Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku ugotavljal, ali je pri tožnici podan subjektivni element, to je četrti pogoj iz 17. točke te obrazložitve in zaključil, da je tožnica sodelovala pri davčni goljufiji. Iz v postopku ugotovljenih okoliščin je celo zaključil, da je storitve, glede katerih je prejela račune od družbe C. d.o.o. in glede katerih je uveljavljala odbitek vstopnega DDV, opravila tožnica sama. Zato je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbitek DDV iz 1. točke 17. točke te obrazložitve, to je, da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. S tem, ko je tožnica pridobila račune od družbe C. d.o.o. za storitve, ki jih je opravila sama, bi morala vedeti, da je transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa, kar pomeni, da tožnice ne izpolnjuje pogoja za odbitek DDV tudi po 4. točki. Tudi po presoji sodišča je odločitev...

Neutemeljena so tudi navajanja tožnika v zvezi z lastništvom v hčerinskih družbah, saj v obravnavani zadevi ni sporno, da je bil kupec goriva tožnik, ter da slednjega ni uporabljal za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi motornimi vozili (54. in 54č. člen ZTro). Po presoji sodišča glede na navedeno zakonsko dikcijo tožnik nima položaja upravičenca za vračilo trošarine za plinsko olje, porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen oziroma prevoz, glede vozil, ki jih je dal v najem hčerinskim družbam. Prav tako so neutemeljena tožbena navajanja tožnika, da naj bi prvostopenjski organ prekršil načelo „ne bis in idem“ s ponovnim inšpiciranjem tožnika v letu 2016. Peti odstavek 141. člena ZDavP-2 sicer določa, da se glede ugotovitev in dejanj, opravljenih v DIN, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, nadzor ne more ponoviti, vendar slednje po presoji sodišča ne velja za obravnavani primer. DIN v letu 2013...

V skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 je potrebno v predmetni zadevi ustrezno ugotoviti dejansko stanje. Davčni organ je napačno štel, da so lastniki ekonomske koristi iz naslova nižjih cen, kot so bile primerljive tržne cene pridobili posredno preko lastnišva povezane družbe, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni ne izhaja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava davčni organ v tej zvezi dejanskega stanja ni ugotavljal. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bo potrebno ugotoviti ali so fizične osebe, kvalificirani lastniki (CC., D.D. in E.E.,) imeli dejanske ekonomske koristi oz., ali so bili dejansko deležni ugodnosti, nastali iz tožnikovega poslovanja s povezano družbo A. po cenah, ki so bile nižje od primerljivih tržnih cen.

Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. V predmetnem postopku tudi po presoji sodišča tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi.

Glede na določbe petega, zlasti pa šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, je v primeru, če davčni organ ugotovi premoženje neznanega izvora, dokazno breme na davčnem zavezancu. Davčni zavezanec je tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki in dokazili, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 336/2013). Ker je določen vir prirasta premoženja in porabe tožnika ostal deloma nepojasnjen, se ugotovljena razlika utemeljeno obdavči na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Za oceno verjetne davčne osnove je davčni organ uporabil indirektno metodo neto vrednosti premoženja. Pri indirektni metodi neto vrednosti premoženja je pomembna zgolj neto vrednost premoženja na začetku obravnavanega obdobja (vrednost premoženja zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja) in na koncu tega obdobja....

Za davčno obravnavo oporočnega dedovanja otrok umrlega izvenzakonskega partnerja (pastorkov) na podlagi 9. člena ZDDD nerelevantno ali je zapustnikov zakonec oziroma izvenzakonski partner umrl pred zapustnikom. Enako stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 29/2018 z dne 11. 6. 2019, kot tudi iz Pritrdilnega ločenega mnenja sodnika dr. Erika Kerševana z dne 13. 6. 2019 k tej sodbi. Po presoji sodišča izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD). Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD) bi bilo po presoji sodišča potrebno tožnico v konkretnem primeru oprostiti plačila davka na dediščino po zapustnici A.A., morebitno že plačane zneske davka pa vrniti.

Razveljavitev delnic družbe C. d.d. je bila tudi po mnenju sodišča posledica zmanjšanja deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube družbe, ki so jo izglasovali upniki v postopku prisilne poravnave te družbe. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala). Ob upoštevanju vseh metod razlage prava, od jezikovne, zgodovinske, sistematske in namenske, kakor tudi principa ustavno skladne razlage, iz 8. točke 95. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da za odsvojitev kapitala ne šteje zmanjšanje deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, kot je to bilo v predmetni zadevi.

Tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz carinskega postopka 42 in ni z verodostojnimi listinami izkazal, da je bilo predmetno blago dejansko odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico k prejemniku, katerega ID številko za DDV je navedel. S tem pa ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za oprostitev plačila DDV iz carinskega postopka 42 (1. točka 46. člena ZDDV-1). Posledično je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju nastala podlaga za naknaden obračun DDV (razviden na straneh 18 in 19 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg navedenega iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhajajo objektivne okoliščine na strani tožnika (indici) na podlagi katerih finančni organ tožniku utemeljeno očita, da bi moral vedeti (malomarnost), da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka ter da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi utajo preprečil.

V primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato po svojo odločbo pošlje upravni enoti, ki na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, torej odločbo, kakršna je izpodbijana v tem upravnem sporu.

Po presoji sodišča so v danem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za opredelitev dohodka kot prikritega izplačila dobička. Pri tem se namreč upoštevajo ne le izplačila v obliki denarnih vrednosti, nadomestil, odpusta dolga ali ugodnejših pogojev posla, marveč vsaka ekonomska korist, do katere lahko pride takšna oseba na podlagi razmerij povezanosti, do katere ob delovanju tržnih razmer sicer ne bi prišla. Na podlagi prvega odstavka 383.a člena ZDavP-2 (uveljavljanje neodtegnitve davka in vračila odtegnjenega davka v skladu s 70. členom ZDDPO) “plačnik davka ne odtegne davka v skladu s tretjim in petim odstavkom 70. člena ZDDPO-2, če mu nerezident iz tretjega ali petega odstavka 70. člena ZDDPO-2 izroči izjavo, da izpolnjuje pogoje iz tretjega ali petega odstavka 70. člena DDPO-2. K izjavi mora biti priloženo dokazilo o rezidentstvu prejemnika za davčne namene v času izplačila.” Takšne izjave po presoji sodišča v danem primeru tožnik...

Ne glede na določbe o zastaranju pravice do izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Ker je od zgoraj navedenih obveznosti preteklo že več kot 10 let od trenutka, ko je zastaranje prvič začelo teči, je pravica do izterjave zastarala. Na podlagi 93. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča prvostopenjski organ v obravnavanem primeru postopal pravilno, ko s tožničinimi plačili pokrival še neporavnane najstarejše obveznosti na različnih kontih s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar je razvidno iz knjigovodske evidence.

Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena. Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve...

Pravice plačnikov davkov pri nas in v Kanadi. 

Utemeljitev pravic plačniko davkov v Kanadi - Povezava: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2797381. 

Davki v R SLoveniji predstavljajo okoli 40% bruto družbenega produkta, kot ga izračunava SURS. 

V izračunih oz. tabelah niso predstavljeni vsi izdatki plačnikov davkov, saj statistika ne zajema drugih dajatev, ki jih najdemo npr. na položnicah za elektriko. 

Nelogičnost sistema plačevanje prispevkov za zdravstvo in pokojnine ter socialo, ki mogoče izvira iz "nelogičnosti" ustavne ureditve in naše prakse ?

Ali je pri nas resnično vsako delo "enakopravno" obravnavano, kot to določa Ustava?