Med prodajalcem in kupcem, ki je predkupni upravičenec, je pravni posel sklenjen tedaj, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe in sicer pod pogojem, da bo odobren s strani upravne enote. Pogodba je vedno sklenjena med osebo, ki da ponudbo, in osebo, ki jo sprejme (21. člen Obligacijskega zakonika). Pravni posel torej ne more biti sklenjen med osebami, ki niso dale ali niso sprejele ponudbe.
Dogovora, sklenjenega med tožnikoma in N.N., po katerem naj bi ponudbo sprejeli skupno, v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj ni ustvaril nobenega zavezujočega pravnega učinka v razmerju do prodajalcev. Med temi osebami kot kupci in med prodajalci pravni posel ni bil sklenjen. Posla, ki sploh ni bil sklenjen, pa ni mogoče odobriti.
|
Za izkazovanje namena v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 zgolj navedbe o namenu ne zadoščajo. Tožnik je tisti, ki mora prepričati ne samo s svojimi navedbami, ampak tudi s predlaganjem dokazov (npr. določene aktivnosti, ki se izkazujejo z določenimi listinami), ki po njegovih zatrjevanjih izkazujejo objektivne okoliščine (elemente) predmetnega namena. Dokazno breme je v skladu z 76. členom ZDavP-2 na tožniku, ki mora v davčnem postopku za svoje trditve predložiti dokaze. Tožnik pa v postopku (razen golih navedb) ni predložil niti predlagal nobenih dokazov.
|
Sodišče se strinja s presojo o dvomljivosti ekonomske upravičenosti obravnavane cesije, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in je bila na drugi stopnji potrjena. Pravnorelevantna dejstva v zvezi s predmetno transakcijo, med strankama niso sporna; spor med strankama obstaja o pravni kvalifikaciji teh dejstev in pravnih posledicah, ki iz teh dejstev izvirajo. Za presojo ekonomske upravičenosti poslov je treba upoštevati okoliščine na strani zavezanca in ne interesov drugih, četudi povezanih oseb, razen kolikor se ti interesi ne preslikajo neposredno tudi v zavezančeve interese. Nasprotno pa ni nesporno, kot to trdi tožnik, da bi bila A.D. v obravnavanem obdobju plačilno nesposobna, zaradi česar naj ne bi bila mogoča izterjava; v izpodbijani odločbi je konkretno obrazloženo, kakšen je bil položaj A.D. (konkretno so navedena obdobja blokad transakcijskih računov, konkretno je navedeno, da je A.D. imela stvarno premoženje, četudi obremenjeno, konkretno je navedeno, da se nad...
|
|
Ni bistveno ali so pravni posli, na katerih temeljijo odhodki, bili izvršeni, saj mora biti ugotovljeno tudi, da je navedene storitve dejansko opravil prejemnik odhodka, kar izkazuje, da je imel navedeni odhodek neposredni poslovni namen (kavzo). Slednje pa dokazuje, da je bil ta potreben za pridobivanje prihodkov. Ob zaključku, da zaračunane storitve ni opravila družba, ki je računa izdala, po presoji sodišča niso bistvene navedbe davčnega organa tako glede same vsebine storitev (zaračunanih študij) kot njihove potrebnosti oz. možnosti, da bi za zaračunan znesek omenjenih storitev tožnik zaposlil ekipo strokovnjakov. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki se nanašajo na omenjene navedbe zavrača kot nerelevantne.
|
V zadevi je sporen tožnikov popravek izstopnega DDV po izstavljenem dobropisu, pri čemer tožniku pravica do popravka ni bila priznana zaradi obstoja nevarnosti izgube davčnih prihodkov. Tožnik je bil z dejstvi, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ in na katerih temelji očitek slabovernosti, seznanjen z zapisnikom o davčnem inšpekcijskem nadzoru in nato še z izpodbijano odločbo, v davčnem postopku na prvi in drugi stopnji pa je imel zagotovljene vse procesne pravice za sodelovanje v postopku, česar tožnik ne prereka. Posledično bi lahko tožnik ugotovljena dejstva, na katerih temelji očitek slabovernosti (da sam ni opravil storitev, ki jih je družbi A. zaračunal s svojim računom, in da dejansko predmetni račun ni bil plačan ter da tudi sam tožnik na svojem računu izkazanega DDV ni plačal niti ga ni imel namena plačati) po vsebini izpodbijal v davčnem postopku, ki je potekal pri njem; vendar tega ni storil, temveč je v tej zvezi uveljavljal le (neutemeljene)...
|
Postopek, ki teče na Ustavnem sodišču RS glede ocene ustavnosti 68a. člena ZDavP-2, sam po sebi ne predstavlja zakonskega razloga, zaradi katerega pritožbeni organ ne bi odločil o tožnikovi pritožbi. Tožnik namreč, kljub navedenemu postopku, ki teče na Ustavnem sodišču RS, zahteva, da tožena stranka odloči o njegovi pritožbi.
|
Odločilno merilo za tarifno uvrstitev blaga je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba poiskati v njegovih objektivnih značilnostih in lastnostih, kot so opredeljene z besedilom tarifne številke KN in opombami k oddelku ali poglavju. Pojasnjevalne opombe so v precejšnjo pomoč pri razlagi obsega različnih tarifnih številk, nimajo pa zavezujočega značaja. Tudi namembnost proizvoda je lahko objektivno merilo za uvrstitev, če je neločljivo povezana s proizvodom, pri čemer se neločljivost presoja glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti.
|
Stranki sta predhodno opisanih poslov tretjim osebam (davčnemu organu) tudi po presoji sodišča hote zgolj lažno predstavljali, da sta posel (komisijsko prodajo rabljenih vozil) sklenili. Volja pogodbenih strank v predmetni zadevi je bila resnična, saj sta obe stranki obravnavanih komisijskih prodaj vozil želeli, da posel nastane le navidezno (prodaja vozila preko tožnika kot komisionarja in ne direktno od dobaviteljev). Stranki se tudi strinjata glede navideznosti posla. Obravnavani posli pa so po presoji sodišča absolutno navidezni (fiktivni), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno predstavljata, da sta ga – posel ne prikriva drugega posla. Tako gre tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi za absolutno navidezne posle, kot jih opredeljuje tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 in kot sta jih pravilno opredelila tudi davčna organa.
|
Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevano, da sta odločbi, izdani v ponovnem postopku, (nova) izvršilna naslova, od katerih tečejo zastaralni roki. Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je namreč merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetnih odmernih odločb, izdanih v ponovljenem postopku. Sodišče zato zavrača stališče tožnika, da zastaralni rok pravice do izterjave dolga teče od dneva izvršljivosti prvotnih odmernih odločb.
|
Na strani davčnega zavezanca je, da v smislu 76. člena ZDavP-2 dokaže, da ne dolguje ničesar več oziroma da na dan pobota davčnega dolga ni bilo.
|
Točka 2 prvega odstavka 5. člena ZDMV omejitve uporabe dokazov v zvezi z dokazovanjem dejstva velike družine in skupnega gospodinjstva ne vsebuje. Pojma dokazilo o skupnem gospodinjstvu, na katerega se sklicuje navedena določba, že jezikovno ni mogoče enačiti s pojmom potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota na podlagi zahteve. Če bi hotel zakonodajalec omejiti dokazna sredstva glede dokazovanja skupnega gospodinjstva le na navedena potrdila, bi to v zakon izrecno zapisal, torej navedel, da gre za potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda upravna enota.
Res je, da se praviloma skupno gospodinjstvo dokazuje s potrdilom o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda Upravna enota in je vezano na prijavo prebivališča oseb, ki tvorijo gospodinjstvo. Navedeno pa ne pomeni, da je to edini možen dokaz za dokazovanje navedenega dejstva in da če oseba statusa prebivališča pred Upravno enoto ni uredila, ne more izkazati obstoja skupnega gospodinjstva.
|
Ponovna presoja drugostopenjskega organa, ki je hkrati tudi nadzorstveni organ (organ, ki odloča o zahtevi predlagatelja za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), ni dopustna. Odločanje slednjega o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, je izključena, če je o pritožbi ali drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal in to odločbo presodil kot zakonito. Pritožbeni organ kot nadzorstveni organ namreč ne more nadzirati samega sebe.
|
Dejansko stanje davčni zavezanec lahko dokazuje z različnimi dokaznimi sredstvi, tudi z zaslišanjem stranke ali pa priče, vendar morajo biti dokazi tako listinski, kot tudi izpovedbe strank ali prič skladni in prepričljivi, da sodišče prepričajo. Po drugi strani pa je splošno uveljavljena ter zakonsko utemeljena obveznost vodenja ustreznega knjigovodstva ob spoštovanju SRS in je povezana z zahtevo poštenega in preglednega poslovanja, ki velja za vse poslovne subjekte.
|
Tožnik je za novo dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odmero njegove dohodnine, izvedel najkasneje dne 30. 12. 2016, ko je v Češki republiki plačal davek od dohodkov, ki jih je prejel v tej državi. Takrat je namreč davek poravnal, kar pomeni, da je bil najkasneje takrat seznanjen z njegovo višino. Predlog bi zato moral vložiti v nadaljnjih šestih mesecih, to je najkasneje do dne 30. 6. 2017, česar pa ni storil, pač pa je predlog vložil šele dne 25. 10. 2017, torej prepozno. Sodišče ne sledi tožnikovi trditvi, da je rok pričel teči šele, ko je od finančnega organa Češke republike prejel potrdilo (dokaz) o plačilu davka, torej dne 25. 4. 2017, saj po določbi 89. člena ZDavP-2 podlaga za vložitev predloga za obnovo postopka ni le pridobitev novega dokaza, pač pa so to tudi nova dejstva.
|
Davčni organ je pravilno zaključil, da tožnik ni dokazal, da bi imel na omenjeni presečni datum (1. 1. 2008) res gotovino v zatrjevani višini (500.000,00 EUR) oziroma ni dokazal, da bi v obdobju inšpiciranja dejansko prejel sredstva (v višini 185.000,00 EUR) od svoje matere. Davčni organ je razloge, zaradi katerih je sprejel tak zaključek, podrobno in izčrpno obrazložil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, prav tako se je do tožnikovih pritožbenih razlogov opredelil tudi pritožbeni organ. Z zaključki obeh organov pa se strinja tudi sodišče. Dokazno breme je namreč na tožniku, ki mora s predloženimi oz. predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva.
|
Pravilna je ugotovitev davčnega organa, da gre v razmerju med tožnikom in samostojnimi podjetnicami za navidezno razmerje v smislu 5. in 74. člena ZDavP-2, ter da so se storitve opravljale v odvisnem pogodbenem razmerju. Formalni (ne)obstoj delovnega razmerja v smislu določb ZDR-1 za odločitev v obravnavani zadevi, glede na citirane določbe ZDoh-2, ni bistvenega pomena. Ne glede na navedeno pa tudi po presoji sodišča ugotovitve prvostopenjskega organa izkazujejo elemente, ki po določilih ZDR-1 definirajo delovno razmerje. Tudi po presoji sodišča je dolžan davčni organ pogodbe ter na njihovi podlagi izvršena izplačila presojati po njihovi vsebini, upoštevajoč davčno zakonodajo ter pri tem ni vezan na formalnopravno opredelitev poslovnih dogodkov. Zaradi tega tudi ne posega v veljavnost sklenjenih medsebojnih razmerij, temveč le razlaga njihovo ekonomsko vsebino.
|
Tožnik seznamu izvršilni naslovov ne oporeka niti ne oporeka ugotovljenim datumom izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, ugotovljeni višini neporavnanih davčnih obveznosti ali odmerjenim zamudnim obrestim in stroškom postopka, pač pa le navaja, da je izpodbijani sklep neutemeljen zato, ker njegova obveznost ni bila ugotovljena s sodbo v pravdnem postopku, kar pa ni utemeljen tožbeni ugovor.
|
Celo pri spremembah istega akta delodajalca lahko pride do različnih pravnih podlag za urejanje položaja delavca – npr. le drugačnega poimenovanja delovnega mesta, še bolj pogosto pa pride tudi do vsebinskih sprememb, ki lahko predstavljajo poslovni razlog za premestitev javnega uslužbenca itd. Tudi glavna vsebina Stavkovnega sporazuma se nanaša na višje vrednotenje delovnih mest policistov v V. tarifnem razredu, ki se presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu s premestitvijo policistov, ki morajo pridobiti višjo izobrazbo; v takšnih primerih bi lahko govorili o premestitvi.
Ob takšnih pravnih izhodiščih je torej pri premeščanju javnega uslužbenca s sklepom delodajalca treba upoštevati zakonske podlage oziroma določbe ZJU o premestitvi, vendar se je treba vprašati tudi, ali gre v konkretnih okoliščinah, ki jih je treba ugotoviti, upoštevajoč relevantne zakonske določbe, sploh za primer (klasične) premestitve.
|
Sklepa o davčni izvršbi ni mogoče z uspehom izpodbijati z navajanjem, da so podani pogoji za ustavitev davčne izvršbe.
|