Po drugem odstavku 3. člena prodajne pogodbe je kupec dolžan plačati prodajalcu dogovorjeno kupnino trideseti dan po prejemu notarsko overjene pogodbe. Ker je za notarsko overitev predhodno potrebna izvedba formalnosti glede postopka odmere DPN, kupec še ni bil dolžan plačati kupnine po navedeni pogodbi, kot to napačno meni pritožnik. Na podlagi določbe 7. člena ZDPN-2 davčna obveznost nastane, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina in ne ko je kupnina v celoti poplačana, kot napačno meni tožnik.
|
Kot izhaja iz tožbe in iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je davčni organ tožniku na podlagi zapisniških ugotovitev iz postopka pri Plavalnem klubu A. po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine za leti 2017 in 2018 in mu v navedenih postopkih izdal novi odločbi. Morebitne procesne kršitve, ki naj bi jih davčni organ storil v obnovljenem postopku in s katerimi poskuša utemeljiti svojo pravno korist za vstop v postopek DIN, lahko tožnik uveljavlja s pravnimi sredstvi zoper izdane upravne akte. Na ta način lahko učinkovito zavaruje svoje pravice v samostojnem davčnem postopku.
|
Če tuj zavezanec za DDV v Sloveniji opravi storitve s področij, navedenih v 29. členu ZDDV-1, kjer je določena vstopnina ali drugačno plačilo, ki posamezniku podeli pravico do dostopa do prireditve/tečaja, je kraj obdavčitve teh storitev v Sloveniji. To pa v povezavi s 74. členom ZDDV-1 pomeni, da tak tuj davčni zavezanec ne izpolnjuje negativnega pogoja iz prvega odstavka 74. člena ZDDV-1.
|
Med strankama ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev za leto 2019, ki se je vodil na podlagi tožničine napovedi, ki jo je vložila pri prvostopenjskem davčnem organu. Navedeno ne pomeni, da ni šlo za postopek po uradni dolžnosti. Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnice.
|
Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka.
|
Tožnik v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje obveznosti do A. A., kot bi morala nastati na podlagi predhodno navedenih pogodb. Tako posamezna sporna izplačila niso bila evidentirana v tožnikovih poslovnih knjigah kot zmanjševanje tožnikovih knjigovodsko izkazanih obveznostih do A. A. Denarni tok pa se mora skladati s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi med pogodbenimi strankami. Tožnik je glede vseh nakazil, dvigov gotovine in tožnikovih plačilih osebnih računov A. A. v tožbi in tudi na naroku zgolj posplošeno navajal, da gre za vračilo posojila, a za te trditve ni predložil nobene dokumentacije. Tožnikovih navedb tudi ne potrjujejo nepopolne in napačne vknjižbe v poslovne knjige ter tudi ne pomanjkljiva in neurejena tožnikova dokumentacija. Poleg navedenega tožnik tudi ni vodil nobenih evidenc glede poslovanja z gotovino.
|
Ker ni nobenega verodostojnega dokaza o vračilu posojila v obdobju do leta 2017 niti kasneje, je pravilna odločitev davčnega organa, oprta na knjigovodske izkaze, da je tožnik svojemu družbeniku odpustil dolg v višini 250.000,00 EUR, kar je davčni organ skladno s 7. točko 74. člena ZDDPO‑2 pravilno opredelil kot prikrito izplačilo dobička in navedeni znesek obdavčil kot dividende v skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZDoh-2.
|
Ker predlagateljica dolžne takse v roku ni plačala in ker tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (tretji odstavek 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), se šteje, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.
|
Tožena stranka je pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Takšno stališče tožene stranke pomeni, da nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV.
|
Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem...
|
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se sme glede na načela učinkovitosti, supremacije in neposrednega učinka prava EU Upravno sodišče za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV sklicevati na vsebino slovenskega ZGD-1 (515. in 255. člen) in slovenskega ZDoh-2 (35. in 37. člen), po katerih funkcijo poslovodje lahko opravlja le fizična oseba in da so zato dohodki iz tega naslova lahko le dohodki iz odvisnega delovnega razmerja fizične osebe (ne pa pravne osebe)?
|
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče zmotno razlagalo materialno pravo (12. člen ZDDPO-2 v povezavi s pravili MRS 37) s tem, ko je štelo, da dejstvo, da tožbe delavcev, zaposlenih pri izvajalcih pristaniških storitev za pripoznanje delovnega razmerja pri tožeči stranki in iz tega naslova izhajajočih osebnih prejemkov (plač) še niso bile podane ob oblikovanju dolgoročnih rezervacij, ni bistvenega pomena za opredelitev obstoja (verjetne) sedanje (pravne) obveze tožeče stranke po MRS 37?
|
Da pojem integritete ni vezan zgolj na vprašanje kršitev delodajalčevih kodeksov, izhaja že iz same zakonske dikcije pojma integriteta, ki ta pojem veže na spoštovanje zakona, ravnanje v skladu s pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi, kar je širši obseg dolžnega ravnanja, kot ga zajema poklicni kodeks delodajalca oziroma organizacije. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da se integriteta poklicnega funkcionarja ne naša zgolj na njegovo poklicno delovanje temveč tudi na določena zasebna ravnanja, med katera, po oceni sodišča, vsekakor sodi tudi vprašanje plačevanja davčnih obveznosti od dohodkov iz zasebnih poslov.
|
Družba A. se je z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila.Odpust dolga se po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 šteje za prikrito izplačilo dobička. Prikrito izplačilo dobička, določeno v ZDDPO-2, pa se, kadar je izplačano fizičnim osebam, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 obravnava kot dividende, ki po 2. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 predstavljajo dohodek iz kapitala, od katerega je v skladu s 5. točko 18. člena in drugim odstavkom 1. člena ZDoh-2 treba plačati dohodnino. To pa ima za posledico, da je bil tožniku dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj, in kar se sedaj utemeljeno nalaga tožniku kot (po ZGD-1) odgovornemu za obveznosti družbe, z izpodbijano odločbo.
|
Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Glede uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 sodišče ob upoštevanju izhodišč, sprejetih v sodni praksi, pojasnjuje, da mora presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.
|
Na tej podlagi je tožena stranka pravilno zaključila, da prevozniki gorivo kupujejo po lastni presoji in kot lastniki svobodno odločajo o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa, pri tem pa opravljajo svojo dejavnost, le poravnali so obveznost z uporabo omenjene kartice. Tožeča stranka torej z gorivom ni razpolagala kot njegov lastnik, temveč je s kartico prevozniku le omogočila plačilo nakupa goriva oziroma plačila cestnine. To pa pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do vračila DDV, ker pogoji iz 74. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni.
|
Glede na opredelitev kmečkega gospodinjstva v drugem odstavku 69. člena ZDoh-2, po katerem je med drugim pogoj, da gre za skupnost ene ali več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki imajo dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča isto stalno stalno prebivališče, tožbeni ugovori, kot so bivanje v samostojni stanovanjski enoti na podlagi najemne pogodbe in samostojno plačevanje stroškov tekočega vzdrževanja stanovanjske enote s strani B. B. niso relevantni. Brezpredmeten je tudi tožbeni ugovor, da slednji ni imel dohodka od kmetijskega gospodarstva, ker da je podjetnik, saj se v tem postopku ne določa davčna osnova iz dejavnosti. Po že povedanem pa je pravilna tudi ugotovitev, da je poleg tožnice v kmečkem gospodinjstvu po podatkih o prijavi prebivališča imel prijavljeno isto stalno prebivališče kot tožnica, ki je zato poleg tožnice pravilno naveden kot član kmečkega gospodinjstva v izreku...
|
Upravna organa zgolj splošno povzemata posamezna stališča pravne doktrine (v zvezi z določbami 43., 27. in 28. člena SPZ), da je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj dobroverna lastniška posest, ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova ipd., ne da bi utemeljila, zakaj ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, oziroma kaj konkretno iz predloženih listin v zvezi s pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne izhaja, pa bi moralo. Sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.
|
Odprava odločbe vzpostavlja položaj, kot da odločba FURS DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 ni bila nikoli izdana. To pa pomeni, da četudi je bila tožba tožnice s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020 - 12 z dne 7. 3. 2023 zavržena, odločbe, v zvezi s katero tožnica skuša pridobiti položaj stranskega udeleženca v pritožbenem postopku in glede katerega teče ta upravni spor, ni več in tudi nima več nobenega pravnega učinka. Posledično tudi pritožba tožnice, ob pogoju statusa stranskega udeleženca, ni več potrebna, saj je pravni položaj, ki ga želi tožnica s pritožbo zoper odločbo FURS DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 doseči, že nastal s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020 - 12 z dne 7. 3. 2023. To pa obenem pomeni, da izpodbijani sklep toženke v zvezi s priznanjem statusa stranskega udeleženca očitno več ne posega v tožničino pravico ali na njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist.
|
Tožniku za isti tožbeni zahtevek BPP (še) ni bila odobrena, zato ne gre za situacijo, ki jo ureja določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ob tem je v tožbi tudi navedel, da se bo tožba, v zvezi s katero zaproša za dodelitev BPP v predmetni zadevi, od že začetega postopka I Pd 1053/2019 razlikovala tudi po tem, da bo v primeru njegovega uspeha v slednjem tožena stranka B. najverjetneje izčrpala zavarovalno vsoto, kar pomeni, da bi postopek v novem individualnem delovnem sporu lahko tekel zoper različne tožene stranke, kar po mnenju tožnika predstavlja znatno razliko glede na postopek I Pd 1053/2019, česar organ v izpodbijani odločbi niti ni ugotavljal.
|