|
|
Finančna uprava RS je v letu 2016 in 2017 izvajala finančno preiskavo zoper tuje družbe iz držav članic EU, ki preko spleta prodajajo pnevmatike slovenskim pravnim in fizičnim osebam. Obstajal je sum, da tuje družbe izdajajo račune brez obračunanega slovenskega davka na dodano vrednost in da končni prejemniki blaga (pravne osebe) ne plačujejo okoljske takse za odpadne gume v skladu z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja izrabljenih gum.
Zoper dve tuji družbi je bilo ugotovljeno, da sta presegli letni prag prodaje med državami članicami EU, in sicer 35.000 EUR, ter bi se morali v Sloveniji registrirati za namene DDV. Za obdobji, ko sta družbi presegli prag, sta bili dolžni kupcem obračunavati slovenski DDV in v Sloveniji vlagati mesečne obračune davka.
Pri obeh tujih družbah je bil uveden davčni inšpekcijski nadzor in obračunan DDV. Ena družba je podala samoprijavo, s katero je poravnala nastalo obveznost v višini 130.878,41 EUR, zoper drugo družbo je bila izdana odločba, s katero je bil odmerjen DDV in obresti v skupnem znesku 195.357,28 EUR.
Na podlagi podatkov, pridobljenih v finančni preiskavi, je bilo identificiranih 54 kupcev (slovenskih pravnih oseb), ki niso plačevali okoljskih dajatev. Ti zavezanci so bili pozvani, da pristojnemu finančnemu uradu prijavijo dejavnost, zaradi katere so dolžni obračunavati okoljsko dajatev ter poravnajo obveznosti iz tega naslova. Postopki so še v teku.
|
Vsaka država članica, ki bo prejela zaprosilo za izdajo davčnega stališča, se je obvezala, da se bo posvetovala z drugo državo članico, ki sodeluje v projektu, v zvezi s tem, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo davčnega stališča. V primeru, da vprašanje ne bo zajemalo vseh podatkov oz. relevantnih informacij, ki bi bile nujno potrebne za razjasnitev primera, država članica, v kateri je bilo vprašanje postavljeno, zaprosi za dopolnitev le tega. Države članice bodo v zvezi z izpostavljeno problematiko izmenjale mnenja ter sprejele odločitev kakor hitro bo to mogoče. V procesu izdaje davčnega stališča ni nujno, da države članice dosežejo enotno stališče glede DDV obravnave čezmejne transakcije. V tem primeru bo država članica, ki je vprašanje prejela, podala svoj odgovor ter priložila odgovor drugih držav članic.
V Sloveniji izdano stališče nima zavezujočih pravnih posledic, za davčnega zavezanca pa predstavlja določeno predhodno informacijo glede davčne obravnave čezmejne transakcije v državah članicah, na katere se nameravana transakcija nanaša. Gre za izdajo pojasnila na podlagi 13. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 13/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15 in 63/16).
|
Davčnemu organu, glede na višino pričakovane davčne obveznosti, ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem (subjektivna nevarnost).
|
Računi ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1, predložene listine pa tudi ne izkazujejo, da bi bile storitve, ki so zaračunane z navedenimi računi, zares opravljene. Ker je predmet obdavčitve z DDV zgolj dobava blaga in opravljanje storitev (3. člen ZDDV-1), v konkretnem primeru pa ni izkazano, da bi bile zaračunane storitve dejansko opravljene, tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.
|
V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-21 zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.
|
Obveznost obračuna in plačila DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno oziroma, ko je bila storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1) oz. ko je izpolnjen prvi od predhodno navedenih pogojev. Dejansko opravljena dobava blaga je tako eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Nacionalno sodišče mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili opraviti splošno presojo vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja zadeve in ugotoviti ali ima družba pravico do odbitka vstopnega DDV. Le če iz te presoje izhaja, da je bila dobava blaga dejansko izvedena in da je družba to blago dejansko uporabila za potrebe svojih obdavčljivih dejavnosti, ji potem pravice do odbitka vstopnega DDV ni mogoče zavrniti.
|
V postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004. Pri tem pa ni bilo ugotovljeno samo, da družba A. d.o.o. ni odvedla obračunanega DDV v proračun, temveč so bile ugotovljene tudi številne druge okoliščine, iz katerih izhaja, da omenjena družba tožeči stranki ni opravila in tudi ni mogla opraviti dobave blaga po izstavljenih računih. Ugotavlja se namreč, da za to ni imela nobenih možnosti in nobenih sredstev ter da se v zvezi z dobavo blaga tudi ni posluževala nobenih drugih dobaviteljev. Vse, kar je bilo pri družbi A. d.o.o. storjeno v zvezi z obravnavanim poslom, so bili izdani računi ter dvigi denarja s transakcijskega računa. Kar pa je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, odločilnega pomena, saj že opisano dogajanje samo po sebi, brez dodatnih preverjanj pri tožeči stranki, pove, da so bili izdani računi fiktivni in da blago tožeči stranki...
|
Iz računa nista razvidna obseg in vrsta opravljenih storitev, kar je po določbah 82. člena ZDDV-1 obvezen podatek na računu, račun z vsemi obveznimi sestavinami pa po določbah 67. člena ZDDV-1 pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Obseg in vrsta opravljenih storitev tudi nista razvidna iz pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., v kateri so posplošeno opisana dela, ki naj bi jih opravila omenjena družba kot izvajalec storitev.
|
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanec z njo avtomatično pridobi tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogojev za izplačilo presežka DDV tako ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč določbe 73. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2. Iz njih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
|
Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV ni treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa in drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ugotavljanje vedenja prejemnika računa oz. njegove nezadostne skrbnosti v odnosu do poslovanja izdajatelja računa, bi bilo potrebno le, če bi bilo ugotovljeno, da je dobavo oz. storitev opravil drug davčni zavezanec v kolikor do nje dejansko pride. Pri tem niti ni nujno, da jo vedno opravi prav izdajatelj računa sam oz. da poslovanje med dvema davčnima zavezancema ni bilo zgolj navidezno.V zvezi z davkom od dohodka pravnih oseb za leti 2006 in 2007 sodišče ob ugotovitvi, da spornih računov, ki so bili v omenjenih letih izločeni kot odhodki, ne spremlja izvirna dokumentacija oz. priloge, ki bi dokazovale resničnost in upravičenost nastanka poslovnega dogodka,...
|
Najem nepremičnin je po 2. točki prvega odstavka 44. člena praviloma oproščen plačila DDV.ZDDV-1 v 45. členu sicer predvideva izjemo in omogoča, da se davčni zavezanec odloči, da bo najem nepremičnin vseeno obravnaval kot obdavčeno transakcijo. V tem primeru najem lahko postane z DDV obdavčljiva transakcija (in zato podlaga za odbitek vstopnega DDV po 63. členu ZDDV-1), če sta tako najemodajalec kot najemnik davčna zavezanca, identificirana za namene DDV, če ima tudi najemnik pravico uveljavljati odbitek vstopnega DDV v celotnem znesku in če oba, torej tako najemnik kot najemodajalec, davčnemu organu predložita izjavo o obdavčitvi.Revident ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ker ni izkazal, da nepremičnino, od računov za rekonstrukcijo in dozidavo katere je želel odbiti vstopni DDV, uporablja za namen svojih obdavčljivih transakcij (prvi odstavek 63. člen ZDDV-1) oziroma v postopku ni predložil objektivih dokazov, ki bi dokazovali, da je konkretna...
|
Prvi odstavek 76. člena ZDDV-1 določa, da mora DDV plačati oseba, ki opravi dobavo blaga. Prejemnik blaga plača DDV zgolj v taksativno določenih primerih v 76. a členu ZDDV-1, konkretno pri nepremičninah, če gre za dobavo nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena ZDDV-1 in se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom ZDDV-1.V primeru, da želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, je povsem logično, da mora svojo namero sporočiti davčnemu organu. V slovenskem pravnem redu to stori z izjavo, te izjave pa revident v obravnavanem primeru ni podal. Morebitni indici, ki naj bi nakazovali na vsebino izjave, ne morejo zadoščati. Stališče, da bi davčni organ vsako komunikacijo z davčnim zavezancem o 45. členu ZDDV-1 že moral šteti kot podano izjavo o želeni obdavčitvi, bi bilo tudi v neskladju z zakonskimi zahtevami glede popolne in pravilne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin, ki vplivajo na...
|
Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1, so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici. Tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za oprostitev dobave znotraj EU, saj tožnik ni predložil dokazil, da je bilo blago odposlano in odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV.
|
Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1, so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici. Tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za oprostitev dobave znotraj EU, saj tožnik ni predložil dokazil, da je bilo blago odposlano in odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV.
|
Razlog za zavrnitev vstopnega DDV je bila okoliščina, da tožnik v trenutku pridobitve teh nepremičnin ni izkazal, da ju bo uporabljal za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti. Namen davčnega zavezanca mora biti v času transakcije izkazan konkretno in za konkretno transakcijo, z dokazi, ki jih davčni organ lahko preizkusi. Tožnik pa je v postopku zgolj navedel, da je predmetni nepremičnini kupil z namenom nadaljnje prodaje ali pa oddajanja v najem, kar pa tudi po mnenju sodišča ni konkretno opredeljen namen.
|
Prvostopenjski organ je ugotavljal, ali je na podlagi objektivnih okoliščin na strani tožnika tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik poleg obravnavanih spornih družb, ki so MT, posloval še s tremi MT, vse v vlogi podizvajalcev za enostavna gradbena dela. Sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da navedeno ne more biti naključje. Iz ugotovitev v postopku pa tudi izhaja, da je tožnik posloval drugače pri „spornih“ poslih v primerjavi s posli (primerljivimi dobavitelji), glede katerih v postopku niso bile ugotovljene nezakonitosti.
|
V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker je davčni organ predmetne komisijske prodaje rabljenih osebnih vozil opredelil kot navidezne posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člen ZDavP-2. Tožniku se očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davka. Davčni organ je v predmetnem postopku ugotovil, da je tožnik za navidezne slovenske komitente na podlagi ponarejenih računov dobaviteljev iz drugih članic EU (Belgije in Italije) na slovenskem trgu komisijsko prodal rabljena osebna vozila in obračunal DDV le od svoje komisijske provizije, namesto od prodajne cene vozila. Posledično je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril plačilo razlike DDV po stopnji 20% od davčne osnove, ki pa jo predstavlja prodajna cena rabljenega osebnega vozila, navedena na spornih računih, iz katerih je izločil obračunan DDV od komisijske provizije. Sodišče se strinja z navedbami prvostopenjskega organa ter, da v obravnavanem primeru...
|
|
|
Prepričani smo, da velika večina zavezancev svoje obveznosti izpolnjuje skladno s predpisi. Kljub temu želimo, da svojo pozornost usmerite na celovitost izkazovanja prihodkov ter na izvzemanje odhodkov, ki so davčno nepriznani. Prilagoditve davčne osnove morajo biti izvedene v skladu z določili ZDDPO-2 in ZDoh-2, pri tem je potrebno upoštevati tudi določila ZDDV-1.
Še posebej bi vas radi opozorili na davčno obravnavo morebitnih nakupov blaga in storitev, ki niso povezani z opravljanjem vaše dejavnosti.
Obveščamo vas, da je Finančna uprava RS analizirala podatke, pridobljene iz sistema davčnih blagajn, z vidika ali bi lahko pri določenih nakupih šlo za neupravičeno zniževanje davčne osnove pri obračunu davka od dohodkov pravnih oseb oz. davka od dohodkov iz dejavnosti, za neupravičen odbitek DDV-ja ali pa neustrezno dohodninsko obravnavo dohodkov fizičnih oseb.
Z namenom preventivnega delovanja in spodbujanja k prostovoljnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti smo pripravili posebno pojasnilo o pravilni davčni obravnavi nakupov blaga in storitev za neposlovni namen.
|