Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

V skladu z določbo 62. člena ZDavP-2 se napoved po izteku predpisanega roka lahko vloži le hkrati s predlogom organu za naknadno predložitev davčne napovedi, v katerem je treba obrazložiti razloge za zamudo in predložiti dokaze za te navedbe. V primeru opravičljivih razlogov se takšna napoved šteje za pravočasno vloženo davčno napoved. Iz podatkov predloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi organ prve stopnje izpeljal postopek predpisan v 62. členu ZDavP-2. Zato gre po presoji sodišča pri napovedi tožeče stranke za napoved na podlagi samoprijave glede na to, da se v skladu s prvim odstavkom citiranega 63. člena ZDavP-2 takšna napoved vloži v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oziroma, če je v davčni napovedi zavezanec navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je v obravnavani zadevi tožeča stranka napoved za odmero dohodnine za leto 2013 vložila kot napoved v obliki samoprijave po 63. členu ZDavP-2 in v njej uveljavljala znižanje davčne osnove z upoštevanjem stroškov prehrane in prevoza na delo ter olajšavo za čezmejne delovne migrante. Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2013 ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2013 brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoza na delo ter olajšave za čezmejne delovne migrante, nepravilna in nezakonita.

Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in olajšave za čezmejne delovne migrante, tožena stranka v postopku odmere dohodnine ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2013 brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoz na delo ter olajšave za čezmejne delovne migrante, nepravilna in nezakonita.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik napoved za odmero dohodnine za leto 2013 vložil kot samoprijavo po 63. členu ZDavP-2 in v njej uveljavljal znižanje davčne osnove za stroške prehrane in prevoza na delo ter olajšavo za vzdrževana družinska člana, česar pa tožena stranka, glede na njeno stališče, da gre pri rokih za uveljavljanje davčnih ugodnosti za materialne roke, ter da ima zamuda teh rokov za posledico izgubo davčnih ugodnosti, ni niti ugotavljala niti priznala. Ker je takšna razlaga instituta samoprijave napačna, je torej davčni organ v zadevi napačno uporabil materialno pravo, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V zvezi s posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 je Ustavno sodišče RS presodilo, da zakonodajalec ni izkazal razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno urejanje enakih položajev, v konkretnem primeru za priviligiranje davčnega položaja čezmejnih delovnih migrantov. Zakonodajalcu je naložilo odpravo ugotovljene protiustavnosti, ob tem pa izrecno določilo, da se do njene odprave (torej do sprejetje ustreznega zakona) v postopkih odmere dohodnine neustavna določba še naprej uporablja. Glede na navedeni način izvršitve, ki ga je v svoji odločbi določilo Ustavno sodišče RS, to pomeni, da se peti odstavek 113. člena ZDoh-2 uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet.

Olajšavo za čezmejne delovne migrante je treba upoštevati v postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe pa do ukinitve te davčne olajšave z novelo ZDoh-2 M z dne 1. 1. 2014, če jo je zavezanec v samoprijavi uveljavljal.

Uslužbenci Mobilnega oddelka Finančnega urada Maribor so 12. 7. 2018 pri opravljanju finančnega nadzora na območju mejnega prehoda Gruškovje pri pregledu vstopnega osebnega vozila znamke Škoda Octavia slovenskih reg. oznak, ki ga je vozil slovenski državljan, v prtljažnem prostoru našli skupno 49.800 kosov cigaret znamke FM Blue brez tobačnih znamkic. Prisotnost cigaret je nakazala službena psička za odkrivanje tobaka in tobačnih izdelkov. Cigarete so zasegli, zoper voznika pa uvedli postopek o prekršku. 

Prikrajšane dajatve za cigarete znašajo 5.527,80 EUR.
 

Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe.

Sodišče meni, da je vzpostavitev različnega vrednotenja sicer dopustna, vendar le, če izhaja iz kriterijev, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1, in ne le na podlagi proste presoje. Sodišče glede na podatke, ki jih je predložila toženka, kot tudi glede na ugotovitve Računskega sodišča, sodi, da v zadevi ni pojasnjeno, na kakšen način, torej konkretno na podlagi katerih kriterijev so bile določene višine vodnega povračila v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010.

Če zavezanec za vložitev napovedi za odmero dohodnine do 15. junija 2018 na dom ni prejel informativnega izračuna dohodnine, čeprav je imel v letu 2017 dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, mora dohodninsko napoved vložiti sam, in sicer najpozneje do 31. julija 2018, ne glede na višino prejetega dohodka. Napoved vloži na finančnem uradu, v katerem je v času vložitve napovedi vpisan v davčni register.

Celotno sporočilo

Priloga k Tehničnemu protokolu – Seznam kod napak (4. izdaja)   > spremembe so označene z rdečo barvo

Arhiv sprememb

Finančna uprava RS je napovedala povečano število nadzornih postopkov pri zavezancih, kjer obstoji tveganje, da je prišlo do odsvojitve poslovnih deležev zaradi pridobitve neupravičenih davčnih ugodnosti v obliki izplačil dobička družbenikom na način, ki ni podvržen pravilom o obdavčitvi dividend. Prejete so bile prve samoprijave ter plačila obveznosti davka od dohodkov iz kapitala.  V enem izmed primerov je Finančna uprava RS pri zavezancu za davek -   družba d. o. o. z osnovno dejavnostjo uvajanje avtomatizacije in informacijskih tehnologij v industriji in energetiki, za obdobje od 1.1.2014 do 31.12.2016 opravila davčni nadzor področja poslovanja družbe v delu prodaje poslovnih deležev družbe in pridobitve lastnih poslovnih deležev.  Družba d. o. o. je na podlagi sklepov skupščine družbenikov v letih 2014 in 2015 iz dela prenesenega dobička oblikovala rezerve za lastne poslovne deleže (v letu 2014 v višini 2.950.000,00 EUR ter v letu 2015 še v višini 1.180.000,00 EUR) in od dosedanjih družbenikov odkupila lastna poslovna deleža (v letu 2014 v višini 25 % ter v letu 2015 v višini 10% osnovnega kapitala). Ekonomski razlog za odkup lastnih poslovnih deležev, ki je bil naveden v sklepu skupščine družbenikov v letu 2014, je bil aktiven vstop novega partnerja iz tretje države v lastništvo družbe z namenom pridobivanja poslov in širjenja dejavnosti na trge tretje države, kar pa ni bilo realizirano.  Gospodarskega cilja in ekonomske vsebine transakcije odkupa lastnega poslovnega deleža v nadzoru ni bilo mogoče potrditi. Odsvojitev dela poslovnega deleža je bil po ugotovitvah davčnega organa izpeljan le z namenom izogibanja davčnim obveznostim, zato tudi ne more vplivati na obdavčenje. Edini cilj prikazanih odsvojitev poslovnih deležev je bil pridobiti neupravičeno davčno ugodnost v obliki izplačila dobička družbenikom na način, ki ne bi bil podvržen pravilom o obdavčitvi dividend.  Ob upoštevanju, da se v primeru ugotovitve takšne zlorabe šteje, da je nastala davčna...

V postopku davčno inšpekcijskega nadzora je je davčni organ ugotovil, da je zavezanec za davek v poslovnih knjigah za leto 2015 in posledično v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb previsoko izkazal odhodke v skupnem znesku 364.521,13 EUR, in sicer iz naslova stroškov obračuna amortizacije, stroškov nabave blaga in storitev za namene vlaganj v opredmetena osnovna sredstva v tuji lasti, stroškov nabave blaga za zasebne namene in stroškov nabave storitev, ki so bili izkazani na podlagi fiktivnih računov.  Davčni organ je v postopku na osnovi dejanskega stanja ugotovil, da je zavezanec za davek prejel in evidentiral več računov za nabavo blaga in storitev za zasebno rabo in več računov za katere je bilo ugotovljeno, da so posli in računi fiktivni, na podlagi katerih je zavezanec neupravičeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 87.273,90 EUR.  V postopku davčno inšpekcijskega nadzora  je bilo ugotovljeno, da je bilo s transakcijskih računov zavezanca za davek opravljenih več gotovinskih dvigov denarnih sredstev, v skupnem znesku 132.005,00 EUR. Zavezanec za davek v postopku ni predložil zahtevane dokumentacije ali verodostojnih listin, ter kakršnihkoli drugih podatkov iz katerih bi lahko bilo dejansko razvidno na podlagi česa in za kakšne namene so bila uporabljena denarna sredstva dvignjena v obliki gotovine. Davčni organ mu je odmeril dodatno obveznost za plačilo akontacije davka (dohodnine) od drugih dohodkov po stopnji 25%, in sicer v skupnem znesku 82.293,59 eur.  Zavezanec za davek je zakonitemu zastopniku v obliki plačil računov za nabavo blaga in storitev za zasebne namene izplačal drugi dohodek.  Ker pri tem ni izračunal in plačal akontacije dohodnine od drugih dohodkov kot plačnik davka v obračunu davčnega odtegljaja je davčni organ v inšpekcijskem postopku obračunal in odmeril dodatno obveznost za plačilo akontacije davka (dohodnine) od drugih dohodkov po stopnji 25% v skupni višini 21.927,80 EUR.  

Trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ker obravnavani upravni spor ni vrednostni spor (spor o pravici ali obveznost stranke, ki je izražena v denarni vrednosti), po naravi stvari tudi revizije ni mogoče dovoliti iz vrednostnega razloga. Revizija zato iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga kot edinega uveljavlja revident, ni dovoljena.

Iz sodne prakse izhaja, da morajo nacionalni organi in nacionalna sodišča pravico do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih dokazov ugotovi, da se je na to pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo in bi se morali subjekti, ki sprejmejo vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije, pa naj gre za utajo DDV ali druge goljufije, zanesti na zakonitost teh transakcij, ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV. Ni pa v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega lahko razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje in da je opredelitev ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahteval od davčnega zavezanca, ki želi uveljavljati pravico do odbitka DDV, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca, v glavnem odvisna od okoliščin posameznega primera.

Seznam EE-opreme vključuje tarifne oznake Kombinirane nomenklature, kamor se posamezni proizvodi EE-opreme razvrščajo v skladu s carinskimi predpisi, in razrede EE-opreme, v katere se uvršča odpadna EE-oprema v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo. Seznam EE-opreme po kombinirani nomenklaturi za leto 2018, z veljavnostjo od 1. julija 2018 dalje, vsebuje glede na zadnji objavljeni seznam iz leta 2012 naslednje spremembe:s seznama je bilo brisanih deset tarifnih oznak (v njihovem primeru namreč ne gre za EE- opremo skladno z njeno osnovno opredelitvijo, ker proizvodi zajeti v tarifni oznaki ne vsebujejo električnih proizvodov ali v izogib ponavljanju tarifnih oznak - proizvodi so zajeti v drugi tarifni oznaki), dodanih je bilo štirinajst tarifnih oznak za proizvode (stroji za obdelavo lesa in podobni aparati, LED sijalke, fotonapetostni paneli, elektronske cigarete, interaktivne elektronske igrače, proizvodi, ki izhajajo iz skupne predhodne tarifne oznake 8543 70 90), seznam je bil ažuriran glede na spremembe v sami kombinirani nomenklaturi (v obdobju od leta 2012 do 2018 je prišlo do sprememb pri osemindevetdesetih tarifnih oznakah s seznama).Osnova za obračunavanje okoljske dajatve za polletni obračun okoljske dajatve za obračunsko obdobje januar – junij 2018 je seznam EE-opreme iz leta 2012. Obračune okoljske dajatve morajo zavezanci za plačilo okoljske dajatve predložiti do 20. julija 2018. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve za polletni obračun okoljske dajatve za obračunsko obdobje julij – december 2018 je nov objavljen seznam EE-opreme, z veljavnostjo od 1. julija 2018. Obračune okoljske dajatve morajo zavezanci za plačilo okoljske dajatve predložiti do 20. januarja 2019.

Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, pri čemer tožnik v obravnavani zadevi v pritožbi in tožbi ne ugovarja konkretnim podatkom, ki se navajajo v izpodbijanem sklepu in odločbi o pritožbi.

Dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.