudi v primeru uspeha z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tudi če bi Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v nov postopek, bi ta moral predlagateljevo pritožbo zavreči. Morebitna drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča glede pogojev za priznanje položaja stranke v postopku pa ne morejo pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo glede na svoje navedbe v predlogu želel doseči predlagatelj v tem revizijskem postopku.
|
Izpodbijana odločba ne temelji na ZDDD, temveč na ZDoh-2, ki se sklicuje le na vrednost, od katere je bil odmerjen DDD (ki pa niti ne temelji nujno na sporni posplošeni vrednosti, saj se le-ta nanaša le na nepremičnine). Pri tem tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 določa, da se kot nabavna vrednost šteje vrednost, od katere je bil odmerjen DDD. Po presoji sodišča uporaba besede „šteje“ jasno kaže, da pri tem ni možnosti za upoštevanje cenitve nepremičnin, ki jo je predložila tožnica, saj tu zakon vzpostavlja fikcijo in šteje za upoštevno nabavno vrednost cit. vrednost.
Tožnica je glede spornega vprašanja (ali je plačala opravljene investicije in stroške vzdrževanja) v postopku trdila, da je predmetne stroške plačala, in o tem tudi predložila dokaze (fakture in pripadajoče blagajniške prejemke), prav tako pa je organ izvedel zaslišanje tožnice in priče. S tem je po presoji sodišča tožnica zadostila svojemu začetnemu dokaznemu...
|
V obravnavanem primeru gre za odmero dokončnega davka, ki se po določbah zakona (131.a in 312. člen ZDoh-2) ne všteva v letno davčno osnovo, kar po presoji sodišča pomeni, da pravna korist tožnikov glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se z njo, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnikov kot zavezancev za dohodnino. Glede nje pa tožnikom, udeležba v postopku, vključno z ustavno varovano pravico do izjave, ne bo omogočena v postopkih odmere dohodnine oziroma postopkih obnove odmere dohodnine.
|
Tožnica ni dokazala, da je na naslovu stalno bivala, davčni organ pa ugotavlja, da tožnica v letu 2013 (torej v letu pred odmero) na naslovu ni bila stalno prijavljena, prav tako pa tudi ni dokazala stalnega bivanja v predmetnih prostorih, zato se ji po 158. členu ZDO ne prizna olajšava za znižanje davčne osnove za vrednost 160 m2 stanovanjske površine. Tožnica je 30. 6. 2014 na naslovu prijavila začasno bivališče, zato po presoji organa odtlej predmetnih prostorov ni uporabljala le občasno, temveč kot stanovanjske prostore, v katerih se prebiva.
|
Po prvem odstavku 97. člena ZDavP-2 davčni organ vrne preveč plačani znesek, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, drugi odstavek pa ureja primere, ko je na podlagi popravka davčnega obračuna ugotovljena razlika med davčno obveznostjo po prvotnem obračunu in obveznostjo po popravku obračuna. Po stališču sodne prakse in pravne teorije3 analogija v davčnem pravu ni prepovedana, ko je to v korist davčnim zavezancem. Glede na navedeno sodišče ne vidi ovire, da 97. člen ZDavP-2 ne bi bil uporabljiv tudi v primeru, kot je obravnavani, ko davčni zavezanec uveljavlja davčno olajšavo (upoštevanje normiranih in dejanskih stroškov pri izračunu davčne osnove) in posledično znižanje davčne osnove ter iz tega naslova zahteva vračilo preveč plačanih prispevkov, ki jih je zanj plačal izplačevalec dohodka, in sicer na podlagi obračuna davčnega odtegljaja. Namen določbe je namreč v tem, da se zavezancu, ki je...
|