ZSDP-1 ugotavlja, da sta podlagi za zavarovanje dve. Deloma se podlaga nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), deloma na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Podlaga za takšno zavarovanje je določena v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa pravico staršev do krajšega delovnega časa in s tem tudi pravico do plačila prispevka za socialno varnost zaradi starševstva. V takem primeru lahko starš koristi krajši delovni čas, ki mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.
|
V konkretnem primeru gre za vprašanje zastaranja pravice do izterjave prispevkov, ki so bili tožniku naloženi z navedeno odločbo, in ne za vprašanje zastaranja pravice do odmere davka. Odmera je bila z ozirom na obdobje, na katero se odločba z dne 17. 6. 2008 nanaša (za leta od 2003 do 2006), očitno opravljena pravočasno in temu tožnik niti ne ugovarja. Ko gre za zastaranje pravice do izterjave, pa začne v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru in torej v primeru, kakršen je obravnavani, teči od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tožniku je bilo omogočeno, da vpogleda v spise zadeve, v spisih pa se nahajajo tako vsi izvršljivi naslovi, ki so podlaga za izterjavo, kot tudi knjigovodske kartice za celotno obdobje, v katerih so evidentirane vse obveznosti in vsa plačila. Poleg tega pritožbeni organ pojasni tožniku, da ima možnost spremljati knjigovodsko stanje na spletu (v...
|
Po mnenju sodišča ni mogoče trditi, da standby vozovnica že zaradi dejstva posebnosti ne more biti boniteta, saj v smislu 4. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 lahko predstavlja nuden popust pri prodaji blaga in storitev. Prav tako iz tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2, ki določa, kaj se po zakonu ne šteje za boniteto, ne izhaja, da bi bila standby vozovnica ugodnost, ki ne predstavlja bonitete. Dejansko vprašanje v konkretni zadevi pa je, ali je bil znesek bonitete pravilno ovrednoten v skladu s 43. členom ZDoh-2. Pri tem se sodišče strinja s tožečo stranko, ne nasprotuje pa tej ugotovitvi tudi tožena stranka, da sta standby in redna vozovnica različni kategoriji. Zato po mnenju sodišča redna cena letalske vozovnice tudi z upoštevanjem popustov in akcijskih cen, ne more predstavljati primerljive tržne cene za standby vozovnico, saj se kot že ugotovljeno zgoraj, obe vozovnici ne ločita zgolj glede na ceno. V tem primeru bi morala zato tožena stranka znesek...
|
Iz računa nista razvidna obseg in vrsta opravljenih storitev, kar je po določbah 82. člena ZDDV-1 obvezen podatek na računu, račun z vsemi obveznimi sestavinami pa po določbah 67. člena ZDDV-1 pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Obseg in vrsta opravljenih storitev tudi nista razvidna iz pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., v kateri so posplošeno opisana dela, ki naj bi jih opravila omenjena družba kot izvajalec storitev.
|
Ob ugotovljeni količini prodanega lesa, ki presega odkazano količino, bi davčni organ tožniku moral omogočiti dokazovanje količine lesa, ki ga je v inšpiciranem obdobju iz lastnega gozda dejansko pridobil z zatrjevanim sekanjem količin preko (oziroma mimo) odkazanih, in izvesti dokaz z izvedencem gozdarske stroke, pri katerem tožnik vztraja tudi v upravnem sporu. Količina lesa, ki bi jo bilo mogoče pridobiti iz gozdov v lasti tožnika, pa za odločitev ni pravno odločilna in sodišče predlagani dokaz v tej smeri ocenjuje kot pravno nerelevanten. Ali zatrjevana količina lesa, ki naj bi jo tožnik po lastnih navedbah pridobil z intenzivnim gospodarjenjem, in ki v odločbah ni izkazana (veje, čiščenje gozda ipd.), vpliva na odločitev, pa bi bilo po presoji sodišča potrebno preveriti z podatki o gozdnih sortimentih, ki so navedeni na računih o prodaji lesa, kar v dosedanjem postopku ni bilo storjeno.
|
Vprašanje odloga oziroma upravičenosti do odloga ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP oziroma v smislu določb ZUS-1, kot to zmotno meni tožnik v tožbi, saj ne gre za vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče odločiti o sami stvari, to je odmeriti dohodnino. Gre za možnost oziroma davčno ugodnost, o kateri se odloča posebej in ki na odmero dohodnine nima neposrednega vpliva. Vpliva samo, če je odlog odobren, kar pa v konkretnem primeru ni bil, zato tožnik ne more biti uspešen z ugovori, po katerih je izpodbijana odmerna odločba preuranjena in še manj z ugovori, ki se nanašajo na odločanje o odlogu.
|
Namen sklenitev sodne poravnave za nastanek davčnopravnih posledic ni odločilen. Pomemben je način izvedbe pravnega posla. Ta pa je bil nedvomno izveden na odplačen način, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da v konkretnem primeru ni šlo za prodajo, temveč za ureditev solastnih razmerij ter da pri prenosu solastnega deleža ni šlo za kupnino, temveč le za odmeno oziroma odškodnino.
|
Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil zapisnik v postopku odmere davka izdan hkrati s pozivom tožniku, da predloži dokazila, kar pomeni, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen zgolj z orientacijsko vrednostjo vozila iz kataloga, ni pa bil seznanjen niti z oceno dokazil, ki jih je predložil na podlagi poziva, niti ni bil seznanjen z ostalimi, uradoma zbranimi podatki, ki se nanašajo na vrednost vozila in s tem na določitev davčne osnove. To pa pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe.
|
Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že po samem zakonu, so torej neutemeljene, obenem pa so glede na citirano zakonsko ureditev neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je rok, v katerem se opravi priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti, procesne narave in da ni prekluziven.
|
Na strani tožnika je pri vpisovanju podatkov šlo za zavestno ravnanje in ne za napako. Za obstoj napake je namreč bistveno, da davčni zavezanec (ali davčni organ), ko dejanje stori, meni, da je pravilno. Za napako torej ni šteti kakršnokoli ravnanje, ki ni skladno z dejanskim stanjem, kot to zmotno meni tožnik v tožbi. Zato že dejstvo, da je tožnik pri izpolnjevanju REK-1 obrazcev in s tem pri vpisovanju podatkov, za katere sedaj trdi, da so napačni, ravnal zavestno, izključuje ne le obstoj očitne napake ampak napake nasploh, še manj pa je v takšni situaciji mogoče očitati davčnemu organu, da je storil napako, ko je pri odmeri dohodnine sledil napovedanim oziroma predloženim podatkom.
|
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi, pri čemer tožnik v obravnavani zadevi v pritožbi in tožbi ne ugovarjal konkretnim podatkom, ki se navajajo v izpodbijanem sklepu. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti.
|
Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek (upravni ali sodni), ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
|
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanec z njo avtomatično pridobi tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogojev za izplačilo presežka DDV tako ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč določbe 73. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2. Iz njih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
|
V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ima položaj stranke davčni zavezanec, torej oseba, zoper katero teče postopek, to je oseba, o katere pravici ali obveznosti se v konkretnem upravnem postopku odloča. V obravnavanem primeru gre za postopek inšpekcijskega nadzora pri družbi A d.o.o. ter s tem za odločanje o pravicah in obveznostih te družbe oziroma prevzemne družbe B d.o.o. kot njene univerzalne pravne naslednice. Gre torej za odločanje o obveznosti pravne osebe, ki lahko dejanja v postopku opravlja le po svojem zakonitem zastopniku – direktorju.
|
Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV ni treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa in drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ugotavljanje vedenja prejemnika računa oz. njegove nezadostne skrbnosti v odnosu do poslovanja izdajatelja računa, bi bilo potrebno le, če bi bilo ugotovljeno, da je dobavo oz. storitev opravil drug davčni zavezanec v kolikor do nje dejansko pride. Pri tem niti ni nujno, da jo vedno opravi prav izdajatelj računa sam oz. da poslovanje med dvema davčnima zavezancema ni bilo zgolj navidezno.V zvezi z davkom od dohodka pravnih oseb za leti 2006 in 2007 sodišče ob ugotovitvi, da spornih računov, ki so bili v omenjenih letih izločeni kot odhodki, ne spremlja izvirna dokumentacija oz. priloge, ki bi dokazovale resničnost in upravičenost nastanka poslovnega dogodka,...
|
O tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnemu organu, če je tako določeno v zakonu, ki ureja davčni postopek, torej na podlagi priglasitve na način in v roku, ki ga določa ZDavP-2 v členu 331. Glede na sodno prakso gre za materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da s potekom roka pravica do ugodnosti ugasne.
|
Najem nepremičnin je po 2. točki prvega odstavka 44. člena praviloma oproščen plačila DDV.ZDDV-1 v 45. členu sicer predvideva izjemo in omogoča, da se davčni zavezanec odloči, da bo najem nepremičnin vseeno obravnaval kot obdavčeno transakcijo. V tem primeru najem lahko postane z DDV obdavčljiva transakcija (in zato podlaga za odbitek vstopnega DDV po 63. členu ZDDV-1), če sta tako najemodajalec kot najemnik davčna zavezanca, identificirana za namene DDV, če ima tudi najemnik pravico uveljavljati odbitek vstopnega DDV v celotnem znesku in če oba, torej tako najemnik kot najemodajalec, davčnemu organu predložita izjavo o obdavčitvi.Revident ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ker ni izkazal, da nepremičnino, od računov za rekonstrukcijo in dozidavo katere je želel odbiti vstopni DDV, uporablja za namen svojih obdavčljivih transakcij (prvi odstavek 63. člen ZDDV-1) oziroma v postopku ni predložil objektivih dokazov, ki bi dokazovali, da je konkretna...
|
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v predmetni zadevi za odmero davka merodajna pridobitev lastninske pravice na podlagi določil 49. člena Stvarnopravnega zakonika in po postopku Zakona o kmetijskih zemljiščih ter v povezavi le-tega z Zakonom o ugotavljanju katastrskega dohodka.
|
Po določbi 147. člena Ustave država z zakonom predpisuje davke, kar pomeni, da mora zakon določiti elemente obdavčitve, kot so predmet, osnovo, olajšave in stopnjo obdavčitve ter zavezanca.Cenitev davčne osnove pomeni ugotavljanje dejstev. Katera dejstva in na kakšen način jih bo organ ugotavljal, to je, katero metodo bo izbral, da bo dosegel želeni cilj (določil osnovo za odmero davka, ki se bo najbolj verjetno približala dejanskim razmeram davčnega zavezanca oziroma resnično vrednost), pa je odvisno od okoliščin posameznega primera, tj. predvsem od narave razpoložljivih podatkov. Izbira metode je torej prepuščena davčnemu organu.Izhodišče za začetek postopka nadzora in kasnejšo odmero davka od dohodkov fizičnih oseb je prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2.Dolžnost sodišča prve stopnje do opredelitve glede strankinih navedb je omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih...
|
Prvi odstavek 76. člena ZDDV-1 določa, da mora DDV plačati oseba, ki opravi dobavo blaga. Prejemnik blaga plača DDV zgolj v taksativno določenih primerih v 76. a členu ZDDV-1, konkretno pri nepremičninah, če gre za dobavo nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena ZDDV-1 in se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom ZDDV-1.V primeru, da želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, je povsem logično, da mora svojo namero sporočiti davčnemu organu. V slovenskem pravnem redu to stori z izjavo, te izjave pa revident v obravnavanem primeru ni podal. Morebitni indici, ki naj bi nakazovali na vsebino izjave, ne morejo zadoščati. Stališče, da bi davčni organ vsako komunikacijo z davčnim zavezancem o 45. členu ZDDV-1 že moral šteti kot podano izjavo o želeni obdavčitvi, bi bilo tudi v neskladju z zakonskimi zahtevami glede popolne in pravilne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin, ki vplivajo na...
|