On those grounds, the Court (Ninth Chamber) hereby rules:
1) Article 110 TFEU must be interpreted as meaning that it does not preclude a Member State from establishing a tax on motor vehicles, such as that provided by Law No. 9/2012, the January 6, 2012, concerning the tax on polluting emissions from motor vehicles (Legea nr. 9/2012 privind taxa pentru emisiile poluante provenite of autovehicule), which hits imported used vehicles on their first registration in that Member State and vehicles already registered in that Member State during the first transcript in the same State of the property right on them.
2) Article 110 TFEU must be interpreted as meaning that it precludes a Member State exempts from tax, such as that provided by Law No. 9/2012, the vehicles already registered for where a fee was paid previously in force, when the residual amount of that tax incorporated in the value of these vehicles is lower than the amount of the new tax. This is necessarily the case where the earlier tax should be reimbursed with interest because of its incompatibility with EU law.
|
Člen 9(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da oseb javnega prava, kot so enote občine, vezane na njen proračun, iz postopka v glavni stvari, ni mogoče opredeliti za zavezance za plačilo davka na dodano vrednost, če ne izpolnjujejo merila neodvisnosti iz te določbe.
|
|
|
|
|
|
|
Določbe Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/38/ES z dne 7. maja 2002, je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki davčnemu zavezancu ne daje pravice do odbitka davka na dodano vrednost, dolgovanega ali plačanega za blago, ki mu je bilo dobavljeno, ker je račun izstavil subjekt, ki glede na merila iz te zakonodaje šteje za neobstoječ subjekt, in ker ni mogoče ugotoviti identitete dejanskega dobavitelja blaga, razen če se na podlagi objektivnih dejstev, in ne da bi se od naslovnika računa zahtevale preverbe, ki jih ni dolžan storiti, dokaže, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je bila navedena dobava povezana z goljufijo na področju davka na dodano vrednost, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
|
|
On those grounds, the Court (Seventh Chamber) hereby rules:
1) Article 213, paragraph 1 of Directive 2006/112 / EC of 28 November 2006 on the common system of value added tax, must be interpreted as meaning that it opposed no national legislation to impose on a taxable person to declare the beginning of an economic activity when the proceeds of this activity does not exceed the deductible limit for small businesses and the taxable person does not intend to exercise a taxable activity .
2) The EU law should be interpreted as meaning that it does not preclude an administrative fine imposed for failure to comply by a taxable person from the obligation to declare the beginning of an economic activity when the product of this activity does not exceed the deductible limit for small businesses. It is for the national court to assess whether, in the main proceedings, the penalty imposed is consistent with the principle of proportionality.
|
|
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:
Člen 183, prvi odstavek, Direktive 2006/112 / ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji državljan, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa za izračun zamudnih obresti za vračilo presežka davka na dodano vrednost ob izteku obdobja desetih dni po zaključku davčnega nadzora.
|
|
|
|
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
4. Pravo Unije je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko davčna uprava za uporabo člena 4(3) PEU, člena 325 PDEU ter členov 2, 250(1) in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da bi dokazala obstoj zlorabe na področju davka na dodano vrednost, brez vednosti davčnega zavezanca uporabi dokaze, pridobljene v okviru še ne končanega vzporednega kazenskega postopka, na primer s prestrezanjem telekomunikacij in zasegom elektronske pošte, če pridobitev teh dokazov v okviru navedenega kazenskega postopka in njihova uporaba v okviru upravnega postopka ne kršita pravic, zagotovljenih s pravom Unije.
V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, mora nacionalno sodišče, ki nadzira zakonitost odločbe, s katero je bil odmerjen davek na dodano vrednost in ki temelji na takih dokazih, v skladu s členi 7, 47 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah preveriti, prvič, ali so bila preiskovalna sredstva, kot sta prestrezanje telekomunikacij in zaseg elektronske pošte, določena z zakonom in nujna v okviru kazenskega postopka, in drugič, ali je bila uporaba dokazov, pridobljenih s temi sredstvi, s strani navedene uprave tudi dovoljena z zakonom in nujna. Prav tako mora preveriti, ali je bil davčnemu zavezancu v skladu s splošnim načelom spoštovanja pravice do obrambe v upravnem postopku omogočen vpogled v te dokaze in ali mu je bilo omogočeno, da se o njih izjavi. Če ugotovi, da ta davčni zavezanec te možnosti ni imel ali da so bili ti dokazi pridobljeni v okviru kazenskega postopka ali uporabljeni v okviru upravnega postopka s kršitvijo člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, mora nacionalno sodišče te dokaze zavrniti in navedeno odločbo odpraviti, če ta zato nima podlage. Te dokaze je treba zavrniti...
|
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Člen 1(3) Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS je treba razlagati tako, da izpolnjuje pogoje za neposredno učinkovanje, ki posameznikom omogoča, da se nanj sklicujejo pred nacionalnim sodiščem v sporu z državo članico.
2. Člen 30 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje praksi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, po kateri se dajatev ob registraciji, plačana ob uvozu motornih vozil iz drugih držav članic, ne vrne, čeprav se zadevna vozila, ki niso bila nikoli registrirana v tej državi, izvozijo naprej v drugo državo članico.
|
|
V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Tožnikov ugovor, da bi morala biti takšna davčna obveznost predvidena v materialnem zakonu in ne v ZDavP-2 ni utemeljen. Ni namreč neobičajno, da procesni zakoni vsebujejo tudi materialnopravne določbe, kakršna je tudi zadevna določba in vrsta drugih določb ZDavP-2. Takšno stališče je že večkrat sprejelo tudi Vrhovno sodišče. Zato obravnavana ureditev ni v nasprotju z obstoječo zakonsko ureditvijo (v ZDavP-2 in v ZDoh-2) in tudi ne posega v ustavno varovano načelo zaupanja v pravo. Iz 69. člena ZDavP-2 izhaja, da je predmet prijave premoženje, ki je v lasti davčnega zavezanca v času prijave. V konkretnem primeru je davčni organ pred uvedbo postopka tožnika pozval k prijavi premoženja. V postopku inšpiciranja pa ga je s posebnim sklepom pozval še k predložitvi dokumentacije, ki se nanaša na stanje premoženja na dan 1. 1. 2006 (in ne k prijavi premoženja iz 69. člena...
|
Odmera davka po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o dohodnini na letni ravni. Predhodna obnova postopka odmere dohodnine na letni ravni zato ni potrebna. Glede zatrjevane retroaktivne uporabe zakonskih določb in s tem kršitve Ustave RS sodišče navaja, da je obveznost prijaviti vse dohodke za fizično osebo obstajala že pred uveljavitvijo ZDavP-2. Inštitut obdavčitve nepojasnjenega vira tako ni uzakonjen na novo, ampak gre le za poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Postopek za odmero davka po zadevni določbi se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Očitek retroaktivne uporabe določbe 68. člena ZDavP-2 tako ni utemeljen. Posledično je neutemeljen tudi očitek, povezan z retroaktivnostjo glede dokazovanja izvora premoženja, pridobljenega pred letom 2006, ter začetnega stanja, od...
|
V obravnavanem primeru je sporen izračun primerljive tržne cene za leto 2007 oziroma izračun dodatka na stroške, ki ga je naredil davčni organ, in s tem višina davčno priznanih odhodkov tožnice. Po Pravilniku o transfernih cenah, ki je veljal v času inšpiciranja in tudi še ob izdaji izpodbijane odločbe, se v primeru, ko se ugotovi in uporabi interkvartilni razpon, primerljiva tržna cena ugotovi kot mediana interkvartilnega razpona primerljivih tržnih cen. S tem, ko je kot primerljivo tržno ceno davčni organ v konkretnem primeru uporabil mediano, je torej ravnal skladno s Pravilnikom, ki druge oziroma drugačne možnosti ni dopuščal. Ker gre za davčni predpis, čeprav podzakonski, je njegove določbe šteti za obvezne (kogentne), kar pomeni, da je davčni organ na določbe Pravilnika vezan. Nasprotno Smernice OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave nimajo takšne (obvezne) veljave. Gre za dokument, ki se osredotoča na glavna načelna...
|
V zadevi je sporno, ali je davčni organ tožniku utemeljeno dodatno odmeril dohodnino v obnovljenem postopku za leti 2007 in 2008. Tožnik je namreč od A. d.o.o. v letu 2007 prejel 11.980,000,00 EUR in v letu 2008 9.700,000,00 EUR, podlaga za izplačilo pa naj bi bila odpoved pravicam iz opcijske pogodbe, v smislu odsvojitve opcije kot izvedenega finančnega instrumenta, ki bi bila kot taka na podlagi 32. člena ZDoh-2 oproščena plačila dohodnine. Odločitev je odvisna od tega, kako se presoja sklenjeni dogovor, ki je temelj za izplačilo. Na podlagi vseh pridobljenih podatkov je bilo treba ugotoviti, ali je pri tem pravnem poslu šlo za davčno optimizacijo, kar je legitimen cilj vsakega subjekta, ali pa je šlo za sklepanje poslov oziroma transakcij z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka, oziroma za davčno zlorabo. Tudi po presoji sodišča je bil edini razlog za sklenitev obravnavanega dogovora izogibanje davčnim obveznostim, družba A. d.o.o. pa je tožniku tako...
|