Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Na BETA eDavkih so za potrebe testiranja in implementacije sprememb XML struktur za REK-1 obrazec nameščene nove sheme individualnih REK obrazcev (iREK), ki bodo v produkciji od 22. 12. 2016 dalje. Spremembe bodo implementirane zaradi dopolnitev kontrol na iREK za potrebe poročanja podatkov za sestavo M-4 Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. XML shema za iREK se spreminja za obrazce REK-1 (1001, 1003, 1090, 1091, 1095, 1098, 1100, 1101, 1102, 1103, 1107, 1110, 1111, 1122, 1130, 1132 in 1150), predložene prek eDavkov od 22.12.2016 dalje, in sicer ne glede na datum izplačila dohodka. Kontirani obrazci z vsemi spremembami so objavljeni na spletni strani  betaedavki. Primer: za zgoraj navedene vrste REK obrazcev, ki bodo vsebovali tudi podatke o razliki do najnižje osnove za plačilo prispevkov v polju M08, bo po novi XML shemi treba poročati v skladu s spodaj navedenimi pravili: XML za iREK, vložen prek eDavkov do vključno 21.12.2016 (za vsa izplačila, vključno za mesec december 2016): 200.00 XML za iREK, vložen prek eDavkov od vključno 22.12.2016 dalje(za vsa izplačila, vključno za mesec december 2016): 200.00 XML za iREK, vložen prek eDavkov za izplačila dohodkov za mesec januar 2017 in dalje 200.00 2017-01-01 2017-01-31 Dopolnjene kontrole v zvezi s spremembami v skladu s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o vsebini in obliki obračuna davčnih odtegljajev ter o načinu predložitve davčnemu organu (Ur. l. RS, št. 60/2016) veljajo za izplačila dohodka za mesec januar 2017 in dalje (polje 011 na zbirnem REK-1 obrazcu), zato se zaradi predčasne objave XML sheme na produkcijskem okolju eDavki za uporabnike XML shema v poljih M03, M05 in M08 spreminja na način, predstavljen v zgornjem primeru.

Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Navedeno pomeni, da je po metodi množičnega vrednotenja nepremičnin ugotavljanje vrednosti nepremičnin v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči dovoljeno. Stranka oziroma upravičenec do brezplačne pravne pomoči pa lahko dokazuje, da je vrednost premoženja drugačna (nižja).

Z  Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2J se zaradi razveljavitve  Direktive Sveta 2003/48 (Obrestne direktive) z dne 3. junija 2003 o obdavčevanju dohodkov od prihrankov v obliki plačil obresti razveljavlja 10. podpoglavje I. poglavja petega dela  Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2, ki določa obveznost dajanja podatkov o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti s strani plačilnih zastopnikov. Pri tem pa se v skladu s prehodno določbo 69. člena ZDavP-2J še naprej uporabljata določbi 350. in 351. člena ZDavP-2 v zvezi z dajanjem podatkov od dohodkov od prihrankov v obliki plačil obresti, ki jih v letu 2016 dosegajo upravičeni lastniki po mednarodnih pogodbah o obdavčevanju dohodka od prihrankov, ki jih je sklenila Republika Slovenija in se začasno uporabljajo ali veljajo ( seznam je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za finance). V skladu z navedenim plačilnim zastopnikom v letu 2017 preneha obveznost dajanja podatkov o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti, ki so jih bili v skladu s četrtim odstavkom 350. člena ZDavP-2 dolžni davčnemu organu poročati do 28. februarja tekočega leta v zvezi s plačilom dohodka od prihrankov, ki so bila opravljena ali prejeta oziroma zagotovljena v preteklem letu. Glede na to, da se sporazumi o obdavčevanju dohodkov od prihrankov v obliki plačil obresti, ki jih je sklenila Republika Slovenija z nizozemskimi Antili, Arubo in Anguillo, še vedno uporabljajo v odnosih med Republiko Slovenijo in St. Maartenom, Arubo in Anguillo, morajo plačilni zastopniki v skladu z določbo 350. in 351. člena ZDavP-2 dohodke od prihrankov v obliki plačil obresti, ki jih v letu 2016 dosegajo upravičeni lastniki teh jurisdikcij, še vedno poročati davčnemu organu. 

Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.

Dovolj je, da se v izpodbijanem sklepu ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti pa je tudi pričakovati, da bo tožnik v skladu z 68.a členom ZDavP-2 bistveno presegel predpisanih 50.000,00 EUR za izdajo konkretnega sklepa. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati ali dodatno zavarovanje iz 120. člena ali pa zavarovanje sprostiti po 122. členu ZDavP-2.

Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, in sicer neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati.

Pravilno in skladno s 102. členom ZDoh-2 je upoštevati kot datum odsvojitve delnic datum sklenitve družbene pogodbe. Družba se ustanovi že s sklenitvijo pogodbe in po katerih se stvarni vložki morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register, izročeni pa morajo biti družbi tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga (475. člen ZGD-1). Delnice A. že s sklenitvijo družbene pogodbe več ne pripadajo tožniku, temveč pripadajo družbi in so s tem podani vsi elementi pravnega dejstva odsvojitve kapitala, ki se zahteva po določbah 102. oziroma 94. člena ZDoh-2. Čim pa se pravilno upošteva kot datum odsvojitve delnic A. datum sklenitve družbene pogodbe, ki je še v letu 2007, je upoštevaje izgube (in tudi dobička), dosežene z njihovo odsvojitvijo, pri odmeri davka v letu 2008 v očitnem nasprotju z 97. členom ZDoh-2, kot se to pravilno in skladno z zakonom ugotavlja v izpodbijani odločbi. Prvo in vrhovno načelo v davčnih zadevah je...

Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, to pa je v konkretnem primeru izplačilo dohodka iz kapitala, in sicer v obliki dividend, kot jih opredeljuje 90. člen ZDoh-2. Slednji se zato kot takšen tudi obdavči. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na davčno optimizacijo kot legitimnega cilja ter s tem v zvezi na upravno sodno prakso v takih primerih. Tudi po presoji sodišča je davčna optimizacija legitimni cilj davčnih zavezancev. Vendar pa v obravnavani zadeve ne gre za tak primer. V postopku je bilo namreč na podlagi pravno relevantnih dejstev pravilno ugotovljeno, da je bila sklenjena prodajna pogodba zgolj navidezna. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da sklep o začetku DIN ne vsebuje zahtevane 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2, to je vrste davkov oziroma predmet nadzora. Po presoji sodišča iz navedenega sklepa izhaja predmet DIN (poslovne knjige in dokumentacija), čeprav ni navedena vrsta davkov, ter je s tem zadoščeno...

Glede na objektivne okoliščine posla kot celote ter glede na dejanski namen strank, razviden iz dokumenta „leasing application“ z dne 29. 6. 2010, v danem primeru dejansko ni šlo za sklenitev leasing pogodb za nepremičnine, marveč je bil namen strank izogibanje oz. zloraba predpisov. Posle je potrebno presojati po dejanski, ekonomski vsebini in glede na dejanski namen strank, ne pa glede na poimenovanje, ki so ga poslovnemu razmerju dale pogodbene stranke (v konkretnem primeru leasing pogodbe). Če se ugotovi izogibanje ali zloraba davčnih ali drugih predpisov se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju davčnih razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Upošteva se dejanska gospodarska (ekonomska) vsebina poslov. Davčni organ naj zato v ponovnem postopku ob upoštevanju predhodno navedenega ponovno ovrednoti in presodi predmetne posle tožnika kot celote.

V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Z izdajo sodbe so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari, če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka kot akcesorni zahtevek, pa v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari.

Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij.Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami.Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68....

Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke zato ne zadostuje za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, kot zmotno menita oba davčna organa. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla, kar poudarja tožnik. Po presoji sodišča davčni organ ni brez dvoma ugotovil, ali je terjatev prenehala oziroma v kakšni višini je prenehala. Šele v primeru, da je terjatev prenehala, je lahko stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil tožnik obogaten. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za obstoj stvarnih napak na nepremičnini (kar...

Tožnikov zahtevek za vračilo DDV je davčni organ zavrgel, pri čemer je kot razlog navedel, da tožnik ni stranka v navedenem postopku vračila DDV po 73. členu ZDDV-1. Toženka se s temi razlogi strinja in tudi sama navaja, da v zadevi tožnik postavlja zahtevek iz razloga neupravičene obogatitve po določbah OZ, o čemer pa davčni organ ni pristojen odločati, saj gre za civilnopravni zahtevek in ne za upravno stvar. Pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi je lahko iskati le v okviru določb davčnega postopka oz. upravnega postopka, skladno z materialnopravno podlago po ZDDV-1. Ni sporno, da tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da v obravnavani zadevi ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah 73. člena ZDDV-1, po kateri se na podlagi obračuna DDV-O zavezancu za davek vrne DDV, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV.V zadevi je nedvomno...

Gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče. Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je...