Davčni organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb, na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 tožnica razpolagala s sredstvi, ki precej presegajo napovedane dohodke za isto obdobje. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je davčni organ glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenil ugotovljeno razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oz. porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oz. dohodki, od katerih se davki ne plačajo v višini 330.138,23 EUR, kot verjetno davčno osnovo in od nje odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (36,84%) v znesku, navedenem v točki I izreka izpodbijane odločbe.
|
Pri določanju verjetne davčne osnove se je davčni organ oprl na podatke o natisnjeni količini vrednostnih bonov in izkazani prodani količini vrednostnih bonov. Za oceno davčne osnove je davčni organ uporabil kalkulacijsko metodo in pri tem uporabil podatke, ki jih je pridobil od davčnega zavezanca. Ker davčni zavezanec ni verodostojno dokazal, da ni prodal vseh natisnjenih vrednostnih bonov, je prvostopenjski organ ocenil, da je na prireditvi Schengenfest 2013 prodal vse natisnjene vrednostne bone. Pri oceni davčne osnove je davčni organ ocenil tako prihodke, kot tudi odhodke davčnega zavezanca. Davčni organ je pravilno ocenil, da davčni zavezanec ni evidentiral vseh prihodkov v obravnavanem obdobju, prav tako pa tudi ni evidentiral vseh odhodkov, ki so mu nastali pri opravljanju dejavnosti na prireditvi Schengenfest 2013. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih...
|
Po osmem odstavku 38. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo. Tega pa tožnik ni zagotovil. V DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik za izdajanje računov pri gotovinskem poslovanju oziroma za hrambo računov uporablja računalniške programe oziroma elektronske naprave, ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju ter med drugim ne omogoča izpisa izvornih podatkov, kar pa tudi za tožnika ni sporno.
|
Opravljanje dejavnosti oziroma lastništvo sta dve povsem različni pravni kategoriji. Drži, da vpis v sodni register pomeni le deklaratoren vpis, in da zato v zadevi ne gre za stvar, ki bi bila že pravnomočno razsojena oziroma, ki veže davčni organ. Stranka, ki ji je bil vpis zavrnjen, lahko zato svoj predlog ponovno vloži. Iz podatkov v spisu nadalje tudi izhaja, da se po prodaji spornega deleža družbe C. d.o.o., z omenjeno družbo v smislu dejavnosti ni dogajalo ničesar. To pa pomeni po eni strani pritrditev dejstvu, ki ga navaja tožnik, da ne gre za simuliran pravni posel, po katerem bi sam še naprej opravljal dejavnost v omenjeni družbi, oziroma po drugi strani, da odvetniška družba dejavnosti, ki je v omenjeni družbi ne more opravljati, tudi dejansko ne opravlja. Okoliščine ali je v zadevi dejansko šlo za simuliran ali fiktiven navidezni posel, je zato po mnenju sodišča v zadevi potrebno ponovno zanesljivo ugotoviti.
|
Finančni organ se ni opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih ugovorov glede njegovega dolga iz naslova plačil prispevkov za socialno varnost in iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kar lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
|
S tem, ko je pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb v skladu z zakonom preveril tudi pritožbeni ugovor glede vračila zakonitih zamudnih obresti od zamudnih obresti (kar pa je dolžan storiti po 2. odstavku 254. člena ZUP), ni pa te odločitve povzel v izrek odločbe, o zahtevku tožnika glede vrnitve zamudnih obresti od zamudnih obresti tako pravno gledano sploh še ni bilo odločeno. Po presoji sodišča zato ni mogoče govoriti o tem, da je zaradi presoje pritožbenega ugovora tekel o tej zadevi tudi že upravni postopek oz. da je bilo o njej že pravnomočno odločeno
|
Davčno osnovo za relevantno obdobje predstavlja razlika med vrednostjo premoženja oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Davčni organ je pri zbiranju in obdelavi podatkov ugotovil, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je tožnica pridobila in z njim razpolagala v relevantnem obdobju precej presegala dohodke, ki jih je tožnica napovedala davčnemu organu za isto obdobje. To je bil razlog, da je davčni organ tožnico pozval k predložitvi prijave premoženja. Davčni organ je z metodo neto vrednosti premoženja in s tem na način, ki ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, pristopil k ugotavljanju razlike med vrednostjo spremembe neto premoženja tožnice v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 ter porabo sredstev in dohodkov tožnice v navedenem obdobju. Ugotovil je, da je tožnica kot fizična oseba v obdobju 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 razpolagala s sredstvi za privatno...
|
Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Temu je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Glede poslov, s katerimi zavezanec, v konkretnem primeru tožnik, dokazuje nasprotno (v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDvP-2), da je davčna osnova nižja, pa je logično, da je dokazno breme na njem. Zavezanec - tožnik je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti.
|
Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 zavezanec za davek ne sme imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh kasnejših sprememb. Zavezanec za davek mora zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo.
|
Finančna uprava Republike Slovenije je pri zavezancu za davek, ki opravlja dejavnost »druga specializirana gradbena dela«, opravila davčni inšpekcijski nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje enega leta. Zavezanec je v tem obdobju imel zaposlenih povprečno 180 oseb, ki so opravljale razna montažna dela v tujini. V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je zavezanec za davek zaposlenim detaširanim delavcem izplačeval dnevnice, do katerih le ti niso bili upravičeni, saj niso bili na službenem potovanju, ampak so bili napoteni na delo v tujino.
Iz dokumentacije ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen del se nanaša na nepravilno izkazano izplačilo za nadurno delo, delo na praznik in druge dela proste in koliki del naj bi se nanašal na izplačilo detašmaja, prav tako zavezanec v postopku nadzora ni predložil dokazil o izplačanem detašmaju. Neupravičeno izplačane dnevnice so bile posledično obravnavane kot vsako drugo plačilo za opravljeno delo, kar sodi v dohodke iz delovnega razmerja. Pri izračunu je bila upoštevana tudi morebitna upravičenost zaposlenih do terenskega dodatka, nadomestila za ločeno življenje, povračila stroškov za prehrano in oprostitve iz naslova mednarodnih pogodb. V postopku nadzora so bile tako obračunane dajatve v znesku 1.043.740,50 EUR, ki se v višini 632.325,73 EUR nanašajo na dodatno obračunane prispevke za socialno varnost, v višini 249.403,51 EUR na dohodnino in v višini 162.011,26 EUR na obresti od nepravočasno plačanih dajatev.
|
Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v tako imenovano predpostopkovno fazo, to je na čas pred uradnim formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Na podlagi izsledkov preiskave se je namreč skladno s tedaj veljavnim 131. členom ZDavP-2 šele sprejela odločitev o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora in se torej ni neposredno na podlagi davčne preiskave izdala davčna odločba, s katero bi bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. V tej predpostopkovni fazi se tako še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v zahtevano dokumentacijo na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba. Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne...
|
V letu 2006 še ni veljala novela ZDavP-2. Tedaj je veljal v zvezi s pravico davčnega organa do odmere davka še peti odstavek 68. člena ZDavP-2, ki je med drugim določal: ''Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden''. Če se sedaj za konkreten primer postavi hipotetično vprašanje, ali bi imel davčni organ pravico odmeriti davek za leto 2006 v letu 2012, bi bil odgovor nikalen, saj je bil ZDavP-2G objavljen v Uradnem listu RS šele 17. 12. 2013, veljati pa je začel šele 1. 1. 2014. Tako je denimo že v letu 2012 in 2013 prenehala pravica davčnega organa do odmere davka za leto 2006 in ta pravica z uveljavitvijo ZDavP-2G ne more ponovno ''oživeti''. Tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2G je treba razlagati na ustavno skladen način, kar pomeni, da ne more več obstajati pravica do odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica...
|
|
|
|
Dopolnjeno vprašanje:
- Vprašanje 31: Ali lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja v napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, vloženi na podlagi samoprijave?
Dohodek iz oddajanja premoženja v najem (1. izdaja)
|
Vsaka država članica, ki bo prejela zaprosilo za izdajo davčnega stališča, se je obvezala, da se bo posvetovala z drugo državo članico, ki sodeluje v projektu, v zvezi s tem, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo davčnega stališča. V primeru, da vprašanje ne bo zajemalo vseh podatkov oz. relevantnih informacij, ki bi bile nujno potrebne za razjasnitev primera, država članica, v kateri je bilo vprašanje postavljeno, zaprosi za dopolnitev le tega. Države članice bodo v zvezi z izpostavljeno problematiko izmenjale mnenja ter sprejele odločitev kakor hitro bo to mogoče. V procesu izdaje davčnega stališča ni nujno, da države članice dosežejo enotno stališče glede DDV obravnave čezmejne transakcije. V tem primeru bo država članica, ki je vprašanje prejela, podala svoj odgovor ter priložila odgovor drugih držav članic.
V Sloveniji izdano stališče nima zavezujočih pravnih posledic, za davčnega zavezanca pa predstavlja določeno predhodno informacijo glede davčne obravnave čezmejne transakcije v državah članicah, na katere se nameravana transakcija nanaša. Gre za izdajo pojasnila na podlagi 13. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 13/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15 in 63/16).
|
|
|
Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v davčnem (upravnem) postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in se sodišče prve stopnje strinja z dejanskimi ugotovitvami upravnega organa.Po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, 73. člen ZDavP-2) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh...
|
Kadar davčni zavezanec (rezident), ki je gradbeni delavec, zaposlen pri slovenskem delodajalcu in napoten na delo v Avstrijo, neposredno prejema tudi izplačila od avstrijskega sklada BUAK, mora te dohodke sam napovedati davčnemu organu, in sicer z vložitvijo Napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in pokojnine za rezidente.
BUAK, ki v skladu z avstrijsko zakonodajo, upravičencem – gradbenim delavcem, zaposlenim pri slovenskih delodajalcih, dohodke izplačuje neposredno, od teh izplačil obračunava in plačuje obvezne prispevke za socialno varnost po slovenskih predpisih. Ker BUAK po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2) ni plačnik davka in posledično od izplačanih dohodkov slovenskim davčnim zavezancem ne obračunava in ne plačuje akontacije dohodnine, morajo le-ti prejete dohodke sami napovedati davčnemu organu.
Davčni zavezanci, ki dohodke iz tujine dosežejo pri tujih izplačevalcih, ki se ne štejejo za plačnika davka po slovenskih predpisih, so te dohodke dolžni napovedati sami pri davčnemu organu v napovedi za odmero akontacije dohodnine. Na podlagi vložene napovedi davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine. Zavezanec za plačilo akontacije dohodnine na podlagi odločbe o odmeri akontacije dohodnine je davčni zavezanec sam. Podatke iz te odločbe davčni organ upošteva pri sestavitvi informativnega izračuna dohodnine.
|
Davčni organ pravilno ugotavlja, da je bil davčni zavezanec v relevantnem obdobju rezident Slovenije in je dohodek (plačo) prejemal pri avstrijskem delodajalcu, olajšavo oziroma stroške pa je uveljavljal prepozno. Zato je izpodbijana odločba, s katero mu pri odmeri dohodnine navedene ugodnosti niso bile upoštevane, zakonita in pravilna.
|