Posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar je Vrhovno sodišče že potrdilo v svoji dosedanji sodni praksi. Bistvena je namreč razlika med navideznim pravnim poslom in poslom, ki je sklenjen brez utemeljenega poslovnega namena, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti (zloraba). Pri slednjem pogodbeni stranki posel, ki je bil sklenjen, resnično želita in ga tudi izvedeta. Skozi izbrano obliko pravnega posla pogodbeni stranki zasledujeta cilj, ki zanj običajno ni predviden in se odraža zgolj v dosegu davčne koristi. Njegova učinkovitost se predpostavlja, saj brez nje uresničitev namena (davčna korist) ne bi bila dosegljiva.
Zloraba predpisov v smislu navedene zakonske določbe nastopi tedaj, kadar davčni zavezanci sklepajo posle oziroma več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je brez tako...
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz tega, da davčni organ ni vpogledal in preveril podatkov v dostopnih evidencah.
|
Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti (ter mu je Vrhovno sodišče tudi priznalo aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo).
Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, ima hipotekarni dolžnik, ki ni osebni dolžnik, vse ugovore, ki zadevajo hipoteko, pa tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev. Ker izvršbe ni bilo mogoče opraviti v 10 letih od pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe do sklenitve Sporazuma o delitvi premoženja in ker je z njegovo sklenitvijo pravico do ugovorov in drugih pravnih sredstev in dejanj pridobila še druga toženka, predvidevanje, da bo to neugodno vplivalo (vsaj) na...
|
Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen.
Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.
|
Tožnik je kot edini družbenik pravne osebe imel možnosti vpliva na poslovanje družbe in bi lahko med drugim vlagal pravna sredstva tako zoper sklep o začetku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra kot tudi v inšpekcijskem postopku.
|
Na podlagi 7. odstavka 381. člena ZDavP-2 izda davčni organ odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2, če niso izpolnjeni pogoji iz ZDDPO-2 ali če ugotovi, da je bil glavni namen ali eden glavnih namenov transakcije manjše plačilo davka oziroma izogibanje davčnim obveznostim. Na podlagi 5. odstavka 381. člena ZDavP-2 davčni organ izda odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2. Odločba glasi in se vroči prenosni družbi in prevzemni družbi ter vsebuje navedbo vseh družbenikov iz 3. odstavka 49. člena ZDDPO-2. Sodišče ugotavlja, da je tožnik izvedel priglasitev v skladu z določbo 53. člena ZDDPO-2, davčni organ pa v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 53. člena ZDDPO-2 ni zavrnil upravičenja iz 49. člena ZDDPO-2 marveč je zavrnil priglasitev in tako po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe ni v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 53. člena ZDDPO-2. Odločba se mora glasiti in se vročiti prenosni družbi in prevzemni družbi ter mora vsebovati navedbo vseh...
|
Iz predložene dokumentacije ni razvidna povezava med pogodbo in računoma. Računa se namreč ne sklicujeta na pogodbo, z njima pa se zaračunava (neopredeljena) storitev z označeno količino 1, kar pomeni, da predložena dokumentacija ne omogoča identifikacije zaračunanih storitev niti po vrsti niti po količini. Opis storitve in označena količina, ki sta navedena na računih, ne omogočata preveritve dejanske vsebine in obsega zaračunanih storitev, vrste in obsega zaračunane storitve pa ni mogoče ugotoviti niti na podlagi predloženih ponudb, saj so v opisu in obsegu storitev enake vsebini prejetih računov. To pa pomeni, da tožnik, na katerem je breme dokazovanja, vrste in obsega storitev in s tem izpolnitve vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV, tega ni dokazal, kar hkrati pomeni, da predložena dokumentacija (poleg notranje kontrole, ki je tožnik po nespornih ugotovitvah davčnega organa ni izvajal) tudi ne omogoča zunanje kontrole utemeljenosti odbitka vstopnega...
|
Po določbah 9. člena ZDDD je davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev torej oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago.
|
Predmet obdavčitve z davkom na dediščine in darila je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je po določbah ZDDD davka oproščena. Tako je po določbah 9. člena ZDDD davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Zato tožnice, ki nima več položaja pastorke, ni mogoče uvrstiti med naštete izjeme in zato se jo v izpodbijani odločbi v razmerju do zapustnice pravilno obravnava kot zavezanko za davek na dediščine in darila iz točke c) 8. člena ZDDD, to je kot...
|
Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da se pri ugotavljanju višine davčne osnove razveljavljena določba drugega odstavka 5. člena ZDDD ne uporabi, temveč se vrednost nepremičnin ugotavlja skladno s splošnimi pravili o dokazovanju.
|
Toženka je po presoji sodišča napačno štela, da je tožnica vložila prošnjo za BPP kot prošnjo za zastopanje v predkazenskem postopku, v katerem se BPP glede na to, da v smislu 1. člena ZBPP (še) ne gre za sodni postopek, ne dodeli. Gre namreč za prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje v posebnem postopku dogovarjanja pred tožilstvom. Cilj postopka po 162. členu ZKP je, da do kazenskega postopka ne pride in da osumljenec odpravi škodo, ki naj bi jo povzročil oškodovancu. Gre za postopek, ki ima lahko naravo izvensodnega poravnavanja sporov, za katerega pa je (ob izpolnjevanju ostalih pogojev po ZBPP) dodelitev BPP možna.
|
Ker je cilj postopka skupnega dogovarjanja na podlagi KIDO ter Arbitražne konvencije razrešitev pravnega vprašanja, ki nedvomno vpliva na vprašanje obdavčenja v posamezni zadevi, o kateri se odloča v upravnem sporu, to dogovarjanje pa je prepuščeno pristojnim organom ter postopkom skladno z določili navedenih ratificiranih mednarodnih pogodb, gre po presoji Vrhovnega sodišča za predhodno vprašanje v smislu prvega dostavka 47. člena ZUS-1. Upoštevaje nacionalno ureditev in hkrati namen mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, bi moralo sodišče prve stopnje, v skladu z eno od možnih razlag določb mednarodnih pogodb, prekiniti sodni postopek do zaključka postopka sporazumevanja pred pristojnim organom.
|
Pogoj, ki izhaja iz določb javnega razpisa in Uredbe o izvajanju podukrepa „pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete“ iz programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 do 2020, določa, da mora imeti mladi kmet ob oddaji vloge na javni razpis poravnane vse davčne obveznosti (oziroma te po uredbi ne smejo presegati 50 EUR). Drugih obveznosti do države ali občine javni razpis ali uredba ne omenjata. Med te pa tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti tudi obveznosti iz naslova socialnega varstva, kot pravilno pojasnjuje tožnik, saj bi se s takšno razlago širil pogoj predhodnega plačila davkov, določen v javnem razpisu.
|
Iz določb ZDavP-2 je nedvoumno razvidno, da gre pri odmeri NUSZ za javnofinančno dajatev, ki se plačuje letno, tj. vsako leto in na podlagi podatkov, ki v času (vsakoletne) odmere izhajajo iz evidenc, ki jih (kot uporabljive za ta namen) predpisuje zakon.
|
Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 je upravni davčni postopek, ki je vezan na pravila ZDavP tudi glede davčnega inšpekcijskega nadzora, ter ni posebno izredno pravno sredstvo, kot to zatrjuje pritožnik. Upravni postopek je sestavljen iz posameznih dejanj, ki se opravljajo in si sledijo v določenem redu, tako da tvorijo organsko celoto. Cilj posameznih dejanj davčnega postopka, ki si sledijo v logičnem zaporedju, je odločitev o davčni obveznosti. Zato vodenja postopka kot povsem splošne oznake za aktivnost upravnega organa ni mogoče opredeliti niti kot izdaje upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti kot posamičnega akta ali dejanja iz 4. člena ZUS-1. S tožbo v upravnem sporu pa ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva v tistem postopku, ki se vodi, s tožbo po 4. členu ZUS-1 pa teh pravnih sredstev ni mogoče obiti.
|
Tožnikove prejete fakture dobaviteljev kažejo, da je bil tožnik kupec mobilnih telefonov, in sicer so mu bile fakture izdane na način, da je bila na njih navedena njegova ID za DDV številka in ob sklicevanju na znotrajskupnostno davka prosto dobavo po 6a členu nemškega zakona, ki ureja davek na dodano vrednost. Tako je tožnik s posredovanjem svoje slovenske ID za DDV nemškemu dobavitelju dosegel, da mu v Nemčiji DDV ni bil zaračunan. Na svojih izhodnih fakturah tožnik DDV ravno tako ni obračunal, a se je pri tem skliceval na mehanizem obrnjene davčne obveznosti, in sicer za storitve.
|
Tožnika sta v upravnem postopku predložila prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da sta plačala DDV, zato sodišče, glede na citiran davčni predpis, meni, da je iz vidika davčnih predpisov šteti za novo stanovanje tisto, za katero je plačan DDV (objekt ali del objekta, ki je prvič vseljen oziroma uporabljen).
|
Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.
|
Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1).
|
Na podlagi tretjega odstavka 142. člena ZD so vsi dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. V konkretnem primeru je zapustnik z oporoko določil, katero premoženje gre posameznemu oporočnemu dediču, kar se šteje za razdelitev zapuščine, kar je zapuščinsko sodišče v postopku dedovanja tudi upoštevalo.
Kljub taki razdelitvi zapuščine pa na podlagi ZD, vsi sodediči solidarno odgovarjajo za obveznosti zapustnika (tretji odstavek 142. člena ZD). To pomeni, da lahko upnik po svoji izbiri od katerega koli sodediča zahteva izpolnitev obveznosti, vsak sodedič pa je, v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD, odgovoren za zapustnikove dolgove (le) do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vsak sodedič odgovarja pro viribus hereditatis, vendar (ob ugovoru) ne preko višine podedovanega premoženja. V skladu s 4. odstavkom 142. člena ZD v notranjem razmerju med dediči velja, da se...
|