V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba davčne predpise razlagati restriktivno. Navedeno stališče velja tudi v primeru določb, ki urejajo davčne ugodnosti. Pravica uveljavljanja stroškov za delo, posebna davčna olajšava za čezmejne delovne migrante in olajšava za vzdrževane družinske člane predstavljajo davčno ugodnost. Davčne ugodnosti pa mora davčni zavezanec uveljavljati v rokih, ki jih določa ZDavP-2.
|
Davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante bi tožnik lahko uveljavljal v dohodninski napovedi. To izhaja iz prvega odstavka 61. člena ZDavP-2, po katerem mora davčni zavezanec v davčni napovedi vnesti vse podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. Tožnik pa je to olajšavo uveljavljal šele v pritožbi zoper odmerno odločbo in glede na citirana zakonska določila prepozno.
|
Davčnemu organu, glede na višino pričakovane davčne obveznosti, ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost).
|
Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnal. Ob takem dejanskem stanju in pravnem stanju so po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2.
|
Določbe ZDavP-2 niti ZUP za primere, kot je obravnavani, ne dajejo pristojnosti davčnemu organu, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in da klavzulo izvršljivosti tožnik lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v predmetnem postopku davčne izvršbe. Pri tem je za odločitev relevantno tudi, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.
|
V konkretni zadevi je bil davek delno plačan, zaradi česar je z izpodbijano odločbo delno ustavljena davčna izvršba. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2014, saj bi moral upoštevati datum 10. 6. 2014, zaradi česar naj bi bil znesek, upoštevajoč nepravilno izračunane obresti, ki ga še dolguje tožnik, določen napačno. davek je plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka, kar določa tudi 92. člen ZDavP-2. Zato davčni organ ni imel podlage, da bi navedene obresti računal od drugega datuma, na katerega se sklicuje tožnik.
|
V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-21 zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.
|
Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.
|
Glavne dopolnitve se nanašajo na posamezne elemente v glavi in telesu sporočila in so opisane v tem dokumentu .
Poročevalske finančne institucije bodo morale predlagane dopolnitve upoštevati že pri prvem poročanju v letošnjem letu. Ko bo pravilnik objavljen v Uradnem listu RS, vas bomo o tem takoj obvestili, predvidoma v roku 14 dni.
|
Sporno je, ali je s sklepom o ustavitvi izvršbe z dne 4. 6. 2004 v celoti prenehala obveznost zavezanca tudi iz naslova zakonskih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 22. 8. 1995 do 29. 7. 1999, kar posledično pomeni, da se ta obveznost ne more pobotati z zahtevkom vrnitve zarubljenih sredstev. Po presoji sodišča navedena obveznost tožeče stranke še vedno obstaja, ker so bile v sklepih o prisilni izterjavi z dne 7. 7. 1999 (trije sklepi z istim izrekom izdani na tri različne bančne ustanove, zato je prišlo do preplačila), v izreku zajete obračunane zamudne obresti od glavnice le do 22. 8. 1995, kar je bilo že večkrat pojasnjeno. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je dolžnik dolžan plačati tudi zamudne obresti obračunane od 22. 8. 1995 do dneva plačila glavnice, to je do 29. 7. 1999.
|
Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.
|
Iz spisov jasno in nedvoumno sledi, da tožnica ni vložila samoprijave iz 63. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi. Kot izhaja iz listin, ki so v spisih, je bila tožnica s strani davčnega organa dvakrat pozvana, da vloži davčno napoved za dohodke, ki jih je prejela v tujini. Ker tega ni storila, ji je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatka o dohodku, ki ga je davčni organ pridobil iz Avstrije. Čim pa je tako, so vsa tožbena izvajanja, ki se nanašajo na upravičenja, ki naj bi jih imela tožnica v zvezi z uveljavljanjem davčnih ugodnosti ob vložitvi samoprijave, za presojo oziroma za odločanje v konkretnem primeru nebistvena in ne samo neprepričljiva. Stroške za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante je tožnica po (neprerekanih) podatkih spisov uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo. To pa pomeni, da je omenjene davčne ugodnosti uveljavljala po poteku predpisanih rokov, vključno s tistimi za samoprijavo, in da ji...
|
V konkretnem primeru gre za vprašanje zastaranja pravice do izterjave prispevkov, ki so bili tožniku naloženi z navedeno odločbo, in ne za vprašanje zastaranja pravice do odmere davka. Odmera je bila z ozirom na obdobje, na katero se odločba z dne 17. 6. 2008 nanaša (za leta od 2003 do 2006), očitno opravljena pravočasno in temu tožnik niti ne ugovarja. Ko gre za zastaranje pravice do izterjave, pa začne v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru in torej v primeru, kakršen je obravnavani, teči od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tožniku je bilo omogočeno, da vpogleda v spise zadeve, v spisih pa se nahajajo tako vsi izvršljivi naslovi, ki so podlaga za izterjavo, kot tudi knjigovodske kartice za celotno obdobje, v katerih so evidentirane vse obveznosti in vsa plačila. Poleg tega pritožbeni organ pojasni tožniku, da ima možnost spremljati knjigovodsko stanje na spletu (v...
|
Vprašanje odloga oziroma upravičenosti do odloga ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP oziroma v smislu določb ZUS-1, kot to zmotno meni tožnik v tožbi, saj ne gre za vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče odločiti o sami stvari, to je odmeriti dohodnino. Gre za možnost oziroma davčno ugodnost, o kateri se odloča posebej in ki na odmero dohodnine nima neposrednega vpliva. Vpliva samo, če je odlog odobren, kar pa v konkretnem primeru ni bil, zato tožnik ne more biti uspešen z ugovori, po katerih je izpodbijana odmerna odločba preuranjena in še manj z ugovori, ki se nanašajo na odločanje o odlogu.
|
Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že po samem zakonu, so torej neutemeljene, obenem pa so glede na citirano zakonsko ureditev neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je rok, v katerem se opravi priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti, procesne narave in da ni prekluziven.
|
Na strani tožnika je pri vpisovanju podatkov šlo za zavestno ravnanje in ne za napako. Za obstoj napake je namreč bistveno, da davčni zavezanec (ali davčni organ), ko dejanje stori, meni, da je pravilno. Za napako torej ni šteti kakršnokoli ravnanje, ki ni skladno z dejanskim stanjem, kot to zmotno meni tožnik v tožbi. Zato že dejstvo, da je tožnik pri izpolnjevanju REK-1 obrazcev in s tem pri vpisovanju podatkov, za katere sedaj trdi, da so napačni, ravnal zavestno, izključuje ne le obstoj očitne napake ampak napake nasploh, še manj pa je v takšni situaciji mogoče očitati davčnemu organu, da je storil napako, ko je pri odmeri dohodnine sledil napovedanim oziroma predloženim podatkom.
|
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi, pri čemer tožnik v obravnavani zadevi v pritožbi in tožbi ne ugovarjal konkretnim podatkom, ki se navajajo v izpodbijanem sklepu. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti.
|
Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek (upravni ali sodni), ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
|
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanec z njo avtomatično pridobi tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogojev za izplačilo presežka DDV tako ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč določbe 73. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2. Iz njih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
|
Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV ni treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa in drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ugotavljanje vedenja prejemnika računa oz. njegove nezadostne skrbnosti v odnosu do poslovanja izdajatelja računa, bi bilo potrebno le, če bi bilo ugotovljeno, da je dobavo oz. storitev opravil drug davčni zavezanec v kolikor do nje dejansko pride. Pri tem niti ni nujno, da jo vedno opravi prav izdajatelj računa sam oz. da poslovanje med dvema davčnima zavezancema ni bilo zgolj navidezno.V zvezi z davkom od dohodka pravnih oseb za leti 2006 in 2007 sodišče ob ugotovitvi, da spornih računov, ki so bili v omenjenih letih izločeni kot odhodki, ne spremlja izvirna dokumentacija oz. priloge, ki bi dokazovale resničnost in upravičenost nastanka poslovnega dogodka,...
|