Tožniku za isti tožbeni zahtevek BPP (še) ni bila odobrena, zato ne gre za situacijo, ki jo ureja določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ob tem je v tožbi tudi navedel, da se bo tožba, v zvezi s katero zaproša za dodelitev BPP v predmetni zadevi, od že začetega postopka I Pd 1053/2019 razlikovala tudi po tem, da bo v primeru njegovega uspeha v slednjem tožena stranka B. najverjetneje izčrpala zavarovalno vsoto, kar pomeni, da bi postopek v novem individualnem delovnem sporu lahko tekel zoper različne tožene stranke, kar po mnenju tožnika predstavlja znatno razliko glede na postopek I Pd 1053/2019, česar organ v izpodbijani odločbi niti ni ugotavljal.
|
Tožnik je predmetno prošnjo za dodelitev BPP nesporno poslal priporočeno po pošti 15. 4. 2022. Datum oddaje pošiljke na pošto pa je edino dejanje, na katerega ima stranka neposreden vpliv. Glede na to, da je tožnikov pooblaščenec pritožbo vložil 19. 4. 2022, ko je organ za BPP tudi prejel tožnikovo prošnjo za BPP, to dejanje pravne pomoči (vložitev pritožbe) ni nastalo pred dnevom vložitve prošnje.
|
Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le- ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.
|
Če so s sodno odločbo stranki prisojena sredstva, ki jih je dolžna plačati nasprotna stranka, s strani slednje nakazana na odvetnikov (fiduciarni) račun, v davčno pravnem smislu ni mogoče šteti, da jih je prejel sam odvetnik kot svoj dohodek, temveč jih je prejel za stranko le kot začasni imetnik teh sredstev in mora tako prejeta sredstva tudi nadalje izročiti stranki. Taka sredstva ne povečujejo premoženja (ekonomske moči) odvetnika in torej v davčnem smislu ne preidejo v njegovo premoženjsko sfero. Zaradi tudi ni mogoče šteti, da so lahko podlaga za obdavčenje z dohodnino na dohodke iz dejavnosti, prav tako pa tudi ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV, saj transakcija med nasprotno stranko in odvetnikom niti ni nastala. Ker odvetnik v davčnopravnem smislu navedenih sredstev ne prejme, tudi pri njihovem nadaljnjem prenosu (nakazilu, izplačilu) stranki ne gre za izplačilo dohodka s strani odvetnika kot plačnika davka v smislu 12. in 57. člena...
|
Tožnica je z družinsko fundacijo sklenila po lastnih zatrjevanjih posojilno pogodbo iz razloga financiranja investicije v družbo L., d. o. o, iz ugotovitev davčnega organa pa izhaja, da to ni bil dejanski namen posojila, saj je navedena družba tožnici sproti vračala kredit, kar v zadevi ni sporno, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnica sredstev za investiranje ni potrebovala, kar pomeni, da ekonomska vsebina posojila ni ugotovljena. Tožnica je vsa sredstva, ki jih je tožnici vrnila družba L., d. o. o., porabila za lastno potrošnjo, kar ni sporno, in posojilo tudi ni vračala fundaciji, česar tožnica v postopku niti ne zatrjuje, vračilo posojila pa ne zatrjuje niti v tožbi. Tako poslovni namen posojilne pogodbe po OZ ni bil izpolnjen in je bil edini namen sklenjene posojilne pogodbe, tako kot pravilno ugotavljata oba davčna organa, izplačilo denarnih sredstev tožnici za lastno (osebno) potrebo in ne investiranje v podjetništvo, z namenom, da se tožnica izogne...
|
Iz določb ZVojI izhaja, da organ pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka oziroma njegove višine zaradi sprememb ali novega dejanskega stanja upošteva prejemke iz preteklega leta. Tako je ravnal tudi v tem primeru, saj je pri presoji upošteval tožnikove prejemke v letu 2020, ne pa v letu 2021, kot to zmotno v tožbi navaja tožnik. Tožnik se zato v tožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno višino prejemkov v tekočem letu, to je v letu 2021. Ti v času izdaje izpodbijane odločbe 7. 12. 2021 niti še niso bili znani. Morebitne v letu 2021 spremenjene okoliščine bo tožnik lahko uveljavljal z novo zahtevo, ki jo lahko vloži na podlagi prvega odstavka 91. člena ZVojI.
|
Tožnik je od svojih družbenikov kupil lastni delež, in sicer za kupnino 3.925.600,00 EUR. Šlo je za dve prodaji, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru pri prodaji lastnih poslovnih deležev ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, da je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.
Odprodaja poslovnega deleža družbenika in pridobitev lastnega deleža družbe ne predstavlja spremembe (zmanjšanja) poslovnega deleža družbenika. Posledično tudi za obdavčitev razdelitve dohodkov imetnikom deležev iz premoženja plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža po tretjem odstavku 90....
|
Glede na to, da je tožnik od 1. 10. 2019 obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja, kar je razvidno iz evidenc, do katerih dostopa tožena stranka, podlage za plačilo prispevkov za socialno varnost po 16. členu ZPIZ-2 za oktober in november 2019 ni bilo, saj so bili prispevki plačani na drugi podlagi.
|
Znesek davka, ki se tožeči stranki nalaga v plačilo, poleg glavnice vključuje tudi obresti v višini 59.290,00 EUR. Zaradi zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče, je na mestu prekinitev postopka odločanja o pripadajočih obresti. To pa pomeni, da ostaja vprašanje pravilnosti obračuna obresti odprto in da zaenkrat še ni podlage za to, da se tožeči stranki naložijo v plačilo.
|
Zgolj prijava stalnega prebivališča v Republiki Avstriji, kakor tudi ne druge okoliščine, na katere se je skliceval tožnik (npr. odprtje bančnega računa, ureditev zdravstvenega zavarovanja, plačilo cerkvenega davka ipd.), same po sebi še ne pomenijo, da je tožnik s tem postal davčni rezident, saj je za ureditev rezidentskega statusa potrebna uradna prijava pri davčnem organu.
|
Razlogov za zavrnitev zmanjšanja davčne osnove za znesek 565.000,00 EUR ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali drugostopenjski davčni organ tega vračila ne priznava, ker meni da do njega ni prišlo (če je temu tako, je treba ugotoviti dejansko stanje v tej zvezi in navesti pravne podlage) ali ker do njega ne bi smelo priti (če je temu tako, je prav tako treba opredeliti, na kakšni podlagi je prepovedano poslovanje po uvedbi nadzornih postopkov ter opredeliti davčne posledice, če je kljub prepovedi tožnik na ta način svoje terjatve do A. A. vseeno zmanjšal).
Davčni organ kljub tezi, da so bila s strani tožnika dana posojila po ekonomski vsebini v resnici izplačila drugih dohodkov A. A., vseeno ni osporaval posojil, ki so bila vrnjena tekom inšpiciranega obdobja, kar je v nasprotju s siceršnjimi očitki davčnega organa. Po presoji sodišča bi davčni organ moral ugotoviti, ali in kdaj bi bil A. A. moral vrniti tožniku koliko denarja; če roki za plačilo...
|
Odhodkov davčni organ ne pripozna v dveh postavkah: ne priznajo se stroški najema dvorane in stroški nakupa vzorčnih produktov. V obeh primerih se ne pripoznajo zato, ker ni izkazana neposredna povezava teh stroškov (odhodkov) s prihodki tožnice. V tej zvezi pa iz spisov sledi, da je davčni organ v postopku nadzora tožnico večkrat izrecno pozval, da predloži podatke o srečanjih, oziroma o zatrjevanih prezentacijah v najetih prostorih in o udeležencih teh srečanj.
|
V obravnavanem primeru je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju, tj. v letu 2016, od svoje družbenice A. A. kupila lastni poslovni delež, in sicer 7,7665 % delež za kupnino v znesku 1.213.293 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenica pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu.
|
Glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
|
Izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu predstavlja izvršljiva odločba o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 2019, z datumom izvršljivosti 15. 8. 2019.
|
Tožnik je od svojega družbenika A. A. po pogodbi iz leta 2015 kupil lastni poslovni delež za kupnino 202.272,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko nastale, saj je bil ta delež iz A. A. prenesen na tožnika, slednji pa je A. A. tudi poravnal kupnino. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.
Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen, čemur tožnik nasprotuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni...
|
Tožena stranka je v svoji prvi odločbi, s katero je odpravila prvo odmerno odločbo z dne 24. 11. 2015, ugotovila kršitev tožničine pravice do izjave, saj se v prvem postopku tožnica ni imela možnosti opredeliti do spornega dohodka iz tujine. Če pa tožnica te možnosti ni imela, tudi ni imela možnosti uveljavljati spornih stroškov. Stališče tožene stranke, da je bila kršitev v ponovljenem postopku ustrezno odpravljena že s tem, ko je bil upoštevan ugovor v zvezi z vrsto dohodka, ni pravilno. Ob dejstvu, da se tožnica ni imela možnosti se izjaviti glede spornega dohodka pred izdajo odmerne odločbe, prav ta okoliščina predstavlja utemeljen razlog za navajanje novih dejstev in dokazov že v pritožbi, kot to določa tretji odstavek 238. člena ZDavP-2, vsekakor pa tudi v ponovljenem postopku odmere dohodnine.
|
V tožnikovem primeru je prišlo do prepozne izdaje odločbe o odmeri, za ta primer pa je tožnik imel na voljo redno pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegel izdajo odločbe. Tako njegov pravni položaj ni bil odvisen od ažurnosti delovanja upravnih organov, temveč od tožnikove lastne odločitve, ali se bo poslužil pravnega sredstva po četrtem odstavku 222. člena ZUP ali ne.
|
Tožnik je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C., kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče tudi A. A. Iz navedenega izhaja, da sta bila tožnik in A. A. na podlagi uradnih evidenc evidentirana na istem naslovu in sta bila 30. 6. 2019 po predpisih o prijavi prebivališča stalno prijavljena na istem naslovu. Prijava stalnega ali začasnega bivališča v enem ali več gospodinjstev je eden od zakonskih pogojev za opredelitev kmečkega gospodinjstva (drugi odstavek 69. člena ZDoh-2).
|
Upravna postopka sta bila že zaključena, zato dostop do informacij ne more škodovati njuni izvedbi, zahtevani dokumenti ne ustrezajo pogojem, da bi jih lahko obravnavali kot davčno tajnost, ker niso nosili oznake davčne tajnosti in jih prvostopenjski organ ni obdeloval za namene davčnega postopka, da bi na njihovi podlagi davčni organ odločil o davčni obveznosti, za poslovno skrivnost pa ne gre iz razlogov, ker so podatki po zakonu javni, če gre za podatke o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
Dejstvo, da prvostopenjski organ v isti zadevi z isto številko po pravnomočnosti sklepa vodi tudi postopek nadzora izvršitve izdanega akta, ne pomeni, da je predhodni postopek ugotavljanja skladnosti delovanja kolektivnih organizacij z določbami ZKUASP še v teku in zato ni mogoče slediti prvostopenjskemu organu, da bi razkrivanje zahtevanega podatka škodovalo izvedbi konkretnega postopka. Tožena stranka je zavzela pravilno stališče, da dejstvo, da je...
|