Vsi zavezanci, fizične osebe, ki so v letu 2015 drugim fizičnim osebam ali tujim pravnim osebam oddajali premično ali nepremično premoženje v najem v in izven Republike Slovenije, morajo dosežene dohodke napovedati pri finančni upravi do 15. 1. 2016. Pri tem gre za dohodek iz oddajanja premoženja v najem, ki ga zavezanci ne dosegajo v okviru opravljanja dejavnosti. V primerjavi s preteklim letom ni vsebinskih novosti.
Celotno sporočilo za javnost
|
V okviru finančne preiskave je bilo ugotovljeno, da je davčni zavezanec – fizična oseba v inšpiciranem obdobju, od 01. 01. 2005 do 31. 12. 2013, razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, katerih ocenjena vrednost je bila v višini 2.338.787,12 EUR in ki precej presegajo napovedane dohodke davčnega zavezanca v tem istem obdobju. Razlike v višini 844.229,07 EUR davčni zavezanec v davčnem postopku ni pojasnil in ni dokazal, da ugotovljena razlika izvira iz njegovih dohodkov ali drugih prejemkov, od katerih je plačal davčne obveznosti oziroma od katerih se davki ne plačujejo. Izkazano razliko je zavezanec neuspešno pojasnjeval z neevidentirano gotovino na prvi dan inšpiciranega obdobja, obstojem terjatev do posameznih fizičnih oseb in povezavo med posameznimi dvigi in pologi gotovine. Zato je ugotovljena razlika v skladu z določbami 68 a. člena ZDavP-2 predstavljala davčno osnovo ter na tej osnovi davčnemu zavezancu odmerjen davek po stopnji 70 % v znesku 590.960,35 EUR.
|
Finančna uprava Republike Slovenije skladno z določili Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 14/11 – uradno prečiščeno besedilo, 108/12, 11/14 – popr. in 40/14 – ZIN-B;) izvaja poostren nadzor na področju nedovoljenega prirejanja iger na srečo na igralnih naprav. S tem skrbi, da se igre na srečo izvajajo v urejenem in nadzorovanem okolju, da se preprečijo pranje denarja, goljufije in druga kazniva dejanja ali ravnanja v nasprotju z javnim redom, da se zaščitijo mladoletniki in druge občutljive osebe pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo ter da se varujejo udeleženci iger na srečo.
Celotno sporočilo za javnost
|
|
Od 2. do 7. januarja 2016 so nadzorniki Finančne uprave RS (FURS) pri zavezancih za davčne blagajne izvedli 1.191 postopkov nadzora. Pri tem so bile v 85 primerih (7 odstotkih) ugotovljene nepravilnosti. V vseh omenjenih primerih so bila izrečena opozorila. Glede na ugotovitve s terena po prvem tednu lahko zaključimo, da se tisti zavezanci, ki do roka niso uspeli pravočasno implementirati davčnih blagajn, pospešeno vključujejo v sistem. Statistika kaže, da jih v sistem pristopi tudi več kot 200 vsako uro.
Celotno sporočilo za javnost
|
Obveščamo vas, da je portal eDavki odprt za oddajo vseh kontrolnih podatkov za leto 2015.
Program za vnos in pripravo podatkov za odmero dohodnine za leto 2015 (WDohod 2015) se nahaja na odprtem portalu eDavki pod rubriko Programi.
|
|
|
Zneski pavšalnih prispevkov:
2016 Arhiv 2006 - 2015
|
Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.
|
Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Fizični napad stranke na toženčevega zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral ta sprejeti. Konkretna škoda je predvidljiva posledica toženčeve opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih na centru za socialno delo, zlasti upoštevaje njegovo specifično dejavnost. Zaradi posebne občutljivosti problematike, ki jo toženec obravnava, se namreč stiske strank izkazujejo tudi v povečani možnosti nastanka konfliktnih situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev na CSD.
|
V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revident v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, skliceval na navedeno okoliščino in odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotoval, je po presoji revizijskega sodišča podal ustrezno trditveno podlago za uporabo b točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni vsi pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.
|
Dopolnjena vprašanja:
- Vprašanje 2: Kaj je osnovna kmetijska in osnovna gozdarska dejavnost?
- Vprašanje 7: Do kdaj moram vložiti obrazec vloge, da mi bo olajšava upoštevana že pri izdaji informativnega izračuna dohodnine?
- Vprašanj 10: Ali v tekočem letu lahko uveljavljam olajšavo tudi za vlaganja, opravljena v preteklih letih?
- Vprašanje 12: Zakaj je potrebno vložiti vlogo?
- Vprašanje 17: Kdaj bom izvedel, kako je moja vloga rešena?
Investicijske olajšave (1. izdaja)
|
Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je izvedlo le materialno pravno relevantne dokaze.
|
Zmotno je revidentovo naziranje, da če tretja toženka ne bi izdala izbrisnega dovolila, bi se lahko kot prva poplačala iz vrednosti predmeta zavarovanja in tako v celoti plačala neplačani znesek kredita kreditodajalki ter škoda tožniku ne bi nastala. Zadevni kredit ni bil zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah prvih dveh tožencev, kot zmotno meni revident. Zastavna pravica je bila ustanovljena z namenom zavarovanja morebitne regresne terjatve zoper kreditojemalca (M., d. o. o., in tožnika), torej izključno v korist zavarovalnice, in ne kreditojemalca. To pa pomeni, da ne drži, da bi lahko tretja toženka v primeru neplačila kredita prodala zastavljene nepremičnine in iz kupnine poplačala dolgovani znesek kreditodajalcu. Izdaja izbrisne pobotnice s strani tretje toženke nima nobenega vpliva na obstoj kreditnega razmerja in na osebno jamstvo kreditojemalcev. Navedenega ravnanja tretje toženke tako ni mogoče opredeliti kot kršitev zastavne pogodbe.
|
Tožnik uveljavlja vračilo neupravičeno plačanih denarnih zneskov, ki jih je plačal kot davke oz. prispevke in katere je toženka tudi prejela kot davke oz. prispevke, torej plačila, opravljena v okviru javnopravnega in ne civilnopravnega razmerja.
|
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele (na 4. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.
|
V obravnavani zadevi je sporno, ali dobropisi, na podlag katerih je tožnik opravil popravek (zmanjšanje) izstopnega DDV, predstavljajo izjavo kupca oz. naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil v smislu določbe drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča je tožnik zmanjšal svojo obveznost za DDV v nasprotju z členom 39. ZDDV-1 in 41. členom PZDDV-1, saj gre pri predmetnih dobropisih za takšne pomanjkljivosti, da ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 oz. ne gre za pisno obvestilo naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil. Zato tožnik na njihovi podlagi ni smel opraviti popravkov obračunanega DDV.
|
Opis storitev na spornih računih v konkretnem primeru je kontradiktoren in nima podlage v pogodbi, na katero se oba računa sklicujeta. Sporna računa nista v skladu s 82. členom ZDDV-1. Iz navedenega razloga v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbijanje vstopnega DDV po točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1.
|
Poslovno sodelovanje, če le-to res obstoji, se zlahka dokazuje z listinami, poslovno korespondenco itd. Običajno je tudi, da se na koncu takega poslovanja preverijo opravljene storitve oziroma dobave. Ker v primeru spornega računa ni bilo tako, se sodišče strinja z davčnima organoma, da je tožnik z akceptiranjem neverodostojne poslovne listine od poslovno neobstoječega zavezanca nezakonito izkazoval terjatev za vstopni DDV in s tem na nezakonit način zniževal svojo davčno obveznost oziroma uveljavljal vračilo vstopnega DDV.
|
Zaključki pritožbenega organa ne dajejo zadostne podlage za očitek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji, kar naj bi bil razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve) od spornih dveh računov. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je bil DDV od navedenih dveh računov plačan, zaradi česar obstaja nepojasnjeno, kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik z akceptiranjem spornih dveh računov sploh pridobil. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolniti ugotovitveni postopek tudi v tej smeri in se opredeliti do tožnikovega subjektivnega elementa (sodelovanja pri davčni goljufiji), glede česar mora tožniku dati tudi možnost, da se v zvezi s tem izjasni.
|