Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi, katere obnova se predlaga, ne temelji na dejstvih in dokazih, ki ne bi bili pred tem ugotovljeni in presojeni že v davčnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru namreč ne gre za sodni postopek, v katerem bi sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin sprejelo svojo odločitev (drugi odstavek 96. člena ZUS-1).

Računi, na katerih je opis storitev takšen, da se sklicuje zgolj na pogodbo ali aneks in brez spremljajoče dokumentacije zahtevajo konkretnejšo presojo in pojasnila, kaj je bilo zaračunano v smislu obsega in vrste opravljenih storitev. Tudi iz pogodb in aneksov namreč omenjeni podatki, ki bi lahko služili kot identifikacija poslovnega dogodka, niso razvidni. Zato mora v primeru, če nastane dvom o verodostojnosti računa, tisti, ki je na podlagi računa uveljavljal odbitek vstopnega DDV, izkazati, da je bila zaračunana transakcija dejansko opravljena tako, kot izhaja iz računa. Glede na določbe ZDDV-1 ter sodno prakso morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV izpolnjeni vsi materialni in formalni pogoji. Med drugim mora biti iz računov razviden obseg in vrsta opravljenih storitev, česar pa zadevni računi ne vsebujejo. Teh podatkov tudi ne vsebujejo pogodbe in drugi predloženi dokazi, kar pomeni, da so računi neverodostojni in da ne izpolnjujejo pogoja...

Novi ZFO-1 na veljavnost določb Odloka Mestne občine Novo mesto o komunalnih taksah ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko drugačne vsebine, ampak je pristojnost lokalnih skupnosti pri predpisovanju taks z ozirom na prej veljavni ZKT še razširil. V prvem odstavku 9. člena je ZFO-1 namreč predpisal le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim (drugi odstavek 9. člena ZFO-1). Te lahko predpišejo takse, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljaven in ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi.

Glede na to, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku pravilno vročen, bi tožnik svoje ugovore, da ni dolžan, ker njegov dolg ne obstoji, oz. da njegov dolg še ni zapadel, lahko uveljavljal kvečjemu v ugovoru zoper sklep o izvršbi skladno z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2. Tozadevni tožnikovi ugovori v njegovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo so zato neupoštevni, ker jih v tej fazi postopka s takšno vsebino ni mogoče podajati. Poleg tega pa tudi ne drži, da bi bilo s sklepom o davčni izvršbi od tožnika zahtevano plačilo v roku 15 dni, torej pred zapadlostjo 15. 9. 2013. S sklepom o davčni izvršbi je bila dolžničina terjatev do tožnika le zarubljena, tožniku pa je bilo naloženo, da zarubljeni znesek plača na predpisani račun, kot to določa prvi odstavek 173. člena ZDavP-2, pri čemer mora dolžnikov dolžnik (torej v danem primeru tožnik) takšno plačilo izvesti seveda šele ob zapadlosti dolga. Nikjer v sklepu o izvršbi ne piše, da bi tožnik...

Tožeča stranka utemeljeno opozarja na določbo 65. člena ZZdrS, ki je v inšpiciranem obdobju javnim zdravstvenim zavodom dopuščala sklepanje pogodb civilnega prava z zdravniki. Podjemna pogodba se na podlagi 65. člena ZZdrS lahko sklepa tudi za stalna, ne le občasna dela, ki sicer spadajo v redni program dela javnega zdravstvenega zavoda oziroma so zajeta v okviru del in nalog, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi z lastnim zaposlenim zdravnikom. Zakon sklenitve pogodbe v ničemer ne veže na pogoj, da je na tej pravni podlagi opravljeno delo po vsebini drugačno od dela, ki ga zdravniki sicer opravljajo v okviru svojega rednega delovnega razmerja. Pri presoji pravne narave razmerja je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava, če za to obstaja ustrezna zakonska podlaga. Ravno 65. člen...

Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del poštenega postopka in hkrati pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodišče se mora opredeliti do navedb strank v zadostni meri, da stranke lahko spoznajo, da se je sodišče z njihovimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ne pa enostavno prezrlo. Varstvo poštenega postopka iz 22. člena Ustave terja tudi, da sodišče odgovori na vse pravne in dejanske navedbe, ki niso neupoštevne ali očitno neutemeljene in jih razumljivo vključi v svojo argumentacijo. Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi ZPP mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko...

Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tožeča stranka je imela z ozirom na določbe (v inšpiciranem obdobju veljavnega) 65. člena ZZdrS zaradi pomanjkanja ustrezno usposobljenih zdravnikov pravico, da sklepa podjemne pogodbe tudi s svojimi lastnimi zaposlenimi zdravniki in je zato treba to spoštovati tudi pri obdavčitvi.

Na podlagi 69. člena tedaj veljavnega ZDavP-2 sme organ pred uvedbo postopka pozvati davčnega zavezanca, da predloži podatke o svojem premoženju in da na podlagi teh in drugih zbranih informacij uvede davčni postopek (sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru), če ugotovljeno premoženje kaže na precejšnje nesorazmerje med prijavljenim in na tej podlagi ugotovljenim. Iz predpisa pa ne izhaja, da je uvedba postopka pogojena z že ugotovljenim nesorazmerjem med vrednostjo premoženje v začetku in koncu obdobja in konkretno višino te razlike, saj je to šele rezultat ugotovitvenega postopka. Ni utemeljeni revidentov ugovor, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v nasprotju z Ustavo RS (2. in 147. členom), ker naj iz njej ne bi izhajal kriterij za izbiro zavezanca oziroma da je odločitev organa, da se uvede postopek ravno zoper revidenta, samovoljna, ker že ob izbiri revidenta kot zavezanca za davek po petem odstavku 68. člena...

Ker je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, s posebnim in omejenim obsegom izpodbijanja, je treba v njej argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti in samo do teh argumentov se Vrhovno sodišče argumentirano opredeli. Glede na navedeno se je v tem primeru Vrhovno sodišče do revizijskih ugovorov lahko opredelilo le na splošno. Revident po oceni sodišča prve stopnje ni dokazal, da je pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabi sredstev sodelovala njegova partnerka. Vrhovno sodišče pravilnosti dokazne ocene in pravilnosti postopka pred izdajo izpodbijanega upravnega akta v postopku v zvezi z revizijo, kot izhaja iz 7. točke obrazložitve te sodbe, ne presoja.

Na podlagi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 poslovodja res na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Gre za lex generalis. Ravno zato sklicevanje toženke na 515. člen ZGD-1 ni utemeljeno, saj se ne more nanašati na položaje, ki so v zvezi z njenim delovnim razmerjem. Poslovodna oseba, ki je torej praviloma tudi zastopnik delodajalca, namreč ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu.

Javna listina dokazuje le resničnost tega, kar je v njej potrjeno ali določeno – torej neposredne vsebine, ki izhaja iz pristojnosti organa, da izda določen akt (potrdilo, odločbo itd.) – ne pa tudi resničnosti tistega, kar se morda navezuje na to vsebino. Pravilo o dokazni moči javne listine se nanaša le na dejstva, glede katerih je izdana in ne na njeno celotno vsebino. V postopku po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ ne določi davčne osnove na podlagi prostega preudarka. Davčna osnova se določi na podlagi ugotovitve povečanja premoženja v določenem obdobju skladno z zakonskim postopkom in merili. Dejstvo, da nepojasnjen prirast premoženja davčni organ v določenem delu lahko ugotovi s cenitvijo, ne pomeni uporabe prostega preudarka, saj gre pri cenitvi za zakonsko določen ugotovitven postopek. Obdavčitev na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 sama torej sicer lahko temelji na "verjetni davčni osnovi" (drugi odstavek...

Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t. i. "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba (ob izkazanem pravnem interesu). Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis). Kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1 bi moral pritožnik skladno s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu uveljavljati pred Informacijskim pooblaščencem, zoper odločitev tega organa pa je nato možno sodno varstvo v upravnem sporu (2. člen ZUS-1). O tej pritožbi oziroma varstvu navedenih pravic do seznanitve z zahtevanimi podatki na podlagi ZVOP-1 z odločbo Ministrstva za finance sploh ni...

Ker toženca trditev o tem, da naj bi bila dejansko sklenjena posojilna pogodba s komisornim dogovorom, nista podala, sodišče druge stopnje nikakor ni bilo dolžno v tej smeri presojati zgoraj povzetih nejasnih pritožbenih navedb, ki so bile navržene le v potrditev glavne teze, da je bila pogodba sklenjena zaradi izigravanja upnikov. Po oceni vrhovnega sodišča so tako neutemeljeni revizijski očitki o pomanjkljivih razlogih v sodbi sodišča druge stopnje in o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 132. člena SPZ. Pravilna je odločitev sodišč, da sta na podlagi veljavno sklenjene prodajne pogodbe, toženca dolžna tožeči stranki izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), da je torej tožbeni zahtevek pravilno oblikovan in da po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih in ne petih letih kot zatrjujeta toženca v reviziji.

Davčna napoved na podlagi samoprijave se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi, zato se z njo lahko uveljavlja znižanje davčne osnove z upoštevanjem stroškov prehrane in prevoza na delo.