Upoštevaje presojo Ustavnega sodišča, da 3. člen OZ-A ni v neskladju z Ustavo in da je treba v tovrstnih primerih upoštevati splošno ustavno prepoved retroaktivnosti zakonov, revizijsko sodišče ne more sprejeti argumentov tožeče stranke, da ji po uveljavitvi OZ-A znova pripadajo od prisojene, a še ne plačane odškodnine zamudne obresti, ne glede na to, da so 1. 1. 2002 prenehale teči zaradi takrat uveljavljene prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum.
Ni pravilno stališče, po katerem bi v okviru presoje o oceni izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 189. člena ZOR), ki ga mora plačati odškodninsko odgovorna oseba, davek od dobička iz dejavnosti upoštevali tako, da bi ga prišteli ocenjenemu izgubljenemu dobičku in na ta način s plačilom tega davka obremenili odškodninsko odgovorno osebo.
Opustitev dolžnosti zmanjševanja škode je razlog za zmanjšanje odškodnine. Oškodovanec nima pravice...
|
Veljavnost pogodbe o prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča je bila vezana na izdajo potrdila, da ne obstaja predkupna pravica, vendar pa se pogoj v roku (prvotno določenem v trajanju 30 dni in naknadno podaljšanem) ni izpolnil. Ker je primarni dajatveni tožbeni zahtevek zahtevek na izpolnitev pogodbe, ki nima učinka, je bila njegova pravnomočna zavrnitev pravilna.
Tudi če bi zaradi zakonske obveze prodajalca nezazidanega stavbnega zemljišča, da o nameravani prodaji in njenih pogojih najprej obvesti predkupnega upravičenca, prodajna pogodba, ki spočetka nima zahtevane kvalificirane oblike, vsebovala implicitno zavezo pogodbenic, da bosta, v primeru odločitve predkupnega upravičenca, da svoje pravice ne izkoristi, pogodbi dali potrebno obliko, tega v tej zadevi ne bi bilo mogoče upoštevati, saj je bilo ugotovljeno, da je predkupna upravičenka izrazila namero, da bo izkoristila predkupno pravico, kar je glede na pogodbeno ureditev pomenilo, da se pogoj za...
|
Revizija ni dovoljena zato, ker njena vložnica ni bila stranka v postopku, iz katerega izvira sklep sodišča druge stopnje.
|
Toženčevi revizijski očitki, s katerimi nasprotuje dejanskim ugotovitvam in meri na drugačno dokazno oceno, v revizijskem postopku niso dovoljeni in jih sodišče ne more upoštevati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).
|
Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj:
- ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe,
- ali je dopustno, da ponudba za prodajo vključuje pogoj zaradi katerega je nemogoče skleniti posel s predkupnim upravičencem,
- ali je ugovarjanje nasprotni ponudbi pravočasno, če je podano po 14 dneh; ali je sprejem ponudbe z navedbo pomislekov veljaven.
|
Revizija se dopusti glede vprašanj:
− ali predstavlja prenos komunalne infrastrukture (namesto plačila komunalnega prispevka na zemljiščih investitorja) na občino obdavčljiv dogodek, ki ima naravo obdavčljive transakcije v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, in
− ali je v primeru, da prenos komunalne infrastrukture predstavlja z DDV obdavčljiv dogodek, občina dolžna plačati investitorju znesek DDV, ki je obračunan na njej izdanih računih v zvezi s tem prenosom.
|
Naknadna vplačila so lastniška naložba družbenika, ki povečuje premoženje družbe in s tem tudi knjigovodsko vrednost poslovnega deleža. Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 tako ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki pa je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2.Glede na temeljne značilnosti naknadnih vplačil in načel obdavčenja z dohodnino je treba šteti, da v poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. V delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 tako spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Zato je treba ob pravilni razlagi zakona za namen odmere davka na kapitalski dobiček v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak...
|
Odločitev o pobotu po svoji vsebini pomeni oblastno dejanje davčnega organa, s katerim ta posega v pravice oziroma obveznosti davčnega zavezanca, saj na njegovi podlagi prenehajo oziroma se spremeni višina davčnih obveznosti. Zato je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom.
Obvestilo o izvedbi pobota je treba v tem kontekstu razlagati zgolj kot dejanje v postopku pred izvedbo pobota. Z njim davčni organ ne more nadomestiti upravne odločbe, niti z njegovo izdajo ne ustvarja pravnih posledic pobota, ampak zavezanca zgolj obvesti o nameravanem pobotu, s čimer mu da možnost izjave v postopku. S takšnim postopanjem je zagotovljena kontradiktornost postopka.
Obvestilo o izvedbi pobota ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.
Ker upravni akt o pobotu sploh ni bil izdan, obvestilo pa ne more nadomestiti upravne odločbe, pobot medsebojnih terjatev in obveznosti sploh ni nastal....
|
Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, je nepopoln.
|
Obvestilo o pobotu samo po sebi ne ustvarja pravnega učinka pobota, ampak mora davčni organ o pobotu izdati upravni akt, saj le tako lahko poseže v pravni položaj zavezanca za davek. V obravnavanem primeru takšen akt (še) ni bil izdan, kar pomeni, da do pobota davčnih obveznosti sploh ni prišlo in torej ni podlage za evidentiranje spremembe davčne obveznosti predlagateljev.
To posledično pomeni, da si predlagatelja tudi v primeru uspeha z revizijo ne moreta izboljšati pravnega položaja, saj do posega v njune pravice oziroma pravne koristi, kot ga zatrjujeta in ga želita varovati v revizijskem postopku, sploh ni prišlo.
|
Uredba o prevzemanju odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in določitvi najvišje cene njihovega odlaganja v 3. členu določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljalec odlagališča komunalnih odpadkov, 67 EUR na tono prevzetih odpadnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno. Ne glede na to, da je bila Uredba o okoljskih dajatvah sprejeta leta 2010, to je po sprejetju zgoraj navedene Uredbe iz leta 2006 in da v 3. členu Uredbe cena storitve vsebuje samo vključitev DDV, ne pa tudi okoljske dajatve, ni mogoče določene najvišje cene storitev 67 EUR razlagati tako, da jo je mogoče zviševati glede na kasneje sprejete predpise.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je bilo zaradi uresničitve pravice do poštenega sojenja potrebno izvesti glavno obravnavo v zadevi opr. št. I U 2803/2017 pred Upravnim sodiščem RS in izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem prič.
|
Metode cenitve ZDavP ne predpisuje. Gre za vprašanje operativne taktike davčnih organov, ki je zakon podrobneje ne normira, temveč zgolj navaja splošna vodila. Potrebno je izhajati iz okoliščin primera in uporabiti metodo, ki bo najbolj zvesto odražala razmere davčnega zavezanca. Metoda mora biti logično obrazložena tako, da je njeno uporabo moč preveriti. Dodati je potrebno, da pri cenitvi že po naravi stvari ne more iti za ugotavljanje pomembnih dejstev (dohodka oziroma prometa) z dokaznim standardom prepričanja (na gotovost meječa verjetnost). Zadostuje največja verjetnost, ki jo je v danih razmerah še moč pričakovati.
|
Tako pri primarnem kot tudi podrejenem zahtevku je na podlagi iste dejanske podlage tožbe zasledovana enaka pravna posledica – neučinkovanje sporne prodajne pogodbe v razmerju do tožnikov, v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve ter dopustitev izvršbe na prodano nepremičnino, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve. Prvi primarni zahtevek v tožbi je bil v smislu določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP le popravljen z določbo 260. člena OZ skladno formulacijo paulijanske tožbe (ugotovitveni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe je bil spremenjen v oblikovalni zahtevek na neučinkovanje pogodbe v razmerju do upnika - prvega tožnika, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve). Tožba torej ni bila dejansko ter pravno identitetno spremenjena v navedenem podrednem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilno stališče revidentov, da bi bilo treba šteti, da je bil podredni zahtevek vložen že po izteku zakonskega prekluzivnega roka za izpodbijanje dolžnikovih...
|
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
|
Če se zoper revidenta v obravnavanem trenutku ne bi vodil stečajni postopek, bi davčni organ, upoštevaje četrti odstavek 73. člena ZDDV-1, lahko pobotal revidentovo terjatev do države z njegovo obveznostjo in posledično zavrnil zahtevek za vračilo davka. Po začetku stečajnega postopka pa je takšen modsebojen pobot terjatev, ki so nastale pred in tistih, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP izrecno prepovedan, zato bi morala tožena stranka pri odločitvi o revidentovem zahtevku za vračilo presežka upoštevati 264. člen ZFPPIPP. Gre za odraz pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov v stečaju, zaradi česar je dopustnost pobota v stečaju izjema, ki mora biti v zakonu izrecno določena. Ob odsotnosti posebne ureditve, s katero bi zakonodajalec v postopkih zaradi insolventnosti drugače uredil pobot davčnih obveznosti s terjatvami iz naslova popravkov DDV, po presoji revizijskega sodišča tudi za tovrstne obveznosti velja...
|
Zaključki sodišča druge stopnje o tem, da toženec za poslovni delež ni plačal ničesar in da je bil skupni namen pogodbenih strank v pridobitvi premoženjske koristi tožencu na račun družbe L., d. d., pomenijo ugotavljanje dejstev, pomembnih za nastop civilnopravne sankcije. Takšen skupni namen pogodbenih strank je namreč v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode in kot tak nedopusten, pogodba s takšno kavzo pa nična.
|
Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.
S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru o nezapadlosti terjatve sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, je bila revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
|
Kljub temu, da so posli v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini sicer oblični, so že glede na določbo 77. člena ZDavP-2, poleg (praviloma) listinskih dokazov dopustna tudi vsa druga ustrezna in primerna sredstva, kar je posebej pomembno upoštevati tudi v obravnavanem primeru, ko gre za obdavčitev fizične osebe. Omejevanje dokazovanja določenih dejstev zgolj na določena dokazna sredstva pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Sodišče prve stopnje je imelo za namen varstva (tudi) revidentovih pravic, pred zavrnitvijo dokaznega predloga kot nemogočega (zaradi domnevno slabega zdravstvenega stanja priče), najmanj v skladu z ZPP možnost revidentu, ki v tem primeru nosi procesno dokazno breme, določiti primeren rok, do katerega se bo čakalo na izvedbo dokaza, ali pa ga vsaj pozvati na predložitev pisne in podpisane izjave predlagane priče, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku.
|
Dikcija "vedel oziroma bi moral vedeti" o goljufivih transakcijah je pravni standard, ki ga je treba napolniti od primera do primera. Odločanje na podlagi pravnih standardov pa pomeni, da Vrhovno sodišče, ki je v revizijskem postopku pooblaščeno le za nadzor nad pravilnostjo uporabe prava, uporabo pravnih standardov nadzira v omejenem obsegu. Intenziven nadzor uporabe pravnega standarda bi namreč terjal tudi oceno in presojo dejstev, predvsem pa pravilnosti dejanskih zaključkov, s čimer bi revizijsko sodišče nujno posegalo (tudi) v presojo dejanskega stanja, kar ni njegova naloga. Uporabo pravnih standardov revizijsko sodišče zato lahko kontrolira le z vidika konsistentnosti, logičnosti razlogov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek, ter preverja, ali uporaba pravnega standarda v posameznem primeru ne odstopa od uporabe istega standarda v drugih primerljivih primerih.
|