S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, in z njo ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka po 68. a členu ZDavP-2. Kot pravilno navede pritožbeni organ, so skladno z določbami ZDavP-2 zoper odmerno odločbo stranki zagotovljena pravna sredstva in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Iz istega razloga tožnik ugovorov, s katerimi uveljavlja nezakonitost odmerne odločbe tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi.
|
Po določbah OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Gre za načelo pacta sunt servanda, ki pove, da so stranke dolžne izvrševati svoje obveznosti, ki so jih sprejele, in kar v primeru prodajne pogodbe velja tako za kupca kot za prodajalca. V konkretnem primeru to načelo ni bilo upoštevano, saj kupec B.B. kupnine v pogodbenem roku in na način, dogovorjen s pogodbo ni plačal. Pač pa je bila nemudoma (že 8. 1. 2009) med prodajalcem (kot posojilodajalcem) in kupcem (kot posojilojemalcem) sklenjena posojilna pogodba za pretežni del dogovorjene kupnine, kar kaže na to, da sta stranki že ob sklepanju pogodbe vedeli, da kupec ne bo plačal kupnine in da torej pogodba v bistvenem ne bo izpolnjena.
Na nezmožnost kupca, da plača dogovorjeno kupnino in s tem izpolni obveznost iz sklenjenih prodajnih pogodb, kaže tudi pogodba o prenosu delnic v zavarovanje, ki nosi zgolj podpisa obeh udeležencev v...
|
Iz predložene dokumentacije ni razvidna povezava med pogodbo, naročilnicami in računi. Naročilnice se namreč na sklenjeno pogodbo ne sklicujejo, prav tako se računi ne sklicujejo na naročilnice, ki jih je tožnik predložil skupaj s prejetimi računi. Količina opravljenih storitev ni navedena v nobenem od predloženih dokumentov (računih, naročilnicah ali v pogodbi). Ugotovitve količine opravljenih storitev pa po presoji sodišča tudi ne omogoča cena 8 EUR na uro, ki izhaja iz treh od petih naročilnic. Ta namreč omogoča le preračun zaračunanega zneska v število ur, torej izračun števila zaračunanih ur, ne pa preveritve obsega storitev, ki so bile dejansko opravljene. Tožnik namreč ni predložil pogodbeno dogovorjenega obračuna del po dejansko opravljenih količinah, kot podlage za potrditev in plačilo prejetih računov. To pa pomeni, da tožnik, na katerem je breme dokazovanja, obsega storitev in s tem izpolnitve vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV, ni...
|
Obveščamo vas, da je mesečno obdobje DDV – 1806 (junij 2018) odprto.
|
Zatrjevanega posojilnega razmerja ne izkazujejo predložene listine. Izvirnik posojilne pogodbe ni bil predložen ne v davčnem in tudi ne v sodnem postopku. S tem, ko na predloženi kopiji ni overitve (podpisa), ni izkazan niti dejanski čas njene sklenitve, oziroma ponareditev overitve celo kaže na to, da je bil dejanski čas njene sklenitve lahko različen od tistega, ki je naveden na predloženi kopiji pogodbe in ki ga zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v davčnem postopku. Sicer pa gre tako pri pogodbi kot pri vseh ostalih predloženih listinah za listine, ki jih je mogoče sestaviti naknadno, njihovo vsebino pa prilagoditi ugotovitvam davčnih organov. Poleg tega se zneski vračil posojila, ki so razvidni iz predložene listine, ne ujemajo z načinom vračanja, dogovorjenim s pogodbo, zatrjevanje o pologih navedenih zneskov na tožnikov bančni račun pa ostaja, čeprav je breme dokazovanja na strani tožnika, na ravni povsem splošne in s tem neizkazane trditve.
|
Inšpektorji Finančne uprave RS so v tesnem sodelovanju s policisti in kriminalisti na območju Murske Sobote izvedli uspešno akcijo usmerjeno v odkrivanje in preprečevanje nedovoljenega prirejanja igre na srečo.
Celotno sporočilo za javnost
|
Če zavezanec za vložitev napovedi za odmero dohodnine do 15. junija 2018 na dom ni prejel informativnega izračuna dohodnine, čeprav je imel v letu 2017 dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, mora dohodninsko napoved vložiti sam, in sicer najpozneje do 31. julija 2018, ne glede na višino prejetega dohodka. Napoved vloži na finančnem uradu, v katerem je v času vložitve napovedi vpisan v davčni register.
Celotno sporočilo
|
Uslužbenci mobilnega oddelka Finančnega urada Maribor so v začetku junija na mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje pri opravljanju finančnega nadzora opravili pregled vstopnega osebnega vozila z bosanskimi registrskimi oznakami, ki ga je vozil državljan Bosne in Hercegovine z začasnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Pri pregledu prtljažnega prostora in odstranitvi rezervnega kolesa so posumili, da rezervno kolo ni prazno. Rezervno kolo je bilo nato pregledano z rentgenskim aparatom za pregled prtljage. Nadaljnji pregled rezervnega kolesa z rentgenskim aparatom je potrdil utemeljenost suma. V pnevmatiki rezervnega kolesa so odkrili v alu folijo zavite omote tablet znamke Flormidal (učinkovina midazolam, ki na podlagi Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog spada v III.).
Uslužbenci mobilnega oddelka so prekinili izvedbo nadaljnjih aktivnosti in obvestili Policijo zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu Kazenskega zakonika. V rezervnem kolesu je bilo odkrito skupno nekaj čez 10.600 tablet znamke Flormidal.
|
Fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ. To pa ne pomeni, da oškodovani upniki nimajo ustreznega odškodninskega varstva neposredno zoper člane organov pravne osebe na podlagi posebnih materialnopravnih predpisov (ZFPPIPP in ZGD-1). Vendar pa revizija ne izpodbija stališča o odsotnosti tožnikove aktivne legitimacije za uveljavljenje odškodninskega zahtevka na podlagi teh predpisov.
|
|
Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitev lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere.
Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.
|
Vrhovno sodišče ne dvomi, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega odgovora na vse točke zahtevka.
V skladu z načelom skladne razlage prava EU je potrebno 1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen, če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo odgovorita v roku treh mesecev. Tak sklep je z vidika ustaljenih metod razlage 42.j člena ZOZP v luči 6. člena Direktive 2000/26/ES logičen. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek kot pooblaščenka...
|
V odločbi navedeni pravni viri v celoti pritrjujejo stališču sodišč prve in druge stopnje, da je odločilen kriterij, naveden v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, da so izdelki namenjeni izključno za osebno rabo. Ker je Priloga I v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDDV-1 sestavni del zakona, tudi opredelitve medicinske opreme v 10. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (ki je podzakonski predpis) ni mogoče razlagati brez upoštevanja navedenega temeljnega kriterija, opredeljenega v ZDDV-1. Glede na dejansko ugotovitev, da so bile dobavljene vrečke namenjene uporabi v transfuzijskih centrih tožeče stranke, je pravilno stališče, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo nižje davčne stopnje pri dobavi spornega blaga tožeči stranki.
|
Predmetni DPN je bil tožniku odmerjen na podlagi njegove napovedi, ki jo je 12. 2. 2016 predložil davčnemu organu. Tožnik navaja, da je bil od odsvojitve iste nepremičnine že odmerjen in tudi plačan DPN v letu 2009, kar posledično pomeni dvakratno obdavčitev prenosa iste nepremičnine. Drži, da je res bil dvakrat obdavčen promet za isto nepremičnino, vendar pa ne na podlagi istega pravnega posla. Za dvakratno obdavčitev bi šlo le, če bi bilo dejansko in pravno stanje enako v obeh primerih. V letu 2009 je bil obdavčen promet predmetne nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, ki jo je tožnik sklenil s kupcem A. d.o.o. V predmetni zadevi pa je bil DPN odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil 10. 2. 2016 s kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da dejansko in pravno stanje za odmero DPN ni isto. V obravnavani zadevi gre za drug davčni dogodek in za ločene davčne postopke. V tem davčnem postopku se odloča le o tožnikovi...
|
Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemnik računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Obravnavano zadevo je zato treba presojati s tega vidika. Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element, kot razlog zavrnitve...
|
Iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi bil davčnemu organu predložen obračun DDV, iz katerega bi izhajalo preplačilo DDV. Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV pa ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega davčnega dolga (enako Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 in X Ips 33/2016 z dne 15. 12. 2015).
|
Volja strank v danem primeru je bila resnična, želeli sta, da posel nastane le navidezno. Stranki se tudi strinjata glede navideznosti posla. Takšni navidezni posli pa so tudi po presoji sodišča v vsakem v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Odhodki, ki so ob navideznosti pravnih poslov nastali za neopravljene storitve, pa ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO. Odhodki, nastali iz navideznega pravnega posla pa niso davčno priznani zato, ker takšen posel ne učinkuje, in ne zato, ker bi šlo za poslovno nepotrebne odhodke.
Objektivna okoliščina, ki kaže na navideznost posla je oblika računov, različni datumi v pogodbah in uporaba različnih terminov v pogodbah. Tožnik je davčnemu organu predložil le pogodbe in račune in ni predložil nobenega dokaza, da so bile te agencijske storitve za tožnika dejansko opravljene.
Na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev ali gre za navidezne pogodbe in navidezne...
|
V 559. členu Izvedbene uredbe sicer res ni izrecno navedeno, da oprostitev ne velja za notranji promet, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Vendar pa gre za sporni določbi 558. člena in 559. člena Izvedbene uredbe, ki spadata v oddelek, ki določa pogoje za popolno oprostitev, v pododelek prevozna sredstva in ju ni mogoče razlagati neodvisno ena od druge, kar izhaja iz sistemske razlage. Določba 558. člena Izvedbene uredbe vsebuje splošne pogoje za oprostitev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (kar jasno sledi iz besedila te določbe Izvedbene uredbe), torej vključno s pogojem iz točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Za ta pogoj pa pristojni organ utemeljeno in skladno s spisi ter hkrati neprerekano ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj, da je šlo za prevozno sredstvo v primeru komercialne uporabe, ki se je uporabljalo izključno za prevoz, ki se je začel in končal zunaj...
|
Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana, in s tem verjetna davčna obveznost. To pa posledično pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti v obravnavanem primeru ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, ker gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti in sicer ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.
|
Če v davčnem smislu ni dokazana poraba sredstev za poslovni namen, se izplačani zneski štejejo za obdavčljive dohodke fizične osebe. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svojih gospodarski (ekonomski) vsebini. Kot davčno upoštevni pa so le tisti poslovni dogodki, za katere ima davčni zavezanec verodostojno listino, pri plačilih pa obstaja sledljiv denarni tok. Poslovni dogodki se priznajo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek. Verodostojna listina pa je tista, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna, neoporečna tako, da lahko iz nje strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka.
|