Upoštevaje način izvršitve, ki ga je v svoji odločbi določilo Ustavno sodišče RS, se peti odstavek 113. člena ZDoh-2 uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet. V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante (zakonodajalec je sporno zakonsko določbo z novelo ZDoh-2 M z dne 1. 1. 2014 črtal iz zakona in s tem posebno davčno olajšavo v celoti odpravil), začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je zato treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal in to ne glede na to, kdaj je bila davčna napoved na podlagi samoprijave vložena, če je bila vložena skladno z roki in pogoji, ki jih za samoprijavo določa 63. člen ZDavP-2.
|
ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave (drugi odstavek 63. člena ZDavP-2). Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave, saj jo lahko vloži le enkrat (tretji odstavek 63. člena ZDavP-2). Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek.
|
Pri rubežu denarnih terjatev ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za dolžnikov dolg, pač pa za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.
|
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Davčni organ, ki vodi postopek izterjave neporavnanega dolga, torej o oprostitvi plačila oziroma o izvršilnem naslovu ne more odločati in ga tudi ne sme spreminjati. To pa vodi do ugotovitve, da je bila odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki izdala sklep o davčni izvršbi na podlagi sklepov, opremljenih s klavzulo izvršljivosti, utemeljena. Zgolj izdajatelj izvršilnega naslova je namreč tisti, ki lahko odloča o spremembi izvršilnega naslova, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji.
|
Zavezanec mora ob vsaki dobavi blaga in storitev za plačilo z gotovino izdati račun prek elektronske naprave, ki izpolnjuje predpisane pogoje in omogoča izvedbo postopka potrjevanja računa, in ga izročiti kupcu blaga oziroma naročniku storitve. Finančna uprava RS (FURS) nadzore nad gotovinskim poslovanjem zavezancev za davek opravlja tudi z opazovanjem in prikritimi nakupi blaga in storitev. V primerih ugotovljenih nepravilnosti sledijo visoke globe in odmera dodatno ugotovljenih davčnih obveznosti.
Pri zavezancu, ki opravlja pranje in notranje čiščenje vozil na območju Finančnega urada Maribor, je FURS ugotovil, da zavezanec ne izdaja računov za opravljene storitve pranja vozil. Analiza pridobljenih podatkov o številu opranih vozil v primerjavi s podatki o davčno potrjenih računih je pokazala, da zavezanec za v povprečju v 55 - 60 % opravljenih storitev ni izdal in potrdil računa. Račun za opravljeno storitev ni bil izdan niti finančnemu preiskovalcu, ki je opravil prikriti nakup.
Postopek davčnega nadzora se nadaljuje z namenom ugotovitve višine davčne zatajitve na podlagi ocene obsega poslovanja na osnovi pridobljene poslovne dokumentacije, pregleda poslovnih prostorov, posnetih podatkov iz računalnika zavezanca, pridobljenih izjav zaposlenih in na podlagi ugotovitev o obsegu kršitev pri izdajanju računov. Na podlagi ovrednotenja zbranih dokazov ocenjujemo, da naj bi zavezanec v treh letih poslovanja utajil za cca. 500 tisoč evrov davčnih obveznosti.
Od seznanitve zavezanca z nadzorom, zavezanec redno izdaja in potrjuje račune, s čimer je bil dosežen primarni cilj nadzora.
|
Komunalni prispevek je predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev. Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno meni tožnik, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ.
V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožniku odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki ga je zgradil sam in predal njej. Le v takem primeru bi tožnik komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačal dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt.
Pri odmeri komunalnega prispevka gre za javno dajatev, ki jo predpisuje zakon, stranke s pogodbo ne morejo določiti načina odmere, ki bi se razlikoval od zakonsko določene.
|
Komunalni prispevek je predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev. Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno menita tožnika, pa v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ.
V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožnikoma odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki sta ga zgradila sama in predala njej. Le v takem primeru bi tožnika komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačala dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt.
|
Pravni standard subjektivnega elementa ("vedel" oziroma "bi moral vedeti") ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje v goljufiji sistema DDV, drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo na to, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). V slednjem primeru takšne okoliščine tudi terjajo aktivno ravnanje davčnega zavezanca.
V primeru ko zavezanec ni imel vedenja, se mu pa očita, da bi moral vedeti, da gre v določenem primeru za zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV, je subjektivni element izkazan v dveh primerih: prvič, če to izhaja iz ugotovljenih dejstev in okoliščin, povezanih v smiselno celoto, ki s potrebno stopnjo prepričanja revidentu omogočajo sklepanje, da so bile transakcije, na katere...
|
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove.
Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
|
V obravnavanem primeru je vprašanje, ali so v predloženih računih navedene vse potrebne sestavine, dejansko in ne pravno. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje ustreznosti računov ni ugotavljalo le na podlagi njihove vsebine, ampak tudi v povezavi s podatki v pogodbah o opravljanju storitev, specifikacijah in končnih obračunih, ki jih je v davčnem postopku predložil revident. Ob takem pravilnem materialnopravnem izhodišču, ki mu revident ne oporeka, niti ne problematizira razumevanja tega, kdaj je šteti, da je določena vrsta storitve opredeljena v zadostni meri, ali tega, kdaj je zadostno opredeljen obseg izvedene storitve, pomeni v reviziji izraženo nestrinjanje z ugotovljenimi pomanjkljivostmi predloženih listin nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, na katerem temelji uporaba materialnih določb ZDDV-1 oziroma Direktive 2006/112/ES glede uveljavljanja pravice do odbitka DDV.
|
Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni odgovorilo na pomembno pravno vprašanje, ali dvigi gotovine predstavljajo razpoložljiva sredstva, porabo ali oboje. Z vidika presoje je tudi iz ustaljene sodne prakse očitno, da gre pri tem za vprašanje dejanskega stanja, ugotovljenega v konkretnem primeru, zato je bilo o tem, kaj dvig gotovine pomeni v obravnavani zadevi za ugotovitev davčne osnove, odločeno z ugotovitvijo dejanskega stanja pred toženo stranko, ki, kot že večkrat poudarjeno, ni predmet revizijske presoje.
|
V upravnem sporu ločeno obravnavanje upravnih aktov, ki so sicer del enovitega upravnega postopka, lahko privede do rezultata, da bi sodišče zaradi procesnih omejitev upravnega spora oziroma upravnega postopka kršilo temeljna načela (npr. načeli res iudicata, ne bis in idem) oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine (pravica do učinkovitega sodnega varstva; 23. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi s 25. členom).
Pravilna uporaba določbe 102. člena ZDoh-2 (v povezavi z ZNVP) zahteva, da se za čas odsvojitve šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega je fizična oseba odsvojila kapital, torej razpolagalnega posla, ki vsebuje nalog za prenos vrednostnega papirja na novega imetnika.
Čeprav družba pred vpisom v sodni register nima pravne sposobnosti lahko pridobi premoženje, ki predstavlja njen ustanovitveni kapital.
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga določbe 88. člena...
|
V primeru, ko je stečaj posledica odločitve o prenosu premoženja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, ko je bila odločitev za stečaj sprejeta hkrati z odločitvijo o izčlenitvi, pogoj iz 39. člena ZDDPO-2 ni izpolnjen.
|
Obveznost plačati izhodni DDV nastane že zato, ker je DDV naveden na računu, neodvisno od tega, ali je do transakcije, ki je predmet računa, dejansko prišlo in tudi neodvisno od tega, ali je bil račun plačan ali ne.
Pravica do popravka nepravilno obračunanega DDV ne izhaja iz 203. člena Direktive o DDV, ampak iz sodne prakse SEU.
203. člen Direktive o DDV v slovenski pravni red sicer ni implementiran skladno s stališči SEU, vendar pa davčni organi od davčnih zavezancev po veljavni slovenski zakonodaji, tj. drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, ne morejo zahtevati, da ob uveljavljanju pravice do zmanjšanja obračunanega DDV izkažejo tudi, da so popolnoma odpravili tveganje za izgubo davčnih prihodkov oziroma da so DDV obračunali v dobri veri. Obveznosti davčnih zavezancev pa tudi ni dopustno utemeljevati neposredno z uporabo Direktive o DDV.
Po določbi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je dolžnost davčnega zavezanca le, da pisno obvesti...
|
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti in zato vrednostni kriterij za revizijo ni izpolnjen.
Vprašanja, ki ne temeljijo na ugotovljenem dejanskem stanju niso pomembna pravna vprašanja glede na vsebino zadeve.
Revident z navedbami, da so mu hude posledice nastale z izrekom globe v prekrškovnem postopku, zelo hudih posledic izpodbijane upravne odločbe ni izkazal.
|
Kljub temu, da so pri revidentki zaposleni zdravniki na podlagi podjemnih pogodb tudi izven svojega rednega delovnega časa dejansko opravljali enako delo kot v svojem delovnem času, to ne pomeni, da so bile pogodbe sklenjene v nasprotju s 65. členom ZZdrS.
Pri presoji pravne narave razmerja je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava. V inšpiciranem obdobju je ravno 65. člen ZZdrS, na katerega se v reviziji sklicuje revidentka, predstavljal zakonsko podlago za takšno izjemo, saj je v primerih, kot je tudi obravnavani, zaradi varovanja širšega javnega interesa - nemotenega izvajanja javne zdravstvene dejavnosti, pod izjemnimi pogoji, dopuščal večjo avtonomijo pogodbenih strank in predstavljal podlago za to, da so javni zdravstveni zavodi oziroma druge pravne ali fizične...
|
Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.
Revident ima prav s tem, ko ugovarja, da v primeru, ko med njim in davčnim dolžnikom sploh ni sporno, da navedeni dolg ne obstaja več, vprašanje obstoja tega dolga ne more biti predmet obravnave kot predhodnega vprašanja v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o davčni izvršbe, saj to ne more nadomestiti pomanjkanja potrebnega izvršilnega naslova.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z zasebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).
|