Obresti v davčnem pravu so v svojem nastanku akcesorne narave, torej odvisne od obstoja glavne obveznosti, šele ko nastanejo, pa postanejo samostojne, kot je to izpostavil v svoji obrazložitvi že drugostopenjski davčni organ. Sporne obresti, kot jih zahteva tožnik, pa niso bile konstituirane z nobeno odločbo. Ali je tožnik do njih po vsebini sploh upravičen in, če ja, po kateri pravni podlagi, pa se v tem upravnem sporu izkaže za nebistveno, saj se sodna presoja ustavi že pri vprašanju zastaranja, v zvezi odločbo drugostopenjskega davčnega organa iz leta 2006, s katero so bili njegovi argumenti o upravičenosti do teh obresti od vrnjenih zamudnih obresti po vsebini zavrnjeni.