Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
|
Dohodnina se odmerja na letni ravni, kar pomeni, da se skladno z zakonom v odločbi za posamezno leto obdavčijo vsi dohodki, prejeti v navedenem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili v obnovljenem postopku poleg dohodkov, že upoštevanih v informativnem obračunu za leto 2015, upoštevani dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 (obračunani na podlagi sodbe I Pd 1068/2011) v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR, ki jih je tožnica prejela od izplačevalcev Ministrstva za promet in Ministrstva za infrastrukturo. Da teh dohodkov ni prejela v letu 2015, tožnica ne trdi. Prav nasprotno, pritrjuje jim. To pa so bistvena dejstva, na podlagi katerih ji je bil davek odmerjen.
|
Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek...
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo, da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu.
|
Povprečenje ni namenjeno splošnemu znižanju davčne stopnje v primeru prejema enkratnega (izrednega) dohodka, ampak pomeni korektiv pri obdavčitvi enkratnega izplačila periodičnih dohodkov na podlagi sodne (oziroma upravne) odločbe, ki bi jih davčni zavezanec sicer že moral prejemati prek daljšega časovnega obdobja, kot so plače, nadomestila plač, pokojnine ipd. Na tak način zagotavlja, da davčni zavezanci, ki so v enem davčnem letu prejeli dohodke, ki bi jih morali v več preteklih letih, z davčnega vidika niso v slabšem položaju kot osebe, ki so enake dohodke prejemale sproti in jim je bila dohodnina odmerjena vsako leto posebej.
|
Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru izvršljivih obračunov o odmeri prispevkov za socialno varnost ter izvršljivih obračunov davka od dohodka iz dejavnosti in izvršljivega plačilnega naloga in odločbe o prekršku.
|
Odpustitev neporavnanih davčnih obveznosti ni vprašanje, ki bi ga bilo mogoče obravnavati v okviru postopka davčne izvršbe, pač pa je za odločanje o tem pristojen tisti organ, ki je izdal izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep.
|
Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno...
|
Tožniku sta bila odmerjena dva davka - davek na dediščino ter dohodnina od kapitalskega dobička. Gre torej za dva različna davka, pri čemer sploh ni nujno, da pride do odmere drugega (denimo če tožnik podedovanega premoženja ne bi odsvojil). Zato je tudi po naziranju sodišča treba vsako od teh dveh davčnih odmer obravnavati ločeno. Seveda pa je tožnikov premislek „pod črto“, tj. koliko enot denarja bo plačal za vse davke odtlej, ko je posamezno nepremičnino pridobil, pa dotlej, ko jo je odsvojil, razumljiv in legitimen. Zato bi bil moral in mogel že spočetka paziti na ustrezno ugotovitev vrednosti, od katere mu je bil odmerjen davek na dediščino, saj se po 98. členu ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.
Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljeno razlogovanje davčnega...
|
Glede na opredelitev navideznih in prikritih poslov sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba v tem pogledu ni jasna oz. ne vsebuje vsega, kar bi za zaključek o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne (relativno navidezne) posle, morala vsebovati. Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom.
|