|
|
|
Napačno je stališče davčnih organov in sodišča prve stopnje, da davčne posledice v smislu 3. člena ZDPN-2 niso vezane na podlago sklenitve pravnih poslov (kavzo), temveč le na njihovo izvedbo. Namen ZDPN-2 je, da se z DPN obdavči v tem zakonu opredeljene odplačne pravne posle.
Ni ovir, da se po 70. členu SPZ delitev premoženja v solastnini opravi tako, da se namesto da se deli vsaka posamezna stvar, vsakemu od udeležencev dodeli določena stvar ali skupina stvari, v sorazmerju s solastniškimi deleži, upoštevajoč upravičen interes solastnikov na posameznih stvareh. Razlaga, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, bi po presoji Vrhovnega sodišča brez razumnega razloga postavila v neenak položaj davčne zavezance, ki delijo solastno premoženje na zaključeni celoti več nepremičnin, in tiste davčne zavezance, ki delijo solastno premoženje le na eni nepremičnini.
|
Neutemeljeno je tožbeno stališče, da bi moral prvostopenjski organ v predmetni zadevi davčno osnovo izračunati na način, da bi naknadna vplačila posebej upošteval pri nabavni vrednosti kapitala. Po presoji sodišča se naknadna vplačila ne vštevajo v nabavno vrednost kapitala po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2. Tukajšnje sodišče je že v sodbi I U 1248/2015 z dne 8. 11. 2016 zavzelo stališče, da se z naknadnimi vplačili ne povečata osnovni kapital družbe in družbenikov poslovni delež, kljub siceršnjemu povečanju premoženja družbe. Navedenemu stališču sledi sodišče tudi v obravnavani zadevi.
|
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti in zato vrednostni kriterij za revizijo ni izpolnjen.
Postavljeni vprašanji se ne nanašata na odločbo, ki je predmet upravnega spora, tj. sklep o ustavitvi postopka odmere davka, zato ne gre za pravno pomembni vprašanji.
Vrhovno sodišče poudarja, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
Ker znesek davka, odmerjen po 68.a členu ZDavP-2, ni posledica izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčnega postopka, revident zelo hudih posledic ni izkazal.
|
V pogledu obnove oziroma v pogledu ugotavljanja, ali gre za nova dejstva in dokaze, je relevantna vrednost kapitala ob odsvojitvi, kakršna je bila ob izdaji odmerne odločbe. Pri čemer se po določbah 99. člena ZDoh-2 za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, za čas odsvojitve pa se v skladu s 102. členom istega zakona šteje datum sklenitve pogodbe, kar je bilo z ozirom na sklenjeno prodajno pogodbo oboje pravilno upoštevano pri izdaji odmerne odločbe, to je dne 20. 12. 2013. Aneksa št. 1 in št. 2, sta bila po nespornih podatkih upravnih spisov sklenjena v letu 2014, kar pomeni da nista mogla biti uporabljena v odmernem postopku, in da torej nista nov dokaz sama po sebi. Obenem pa, tudi ne izkazujeta takšnih novih dejstev, ki bi bila lahko upoštevana že ob izdaji odmerne odločbe, saj se stranki v obeh aneksih sklicujeta na spremenjene okoliščine, ki so nastale v letu 2013. Sklicujeta se torej na...
|
B.B. je tudi po odsvojitvi poslovnega deleža v tožnici obdržal dotedanja upravičenja in sklenjena pogodba ni imela učinkov, ki jih imajo pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev sicer, namreč da odsvojitelj izgubi lastniška upravičenja v zvezi s predmetom pogodbe, v konkretnem primeru iz naslova lastništva poslovnega deleža v tožnici. Obenem pa je bil vzpostavljen položaj, ki je omogočil izplačilo dividend, ki je bilo formalno sicer opravljeno družbi C. dejansko pa - preko plačila kupnine za poslovni delež - fizični osebi B.B. Iz opisanega redosleda denarnih transakcij in zaradi zlorabe predpisov vezano na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 pa je tudi jasno, da je izplačevalec dohodka B.B. in s tem plačnik davka v danem primeru v resnici tožnica in ne pravni subjekt, ki je opravil zadnje nakazilo B.B., kot to zatrjuje tožnica sklicujoč se pri tem na 58. člen ZDavP-2 in nespecificirano upravno prakso toženke. S tem je bil, kot pravilno ugotavljata oba davčna...
|
Pogodbe o poslovnem sodelovanju in na njihovi podlagi izstavljene fakture za storitve, ki niso bile plačane, ker dejansko tudi niso bile opravljene, so predstavljale zgolj podlago za izpeljavo pogodbe o konverziji terjatev, s katero je E.E. konvertirala in torej pridobila poslovni delež v višini 150.057,00 EUR (tožnica je torej E.E. brezplačno omogočila vknjižbo deleža), ki se obravnava kot prejemek fizične osebe, obdavčen z dohodnino. S tem pa je tudi povsem jasno zapisano, kateri je bil tisti realni pravni posel, ki je merodajen za obdavčenje in ne drži, kot to očita tožba v zvezi z obdavčitvijo z dohodnino, da naj realni pravni posli ne bi bili jasni, fiktivni posli pa ne morejo biti predmet obdavčitve.
|
Z dohodnino so obdavčeni vsi dohodki fizičnih oseb, razen izjem, ki jih ZDoh-2 izrecno izvzema iz obdavčitve. Dobitki v (reklamnih in animacijskih) nagradnih igrah po določbah ZDoh-2 iz obdavčitve niso izvzeti, temveč so, nasprotno v 3. točki tretjega odstavka 105. člena izrecno opredeljeni kot drugi (obdavčljivi) dohodki in, ob upoštevanju opisane opredelitve drugih dohodkov, nedvomno obdavčeni. Dohodek je po navedenem obdavčen ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet ter zapade pod obdavčitev v trenutku, v katerem je fizični osebi izplačan ali kako drugače dan na razpolago, v obravnavanem primeru ob prevzemu dobitka v nagradni igri, izplačanega v obliki promocijskega igralnega lističa. Višina dohodka se po presoji sodišča v izpodbijani odločbi utemeljeno ugotavlja v vrednosti, ki je na lističu navedena. Dobitniku je namreč za navedeni znesek omogočeno igranje na igralnem avtomatu, ki bi ga sicer v breme svojega premoženja moral plačati sam....
|
Komunalni prispevek je javna dajatev, za kakršno zakon ne predpisuje roka, in ne gre za obligacijsko razmerje, kot zmotno navaja tožnica, zato v obravnavnem primeru ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ.
Čeprav je bil komunalni prispevek zaradi vodenja takratnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki naj bi se nahajal na parceli, iz katere je nastala parcela, na kateri stoji tudi predmeten objekt, plačan, pravice, ki so tožničinima pravnima prednikoma v tistem času šle zaradi plačanega prispevka zaradi neizvedene gradnje objekta, za katerega je bil odmerjen, niso bile konzumirane. Zato niti ni bistveno, da se je gradnja treh novih stavb izvajala na drugih gradbenih parcelah in ne na gradbeni parceli, na kateri je bila predvidena gradnja hiše in za katero je bil odmerjen in plačan komunalni prispevek.
V obravnavanem primeru je bistveno, ali so stroški investicije za gradnjo sekundarne komunalne opreme,...
|
|
|
Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena, prikrajšan tudi na premoženjskem področju.
V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad...
|
V danem primeru je sporna razlaga prvega odstavka 37. člena ZFU. Po presoji sodišča ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do domene ...si, saj se v danem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spletnega omrežja, in sicer preko domene ....si.
|
O zahtevi drugo tožeče stranke za vračilo presežka DDV za relevantno obdobje pa ni bila izdana davčna odločba, saj je bil postopek nadzora obračuna DDV za relevantno obdobje, ustavljen. Po presoji sodišča bi moral prvostopenjski organ v obravnavanem primeru, ko meni, da niso izpolnjeni pogoji za vračilo presežka DDV, o zahtevi drugo tožeče stranke za vračilo presežka DDV, izdati odločbo, v okviru katere bi ugotavljal izpolnjevanje pogojev iz 73. člena ZDDV-1 za vračilo DDV. V situaciji, ko pride do spora o upravičenosti do vračila presežka DDV, torej do spora med zasebnim in javnim interesom in se dvomi v utemeljenost vloge za vračilo ali se celo ugotovi, da vloga ni utemeljena, je treba šteti zahtevo za vračilo kot vlogo stranke, o kateri je potrebno izdati upravno odločbo. Vse navedeno pa po presoji sodišča v konkretnem primeru pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za tožbo po 4. členu ZUS-1.
|
Tožnik je v postopku sodeloval ter je tako imel možnost navajati relevantne podatke in za svoje trditve predložiti konkretna dokazila. Zato tudi v upravnem sporu ne more biti uspešen s posplošenim zatrjevanjem, da so primerljive tržne cene za 25% nižje. Izpodbijano odmero davčnega organa se da preizkusiti in izhaja iz po oceni sodišča tudi iz primerljivih nepremičnin, čemur tožnik posebej niti ne ugovarja. Po 76. členu ZDavP-2 je drugačna davčna osnova in njeno dokazovanje na strani tožnika, zato je tožnik tisti, ki bi moral v tem primeru izkazati, da primerljiva tržna cena ni pravilna in za to predložiti konkretna dokazila (obrnjeno dokazno breme).
|
Glede na to, da v davčnem pravu v primeru, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju pravnih razmerij, ki ustrezajo nastalim gospodarskim (ekonomskim) značilnostim, je davčni organ prejemke zdravnikov (formalno organiziranih kot s.p., d.o.o. ali zavod), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov (po ekonomski vsebini, glede na ugotovljene dejanske okoliščine) pravilno pravno kvalificiral in ovrednotil kot dohodke iz zaposlitve, kot to določa 35. člen ZDoh-2. Dohodki zdravnikov, organiziranih kot s.p., ki so bili zaposleni v drugih javnih zdravstvenih zavodih oziroma so zdravniško službo opravljali kot d.o.o. ali zavod, so bili po svoji ekonomski vsebini pravilno pravno kvalificirani in ovrednoteni kot dohodki fizičnih oseb iz drugega pogodbenega razmerja, kot to določa 38. člen ZDoh-2.
V obravnavanem obdobju (leta 2011) je 65. člen ZZdrS predstavljal zakonsko podlago...
|
Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin oziroma ugotovitev, da le-te ne izkazujejo resničnega poslovnega dogodka je podlaga za to, da se odhodek davčno ne prizna. Ko nastane dvom v resničnost poslovnih dogodkov, ki jih zavezanec dokazuje s knjigovodskimi listinami, je torej na zavezancu, da dokaže, da so se poslovni dogodki, ki naj bi jih listine izkazovale, tudi dejansko zgodili. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo in presoja izvedenih dokazov.
Na neverodostojnost listin med drugim kaže tudi tožnikovo nedosledno knjiženje teh računov, okoliščina, da za isti račun (isti datum in znesek) obstajajo dve zaporedni številki, da določenih računov tožnik sploh ni predložil davčnemu organu, da je bilo plačilo za določene račune izvedeno še pred njegovo izdajo, pri čemer pa tožnik ni prejel avansnega računa. Po mnenju davčnega organa gre za ponarejene listine in za fiktivne račune. Odhodki, ki so ob takšnih...
|
Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želi tretji osebi (davčnemu organu) prikriti resnična dejstva in ga spraviti v zmoto. Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama pogodbe, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravilen sklep o tem, da navidezni posel na davčnem področju ne povzroča pravnih posledic.
|
|
|
Sodišče ugotavlja, da je tožba tako nepopolna in nerazumljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče namreč nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo.
|